Po potki, ki naju je danes vodila do reke, ki se izliva v koprski zaliv, sva najprej srečala velikega črnega psa, ki je izgubljeno iskal svojega lastnika. Ali ga je našel ne veva, vendar sva kljub temu nadaljevala pot do krasne doline.
Parkirala sva avto ter se peš napotil proti ribogojnici. Seveda je bil najin namen določen, torej obsedeti ob reki in si namočiti utrujene noge.
Zatopila sem se v tišino dreves in nemo opazovala globino reke. Tišina in nepopisen mir sta napolnila mojo dušo Za nekaj trenutkov sem namočila svoje okončine v njej, bila je kar mrzla, vendar me to niti ni motilo. Užitek v neskončnem spokoju visokih dreves in vode je vse tisto, ob katerih mi je vztrepetalo srce.
Nato sva se namenila po poti in nemo opazovala zahajajoče sonce, ki se je poslavljalo v mnogih barvah, ki so mi pričarale nasmeh na ustnicah. Usedla sem se na skalo.in opazovala naravo pred seboj. Za trenutek me je zmotil pisk vlaka. Pred menoj pa na tleh položen krasen labirint, narejen iz mnogih kamnov. Vstala sem ter se namenila proti začetku kamnite poti ter odmislila vse dogodke današnjega iztekajočega se dne. Vdihnila sem in mirno ter sproščeno stopicala korak za korakom vse do zadnjega kamna tega krasnega labirinta. Tako sem brezskrbno in mirno zaključila pot ter se napotila proti jeklenemu konjičku. V daljavi sva zagledala nekaj ljudi, ki so večer preživeli ob brcanju žoge na bližnjem travniku, ob tem se skrajno zabavali in poslušali južnjaško glasbo. Kako malo je potrebno, da si srečen, sem pomislila ter oba zadovoljno sedla v avto in se odpeljala domov. Dokaj težak dan je bil za menoj, vendar se je prevesil v miren večer.
Še nočko vam zaželim preden se v svoje sanje potopim....