V Sloveniji se začenja razprava in predvsem lobiranje za izgradnjo 2. bloka jedrske oziroma nuklearne elektrarne Krško (NEK). Na eni strani je velik del politike, kapital in številni (v ta namen financirani) mediji, ki imajo veliko moči, vpliva in denarja. Na drugi strani je podhranjena civilna družba. "Na mizi" bo kmalu referendum, kjer bo ljudstvo odločalo o tem gigantskem energetskem projektu, ki se ocenjuje na 7 do 15 milijard evrov (Dnevnik: Golob vabi na posvet o JEK 2). Glavni argument zagovornikov gradnje novega bloka jedrske energije bo mantra, da je jedrska energija zelena in čista oziroma da ne povzroča izpustov toplogrednih plinov; prav tako naj bi bila cenovno ugodna. Zagovorniki jedrske energije bodo ves čas gradili na teh "argumentih". Vendar zgodba o jedrski energiji še zdaleč ni tako enostavna in enoznačna. Številni resni argumenti kažejo drugačno sliko, namreč da je jedrska energija draga, umazana in nevarna.
Draga
Začnimo s samo gradnjo. Po zadnjih predvidevanjih naj bi se Slovenija odločila za 1600-megavatni (MW) blok, kar bi pomenilo, da bi bili stroški gradnje lahko 11 milijard evrov, kar je primerljivo s tretjim blokom finske jedrske elektrarne Olkiluoto (Euractiv: Slovenia’s new nuclear plant could cost up to €11 billion). Nasploh je bila gradnja tega bloka prava finančna in časovna mora. Gradnja se je začela leta 2005; ocenjena je bila na 3 milijarde evrov, na koncu pa so stroški dosegli 11 milijard evrov (torej skoraj štirikrat več). Ta blok je redno začel delovati šele 16. aprila 2023, torej 18 let po začetku gradnje in 23 let po prvem zahtevku za izdajo dovoljenja za gradnjo v letu 2000. A že maja 2023 so morali zmanjšati moč reaktorja zaradi negativnih tržnih cen med spomladansko otoplitvijo. (Wikipedia: Olkiluoto Nuclear Power Plant)
Če je torej 2. blok Krške nuklearke že v izhodišču ocenjen na 7 do 15 milijard evrov, nas morajo skrbeti možne gigantske podražitve in izjemno dolg čas gradnje. Olkiluoto namreč ni osamljen primer, temveč prej trend.
Poglejmo še en primer, čeprav bi jih lahko našteli še več. Tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville z močjo 1650 MW so začeli graditi leta 2007 za predvidene 3,3 milijarde evrov, do danes pa so stroški dosegli že 13,2 milijarde evrov. Tretji blok naj bi predvidoma zagnali letos, torej 2024. (Wikipedia: Flamanville Nuclear Power Plant, EDF) Po 17 letih gradnje in 4-kratnemu dvigu cene tretji blok francoske jedrske elektrarne Flamanville še vedno ne obratuje.
Lahko bi dodali še druge projekte, na primer gradnjo jedrske elektrarne Vogtle v ZDA, vredno 30 milijard dolarjev, ki vključuje dva reaktorja (vsak z močjo 1117 MW; What does it cost to build a nuclear power plant?).
V Sloveniji še vedno odmeva razvpiti projekt 600 MW šestega bloka v Šoštanju oziroma TEŠ 6. V skladu s prvotnim projektom iz leta 2006 bi moral celotni projekt stati 655 milijonov evrov. Danes vemo, da je končna cena znašala 1,41 milijarde (torej 2,1-kratnik prvotne cene), šesti blok pa je poskusno začel obratovati leta 2015. (Dnevnik: Končna cena Teš 6 dosegla 1,41 milijarde evrov) V primerjavi s projekcijami gradnje 2. bloka jedrske elektrarne Krško je TEŠ 6 pravi "palček".
Slovenija ni Finska, Francija ali ZDA. Bomo zmogli morebitno breme 11 milijard evrov, kar je 8-krat več kot TEŠ 6? Vendar je cena glede na izkušnje iz drugih podobnih projektov lahko še mnogo višja. A doslej smo govorili zgolj o gradnji jedrske elektrarne. Ne smemo pa zanemariti še drugih stroškov: novo in izrabljeno jedrsko gorivo ter razgradnja jedrske elektrarne.
