Ko se pogovarjamo o tipičnih težavah konj, se najpogosteje osredotočamo na njegov hrbet, težave z vratom in okolico medenice. Tam se težave namreč kažejo najbolj očitno, poleg tega pa neposredno pripomorejo k morebitnim poškodbam. Področje, ki brez očitnih znakov lahko povzroča velike težave, je konjeva rebrna kletka in z njo povezana konjeva sposobnost dihanja.
Kot nenehno poudarjamo, konjevo telo deluje kot celota, kar pomeni, da bodo tudi težave na manj očitnih področjih na dolgi rok negativno vplivale na gibanje celotnega konja. Vzemimo si torej nekaj minut in se poglobimo v funkcijo in disfunkcijo konjeve rebrne kletke.
Anatomija
Rebra so dolge, ploščate kosti, ki skupaj z grodnico tvorijo rebrno kletko, ki varuje konjeve notranje organe. V primerjavi z ljudmi, ki imamo 12 parov reber, ali kravami, ki jih imajo 13, ima konj precej večje število reber – 18 parov. Ta se na eni strani povezujejo s prsnimi vretenci preko dveh sklepov, na drugi strani pa se prvih 10 reber povezuje z grodnico, ostalih osem pa se preko hrustanca povezuje eno z drugim. Rebrna kletka tvori obliko konjevega trupa, njena specifična oblika pa je ena izmed telesnih značilnosti konj, zaradi katerih jih lahko uporabljamo za jahanje. Kljub temu, da se na prvi pogled morda zdi, da rebra ne igrajo velike vloge pri biomehaniki, pa se nanje pripenja ogromno število mišic, ki skrbijo za uravnoteženo gibanje, zaradi česar rebra pravzarav močno vplivajo na konjevo atletsko sposobnost. Z rebrno kletko in njenim delovanjem je najtesneje povezana trebušna prepona, glavna mišica, ki skrbi za dihanje. Med rebri najdemo manjše dihalne mišice, ki konju pomagajo predvsem pri dihanju pri večjih naporih in hitrostih. Poleg njih se na rebrno kletko pripenja veliko število trebušnih mišic, ki so odgovorne za uravnoteženo gibanje pod jahačem in pravilno previjanje. Na sprednji strani se na prvih nekaj reber pripenjata mišici longus colli in scalenus, ki nato potujeta do spodnje strani zadnjih vratnih vretenc in sta odgovorni za dvigovanje baze vratu med pravilno držo. Na rebra in grodnico se pripenjajo tudi mišice prsnega obroča, ki delujejo kot amortizerji sprednjih nog in prav tako igrajo pomembno vlogo pri pravilnem gibanju. Vidimo torej, da so rebra neposredno povezana z mišicami, ki skrbijo za zdravo, uravnoteženo gibanje, kar pomeni, da bo vsaka težava na tem področju negativno vplivala na konjevo ravnotežje.
Prepoznavanje težav
Težave na področju rebrne kletke so pogosto zelo nespecifične, zato jih brez težav zamenjamo za težave s hrbtom ali pa njihove simptome odpišemo kot konjevo slabo voljo ali nagajivost. Kljub temu, da obseg gibanja rebrne kletke pri previjanju in pri dvigovanju baze vratu in hrbta ni velik ali izrazit, mora to gibanje potekati nemoteno. Rebrna kletka se vsak vdih razširi, kar omogočajo gibljivi hrustančni sklepi med vretenci in rebri ter med rebri in grodnico. Gibanje rebrne kletke je optimalno takrat, ko so vse mišice, ki rebrno keltko obdajajo, sposobne nemoteno drseti ena ob drugi. To omogoča zdrava fascija, ki obdaja vsako mišico. Kadar zaradi nepravilnega gibanja, nezdrave drže ali težav drugje v telesu mišice postanejo zakrčene ali preobremenjene, se v fasciji pojavijo mesta zlepljenosti, ki pričnejo nemoteno drsenje mišic omejevati. Na dolgi rok to vodi do funkcionalno blokiranih reber, omejene sposobnosti previjanja in občutljivosti na dotik. Konji, ki imajo težave na področju rebrne kletke, so pogosto izjemno očutljivi pri sedlanju, zapenjanju podsedelnega pasu in krtačenju. Nekateri bolj občutljivi konji bodo težave z rebri takoj pokazali med jahanjem v obliki slabšega previjanja, nezmožnosti zbranega gibanja, naslanjanja na eno vajet, upiranja skokom in podobno. Pogosto imajo težave tudi s prehodi in spremembami tempa. Ker napetost nikoli ne ostaja lokalizirana, se težave z rebri na dolgi rok prenesejo v težave s hrbtom, medenico in vratom.
Kaj gre lahko narobe?
