Članek
Ampak bilo je tudi lepo. Patetico. Takrat ...
Objavljeno Feb 10, 2015

Leto 2004 je bilo najpoprej leto Patetica. Leto nenavadno globokega zaupanja in pričakovanja. Nevarno leto. In kot se je kasneje potrdilo, leto velikih prevar. Leto, ko v RS stopijo na oblast hlapci kapitala in postopoma nevidno-neslišno, a nepovratno zadolžijo prebivalstvo. Katoliški zvonovi prično nenavadno sladko zvoniti. Škofi povzdigujejo obrvi, blagoslavljajo bančne trezorje in zraven vse tisto, kar se v bodoče - za vsak slučaj še v tostranstvu - utegne nateči vanje. Mladinska knjiga založba tudi uradno prevzame Cankarjevo založbo in njenih ducat knjigarn, hopsne pa še edino resno knjigarniško mrežo (MKT) in imamo kar odtlej imamo: osiromašen, a najbrž najbolj monopoliziran nacionalni knjižni trg na svetu. Pričenja se obdobje nove poslovne politike, tiste, ki je kapitalizem ne le ščiti, ampak jo gladko uzakonja: izrivanje konkurence v nepovrat. MKZ pa je bil le eden od številnih asov, ki si jih je Zvon zataknil za rokav in na njihov račun iz državnih in zasebnih bank vlekel vrtoglave kredite za vrtoglave zaslužke. (Ko je Zvon potegnil svoja sesala iz bank in iz številnih nekdaj obetavnih firm, iz polživih teles takointako ni bilo več česa počrpati. Da banke ohranili pri življenju, je bilo treba najti svežo kri in prostovoljce zanjo. Kapitalizem je formulo vedel na izust: uzakonitev permanentne krvodajalske akcije na strani prebivalcev. Posel je zapečatil z zlatim pravilom - direktno v ustavo taistega ljudstva. Da bi bila stvar do konca perverzno zabeljena, je ljudstvo, ki se s tem ravnanjem ni strinjalo, razglasil za ZOMBIJE).

Tisto leto smo pri Sanjah predstavili najsmelejši knjižni program v naši dotedanji zgodovini. Med drugim tiste divje globoke afriške romane: Alahu ni treba. Brez obraza. Življenje in pol. Vzdih. Takorekoč istočasno je prišla knjižna povodenj. Delo se je na pobudo multinalcionalke z licenco čez noč prelevilo v knjižnega založnika in pričelo izdajati na hitro z-ocr-jane in spočetka povsem nelektorirane knjige v vrtoglavih nakladah. Ime rože v 80.000 izvodih - Umberto Eco bi jih spričo škandalozno na gosto posejanih napak mogel tožiti za vsakega posebej (pa najbrž še danes ne ve za žalostni spomin, pod katerega je podpisan). Bilo je jasno, da gre za velik, super-bleščeč in resen uspeh, ki so ga drug čez drugega hvalili mediji in blogerji in kolumnisti. In tako si tudi številni (s sila redkimi izjemami) prevajalci niso pomišljali prikimati multinacionalki in Delu ter sprejeti ponujene zneske za odstop pravic za natise, četudi so bili ti zneski tudi za polovico nižji od tistih, ki so jih pričakovali od neodvisnih založnikih pri 50 x nižjih nakladah.

Bilo je kot bi se za 20. obletnico Orwellovega 1984 moglo pričakovati.

Ampak bilo je tudi lepo. Patetico. Takrat ...