Zakaj je ta film skoraj brez primere in zakaj ga po toliko letih morda velja ponovno gledati?
Četudi je pravljica, in se kot tak klišejem ne izogne povsem, stvarnost kljub temu zvesteje opiše kakor sodobni dokumentarci, filmi ali antropološke študije.
Ker so ustvarjalci tega filma spoštovali človeka in njegove resnilčne izraze in, posledično, tudi cigansko kulturo.
Ker sta se redko v zgodovini tako srčno in predano povezala ciganska glasba in glasbeno znanje vobče.
Ker sta slovanska in ciganska duša v sorodu - ker je videti, da božata druga drugo.
Ker so ustvarjalci v nekdanji Rusji (kakor tudi v nekdanji Jugoslaviji) tudi sicer imeli spoštljivejši odnos do življenja in njegovih izvirov kot ga je imela tedanja zahodna kultura in kot ga imajo odnosi, ki prevladujejo danes.
Ker ne počne tistega, kar počno razsvetljeni intelektualci: ne sramuje in ne izogiba se stereotipom, in ne izvaja permanentnega "abortusa" nad njimi, ampak jim gleda v oči in vidi skoznje.
Ker četudi je film poln detajlov, ki delujejo danes nelagodno in nekonsistentno, a vendar so resnični kot življenje, sodobni film pa (v večji meri) detajle izgublja tako, da jih utaplja v ideji ali sentimentu, ki ima pogosto komaj kaj skupnega z življenjem.
Ker tematizira ljubezen tako, kot jo je treba tematizirati: z ljubeznijo.
Ker se pri tem ne izogne osrednjemu vprašanju človeške ljubezni, vprašanju, ob katerih ljubezen v znanih konvencijah in ideologijah odpove: vprašanju svobode.
Ker si to vprašanje zastavlja drzno in v njem vztraja dosledno in do zadnjega diha.
Feb 15, 2015