Blokade na področju rebrne kletke so pogosto tesno povezane z dihalnimi mišicami. Za konje, ki dihajo plitko, je značilna zlepljenost fascije medrebrnih mišic in trebušne prepone. Plitko dihanje ustvari omejitve gibanja rebrne kletke, te pa nato omejujejo obseg dihanja. Konj je tako ujet v začaran krog. Težave na področju trebušne prepone se lahko pojavijo tudi kot posledica hudih epizod akutnega stresa, pri katerih konj izkusi velik strah, zato so k težavam z rebrno kletko nekoliko bolj nagnjeni anksiozni in občutljivi konji. Dihalne mišice so preobremenjene in pogosto zakrčene tudi pri konjih, ki imajo kronične težave z dihali, kot je na primer naduha. Težave na področju rebrne kletke lahko nastanejo kot posledica zamaknjene ali blokirane grodnice, do česar pogosto pride pri padcih ali brcah, včasih pa tudi kot posledica zelo zakrčenih prsnih mišic. Te lahko namreč postanejo funkcionalno skrajšane in tako grodnico zvlečejo iz ravnotežja. Ker so prsne mišice povezane z biomehaniko sprednje noge in delovanjem prsnega obroča, lahko razumemo, da na njih negativno vplivajo kakršnekoli težave na spodnjem delu noge, še posebej kopita. Neuravnotežje v sprednjih kopitih lahko na daljši rok omejuje delovanje konjeve rebrne kletke in posedično celotnega konjevega trupa. Enako velja za težave s hrbtom, tudi te se sčasoma pričnejo izražati tudi v zmanjšanem obsegu gibanja rebrne kletke.
Kako lahko ukrepamo?
Težave z rebri so pogosto nespecifične in težje prepoznavne same po sebi. Po navadi jih obravnavamo skupaj z bolečim hrbtom, težavami z vratom ali poslabšano funkcionalnostjo medenice. Na težave z rebrno kletko lahko posumimo, kadar konj po obisku terapevta ali veterinarja še vedno ni čisto pravi in kadar tudi po terapiji za hrbet še vedno opažamo nekatere manj izrazite težave pri delu, kot so na primer problemi s previjanjem preko trupa. Sodelovanje s terapevtom, ki se zaveda pomembnosti optimalnega delovanja rebrne kletke, nam lahko prihrani marsikatero težavo in poškodbo. S pomočjo tehnik manualne terapije, mobilizacije in miofascialnih tehnik terapevt odpravi morebitne blokade in mišicam ter rebrom povrne poln obseg gibanja. Tako kot pri vsakem vidiku konjevega zdravja je tudi na področju reber mnogo boljša preventiva kot kurativa. Za zdravo delovanje trupa poskrbimo na podoben način kot pri skrbi za hrbet. Pazimo, da je konj v dobri telesni kondiciji za nošenje jahača, kar dosežemo z zdravim treningom in sistematičnem razvijanjem dobre drže. Poskrbimo za redno oskrbo kopit in zobozdravstvene preglede, pri čemer se prepričajmo, da smo ta dva pomembna vidika konjevega zdravja zaupali strokovnjakom, ki razumejo, kako pomemben je celosten pristop do zdravja. Z rebrno kletko je seveda tesno povezano tudi sedlo, saj sedelno ogrodje počiva na mišicah, ki prekrivajo rebra. Če ugotovimo, da smo konja jahali s sedlom, ki se mu ne prilega, poleg novega sedla poskrbimo tudi za morebitne posledice, ki so nastale na konjevem telesu. To vključuje tudi pregled konjevih reber in mišic, ki se nanje pripenjajo. Redno izvajanje vaj za aktivacijo trebušnih mišic, kot so dvig hrbta ali korenčkove vaje, poskrbijo za dobro gibljivost hrbta in rebrne kletke.
Preverjanje občutljivosti reber
Področje, kjer se rebra pripenjajo na hrbtenico, je močno omišičeno, zato gibljivosti reber neposredno na tem mestu ne moremo preverjati. Lahko pa to storimo posredno. Če dolgi hrbtni mišici sledimo od hrbta navzdol, na njenem robu naletimo na nekakšno polico, ki jo tvorijo rebra. To področje lahko zatipamo po celotni dolžini hrbta. Pri konjih, ki nimajo prekomerne telesne teže, lahko zatipamo tudi posamezno rebro. Z nežnim pritiskom na rebra lahko preverimo, ali je konj na tem področju morda občutljiv. Če se konj na pritisk odzove tako, da se umakne, šviga z repom, položi ušesa nazaj ali nas celo poskuša ugrizniti, je to znak, da imamo morda opravka z blokadami na področju rebrne kletke. Enako velja, če v odziv na pritisk opazimo trzanje hrbtne mišice ali če se hrbet usloči. V tem primeru se posvetujmo s strokovnjakom, da vzrok odpravimo in konjevim rebrom povrnemo funkcionalnost.
Katja Porenta, EEBW