Večina naše komunikacije s konji tudi temelji na dotikih – od vodenja na povodcu do jahanja, konjem z različnimi dotiki sporočamo, kaj od njih v tistem trenutku želimo. Dotik pa je tudi ključna stvar pri različnih vrstah manualnih terapij, ki so trenutno v veterinarskem svetu trenutno močno v porastu.
Sem spadajo razne masaže, takšne in drugačne sprostitve (»release«), osteopatije, kiropraktike, sakralne terapije in druge tehnike, pri katerih se manipulira z mišično-skeletnim sistemom. Med seboj se razlikujejo po načinu delovanja, načinu aplikacije, namembnosti in konec koncev tudi po izkušenosti tega, ki tako terapijo izvaja. Ni pa vsaka vrsta terapije primerna za vsako težavo in skoraj vedno dosežemo najboljše rezultate s kombiniranjem različnih tehnik. Ena teh je tudi kiropraktika, prav z njeno pomočjo pa bi vas radi seznanili s svetom živčno-mišičnih povezav in s tem, zakaj bi mu morali posvečati pozornost, kako vpliva na celotno telo in kako lahko z različnimi tehnikami izboljšamo živčno-mišične povezave in tako delovanje celotnega telesa.
Telo sestavljajo različni sistemi – mišično-skeletni, krvožilni, prebavni, dihalni, živčni in drugi. Pogoj za to, da bo celotno telo močno in da bo dobro delovalo, s čimer bo lahko dosegalo najboljši izkoristek in imelo manj možnosti za pojav poškodb in bolezni, je brezhibno oziroma kolikor se le da optimalno delovanje vseh teh sistemov. Ko pa se ravnovesje organov in organskih sistemov iz nekega razloga poruši, začne telo slabše delovati in lahko to privede do bolezenskega stanja. Zaradi medsebojne povezanosti teh sistemov bo namreč pomanjkljivo delovanje enega vplivalo tudi na delovanje vseh drugih. Iz vsega tega lahko razberemo, da je zelo pomembno, da razumemo delovanje celega telesa in tudi, zakaj je osnovno vodilo večine komplementarnih terapij prav celostno zdravljenje. V veterini se na ta celostni vidik žal prepogosto pozabi, ko se pri iskanju težav gleda preozko – pozablja se na širšo sliko, ki pa pove marsikaj in lahko tako pomaga pri zdravljenju. To je tudi eden izmed razlogov za to, da me je poleg veterine tako zelo pritegnila tudi kiropraktika. S tem znanjem dobiš namreč širšo sliko z dodatnim pogledom in hkrati možnost dodatne terapije, ki dopolni običajno veterinarsko zdravljenje.
In kaj sploh je kiropraktika?
Kot že rečeno, je to ena od komplementarnih terapij, torej terapij, ki dopolnjujejo zdravljenje z zahodno veterinarsko medicino. Uradni začetek kiropraktike kot terapije je bil zabeležen proti koncu 19. stoletja, že veliko prej pa so v različnih koncih sveta uporabljali tudi različne tehnike manualne terapije, ki jih danes uporabljajo tudi kiropraktiki. Z razvojem je kiropraktika doživljala vzpone in padce in je bila kot vrsta zdravljenja celo prepovedana, danes pa jo kot eno možnih terapij priznava tudi WHO. Razlogov za to, da je doživljala tako burno preteklost, je več, eden glavnih pa je bil odnos takratnih terapevtov do zdravljenja z zahodno medicino, saj so ti dosledno zavračali kakršnokoli zdravljenje iz prepričanja, da je vsako telo sposobno samoozdravitve in da je ključ za zdravljenje in za preventivo pred vsemi bolezenskimi stanji zdrava hrbtenica.
