Če smo si še do nedavna lahko rekli, "uh, tole pa se me ne tiče", nas danes, ob seznanjanju z novicami o tehnološkem razvoju obhaja nelagodje, ki ima mogoče opraviti s čim več, kakor je nelagodje zaupanja v lastne sposobnosti. Tiče se nas, vsaj toliko kot se nas tiče telefon, ki ga držimo v roki ali TV. Oba bosta zdaj zdaj začela govoriti in misliti namesto nas.
Nastopil je čas, ko moramo o prihodnosti razmišljati z zavedanjem o neogibnosti in razsežnosti razvoja. Vsaj tako resno in dosledno, kot so, recimo, pred 50 leti, razmišljali najbolj iskrivi filozofi in pisatelji.
Težka bo. V vsakem primeru pa je čas, da se ne prepustino toku, ampak se vzamemo v roke - s knjigo in pametjo!
Osebno v zadevi bliskovito razvijajoče se umetne inteligence (ki se, mimogrede, nahaja v rokah uzakonjenega pohlepa in njegovih "upravljalcev") toplo priporočam roman Kurta Vonneguta: SIRENE S TITANA.
Feb 12, 2015