Stroški jedrskega goriva
Čeprav strošek urana, ki se kot gorivo uporablja v jedrskih elektrarnah, v primerjavi s celotnim projektom gradnje ni pretirano visok, pa je njegova cena podvržena velikim tržnim in geopolitičnim nihanjem. Ravno letos je cena funta (približno 450 g) urana presegla 100 dolarjev, kar predstavlja 300-odstotno rast v primerjavi z letom 2020. Slovenija je povsem odvisna od uvoza tega strateškega elementa, ki je del velikih politično-ekonomskih "iger" med velesilami, kar lahko pripelje do morebitnega "stroškovnega glavobola" v prihodnosti. (Uranium Prices at 16-Year Highs, Breaking $100 Per Pound)
Stroški odlaganja jedrskega goriva in razgradnje jedrske elektrarne
V Sloveniji bi radi gradili nov blok jedrske elektrarne, vendar nimamo še niti odlagališča jedrskih odpadkov. Visokoradioaktivni odpadki, ki so najbolj nevarni in ostanejo radioaktivni več kot 10.000 let, se skladiščijo znotraj jedrske elektrarne Krško. Večinoma gre za izrabljeno jedrsko gorivo. Nizko in srednjeradioaktivni odpadki nastajajo v manjših količinah, vendar pogosteje. Ti se trenutno skladiščijo v začasnem skladišču v NEK in pri znanstvenem reaktorju v Brinjah pri Ljubljani.
Zaradi potrebe po trajnem skladiščenju nizko in srednjeradioaktivnih odpadkov se načrtuje gradnja novega skladišča v Vrbini, blizu NEK. Za projekt je predvidena gradnja podzemnega silosa iz armiranega betona. Gradnja skladišča je bila ocenjena na 43,4 milijona evrov brez DDV. Kljub temu pa so edini ponudniki ponudili 148,3 milijona evrov brez DDV, kar je preseglo ocenjeno vrednost razpisa za več kot trikrat. (N1: 100 milijonov evrov več ali manj: koliko stane odlaganje radioaktivnih odpadkov?)
Prav tako je treba upoštevati stroške razgradnje jedrske elektrarne, kar bo slej ko prej tema pri zdajšnji elektrarni. Slovaška se na primer zavzema za razgradnjo reaktorjev Bohunice 1 in 2, pri čemer je bila do konca julija 2022 notranjost obeh enot popolnoma razstavljena, zaradi česar sta obe enoti zdaj v fazi odklopa. Preostalo opremo je treba razstaviti do leta 2025, medtem ko naj bi bile stavbe porušene do leta 2027, da se omogoči ponovna uporaba lokacije. Ocena stroškov razgradnje znaša približno 1,24 milijarde EUR. (World Nuclear Industry Status Report 2023, str. 277)
Jedrska energija vs. obnovljivi viri
Primerjava stroškov proizvodnje jedrske energije z obnovljivimi viri energije pokaže zanimive trende. V 259-stranskem Poročilu o stanju jedrske industrije v svetu 2023 (World Nuclear Industry Status Report 2023, str. 414, povzetek) lahko preberemo:
Letna primerjalna analiza cenovno ovrednotenih stroškov energije (LCOE), ki jo je aprila 2023 pripravila banka Lazard, kaže trende v stroških proizvodnje električne energije. Med letoma 2009 in 2022 so nesubvencionirani povprečni stroški sončne fotovoltaike padli kar za 84 odstotkov na 60 USD (55 EUR, po tečaju 2. 2. 2024 in zaokroženo) za MWh (megavatna ura). Stroški vetrne energije so padli za 63 odstotkov na 50 USD (46 EUR) za MWh, medtem ko so se stroški jedrske energije povečali za 46 odstotkov na 180 USD (166 EUR) za MWh, kar je prvič naredilo jedrsko energijo za najdražji vir električne energije.
Bomo zmogli
Ogromen vložek v drago jedrsko energijo in dolgotrajna gradnjo novega bloka je z ekonomskega vidika (pustimo za zdaj ob strani še druge vidike) povsem neracionalen in neekonomičen. Sicer pa je že v uglednem Poročilu o stanju jedrske industrije v svetu 2023 (World Nuclear Industry Status Report 2023, str. 340) navedeno, da "financiranja jedrske energije na ključnih trgih ne poganja ekonomika, temveč geopolitika".
V nadaljnjih 15 do 20 letih (N1: Skepsa okrog milijardnega projekta JEK2), kolikor bi lahko trajala gradnja drugega bloka, lahko pričakujemo nadaljnji razvoj v proizvodnji neobnovljivih virov energije in njihovo nadaljnjo cenitev. Medtem pa si bo Slovenija ob ogromnih vložkih (okvirno 7 do 15 milijard evrov) v drugi blok jedrske elektrarne težko privoščila posodobitev energetskega omrežja in nova v vlaganja v proizvodnjo energije iz neobnovljivih virov energije, da o drugih vlaganjih niti ne govorimo.
Vsekakor pa je dobro – do zadnjega stavka – prebrati članek Skesana ministrica (Mladina, uvodnik, 2. 2. 2024), ki nas navdaja s strahom, da bo gradnja jedrske elektrarne predvsem projekt, ki lahko omogoča velikanske (nezakonite) zaslužke posameznikom.
Če nič drugega, se nam na koncu poraja vprašanje: Bomo zmogli?
Feb 02, 2024