Za razumevanje in za sprejemanje kiropraktike kot ene izmed uporabnih terapij je pomembno poznavanje delovanja živčnega sistema v povezavi s celotnim telesom in učinka, ki ga ima manipulacija na hrbtenico in posledično na celotno telo. Obstaja že kar nekaj študij o kiropraktiki, v katerih je bil z nadzorovanimi poskusi in ovrednotenimi rezultati zabeležen učinek, ki ga lahko dosežemo s pravilno manipulacijo. Da bi razumeli, kako kiropraktika dejansko deluje in v katerih primerih naj bo pri terapiji sploh prva izbira, pa je treba vsaj približno vedeti, kako deluje živčni sistem, kaj so živčno-mišične povezave in tudi kaj so receptorji. Tu sledi zato kratek tečaj nevrologije za vsakogar. To, da ima konj lepo razvite zdrave mišice, je seveda zelo impresivno, vendar mišice same niso kaj dosti uporabne. Brez informacij, ki jim jih »dostavijo« živci, bi bile namreč samo prisotne, gibanja in stabilizacije pa ne bi omogočale. Da postanejo mišice uporabne in da lahko opravljajo vlogo, za katero so namenjene, pa poskrbijo živci, ki jim pošljejo informacije, kaj naj naredijo. Ponazorimo to s primerom – preden konj elegantno in brez dotika preskoči oviro, se zgodi vrsta procesov, ki v izredno kratkem času poskrbijo, da ene mišice dvignejo in skrčijo sprednje noge, druge poskrbijo za odriv, tretje pomagajo stabilizirati glavo in vrat, četrte stabilizirajo celoten trup ... Da bi lahko vse te procese razumeli, bi seveda potrebovali veliko več znanja, kot ga je mogoče zaobjeti v tem prispevku, za vsakdanje razumevanje pa je dovolj, da vemo naslednje: receptorji so senzorji, ki zaznavajo informacije iz okolice ali iz notranjosti telesa – zaznavajo bolečino, temperaturo, pritisk … Od teh receptorjev bo informacija potovala v višje centre, to je v hrbtenjačo in naprej v možgane, tam pa se ta informacija predela in pošlje naprej, za uporabo, predvsem do mišic in organov. Aplicirajmo to na zelo preprost primer iz življenja naših konj – konj se bo naslonil na električnega pastirja, receptorji v koži bodo zaznali električni impulz in bodo sporočili naprej, da se na tem mestu dogaja nekaj neprijetnega, višji centri bodo to informacijo predelali in poslali naprej, to je nazaj v noge, te pa bodo poskrbele, da se bo konj odmaknil od pastirja in neprijetni dogodek se bo končal. V telesu se vse to odvije bliskovito, veliko hitreje, kot je videti v tem opisu. Informacije potujejo po živcih kot živčni impulzi z velikansko hitrostjo, tudi do 400 kilometrov na uro, vendar le dokler delujejo vse povezave tako, kot bi morale, v ravnovesju in učinkovito, brez motenj. Do različnih ovir, ki vplivajo na kakovost in hitrost prenosa teh živčnih impulzov, pa lahko hitro pride. Tako lahko pride do sprememb, ki potem vplivajo na razvoj žrebeta, ob rojstvu, ob silah, ki delujejo nanj, ko potuje skozi porodni kanal, kasneje pa povzročajo spremembe na videz nedolžni padci, zdrsi, sunkoviti potegi na privezu, kompenzacije zaradi poškodb, jahačeva neuravnoteženost in še in še. In pri teh spremembah pride do izraza kiropraktika.
Veterinar kiropraktik začne terapijo s pregledom, vendar to ni običajen veterinarski pregled, pri katerem se pogleda predvsem, ali konj šepa ali ne. Potek pregleda je seveda odvisen od terapevta, večinoma pa naj bi šel nekako tako: opravi se kratek nevrološki pregled, natančno se pretipa vse mišice in sklepe, preveri gibljivost sklepov in vratu in analizira kopita, nato pa se konja pregleda še med gibanjem – kako se giba po ravnem, na krogu, v različnih hitrostih in hodih. Po tako zbranih informacijah pa se posvetimo še hrbtenici – preveri se njena gibljivost v celoti in tudi gibljivost čeljustnega sklepa, križno-črevničnega sklepa, postavitev prsnice in gibljivost reber/rebrnega loka ter analiza gibljivosti okončin. Že med temi pregledi pa kiropraktik opravlja tudi terapijo – na mestih z ugotovljeno spremenjeno gibljivostjo namreč tamkajšnjim sklepom in drugim strukturam v tem predelu s sunkovitimi gibi povrne gibljivost ter spodbudi delovanje živcev in prekrvavitev. Lahko bi rekli, da vse skupaj »resetiramo«, ponastavimo. Poleg lokalnega učinka, torej na točkah, na katerih izvajamo te t. i. nastavitve, pa ima kiropraktika tudi sistemski, splošni učinek na telo. Z aktivacijo določenih receptorjev na teh mestih spodbudimo tudi izločanje različnih hormonov in s tem povzročimo, da se spremeni tudi način zaznavanja bolečine v možganih, s tem pa dosežemo, da žival občuti manj bolečin in da se bolje počuti, torej bistveno vplivamo na njeno razpoloženje in kakovost življenja. Nekateri konji so že takoj po terapiji polni energije, drugi so po njej utrujeni in potrebujejo kak dan počitka, pri nekaterih pa se učinek terapije pokaže šele po nekaj dneh, ko telo predela vse prejete nove podatke.
Kljub učinkovitosti kiropraktike in odsotnosti škodljivih stranskih učinkov pa ta terapija vendarle ni primerna za vsakega konja in za vsako bolezensko stanje. Kiropraktika namreč, žal, tako kot sploh nobena terapija, ni čudežno zdravilo za vse tegobe, je pa, če jo opravljajo vešči, čudovita dodatna terapija, na katero bi morali pogosteje pomisliti.
Eva Tasič