Si želite, da bi vi in vaši otroci kmalu pili in se umivali z vodo Janeza Janše ali Boruta Pahorja in njunih vsemogočnih ljubimcev? Želite, da bi vaš solatko in materino dušico in gobe v gozdiču napajal dež katere prominentnih ljubic Banke Slovenije?

Tedaj, za zlovensko voljo, vsaj danes, na Svetovni dan voda, nikar NE berite sporočila Združene levice in nikar, nikar, nikar je ne delite naprej!

Združena levica

22. marec, svetovni dan voda
PROTI PRIVATIZACIJI VODNIH VIROV IN OSKRBE Z VODO!

Leta 2013 je 1,5 milijona prebivalcev EU s peticijo preprečilo evropski komisiji uveljavitev direktive, ki bi odprla vrata privatizaciji oskrbe s pitno vodo. To nikakor ne pomeni, da je nevarnosti konec. Apetiti zastopnikov velikega kapitala so nenasitni. Še naprej zahtevajo privatizacijo vodnih virov in oskrbe z vodo. Zato, če res želimo zaščititi vodne vire in dostop do oskrbe s pitno vodo, je nujno potrebno vodo izločili s svobodnega trga ter z zapisom v ustavo določiti, da je voda javno dobro in kot taka neodtujiva človekova pravica. V nasprotnem primeru se bo Slovenija znašla v podobnem položaju kot Grčija, Španija, Bolgarija in Portugalska itd., kjer so velike korporacije že prevzele nadzor nad vodnimi viri in oskrbo z vodo ter poskrbele ne le za slabšo vodo iz vodovodov, ampak tudi višje cene na račun večjih dobičkov. 

V Grčiji so mesta podelila koncesije za oskrbo z vodo zasebnim koncesionarjem. Na ta način naj bi mesta napolnila svoje blagajne in rešila problem oskrbe in vzdrževanja javnih vodnih sistemov. In kaj se je zgodilo? Neučinkovito vzdrževanje vodnega sistema je samo še poslabšalo kakovost vode, zato so vodo začeli klorirati, kar je posledično vplivalo na dvig cen za oskrbo s slabo vodo. Tudi v Bolgariji je vlada, da bi se izognila stroškom obnove vodovoda v Sofiji, prodala družbi korporaciji United Utilities, ki se ukvarja z upravljanjem vodnih virov in omrežji. Ta je cena vode v slabih desetih letih podražila za več kot 300 %, do obnove vodnega omrežja sploh ni prišlo, medtem pa si je direktor korporacije odmeril letno plačo 400.000 evrov. Ker zaradi povišanja cen vode gospodinjstva niso bila sposobna plačati stroškov za vodo, je korporacija tožila 5000 družin ter naročila deložacije za 370 družin nasilno. Potem, ko je korporacija United Utilities s svojim »bolgarskim poslom« zaslužila okoli 1,5 milijarde funtov, je svoj delež sofijske vode prodala francoski Veolii in se umaknila z bolgarskega vodnega trga. Na Portugalskem so zaprli celo javne pipe na trgih, ko so upravljanje vodnih omrežji prevzela zasebna podjetja. Izkušnje nekaterih drugih držav po svetu s privatizacijo vode so še slabše, zlasti v Južni Ameriki, Turčiji, Indiji in še kje.

Privatizacija vodnih virov in upravljanje z vodnimi omrežji pitnih voda je milijardni posel, v katerem prevladujejo predvsem francoske in britanske korporacije. Da evropska politika želi ugajati korporacijam in interesu kapitala, ni skrivnost. Spomnite se, kako je razvpita trojka (Evropska komisija, ECB in IMF) od Grčije, Portugalske in Španije, v zameno za pridobitev mednarodne finančne pomoči, odkrito zahtevala privatizacijo oskrbe z vodo, in to v času, ko se številna zahodnoevropska mesta (Berlin, Pariz idr.) odločajo za nasproten proces, torej za vrnitev javnega sistema oskrbe z vodo. Razlog: zahodna mesta so ugotovila, da s privatizacijo vode in vodnih omrežji niso rešila številnih težav, ampak da je privatizacija oskrbe z vodo prinesla nove težave. 

V Parizu sta zadnjih 25 let vodne vire upravljali dve francoski korporaciji: Suez in Veolia. Leta 2010, ko je koncesijska pogodba korporacij Suez in Veolia iztekla, so bile narejene številne študij, ki so dokazovale, da je javno lastništvo učinkovitejše od zasebnega. Zato se na mestni ravni odločili, da oskrbo z vodo vrnejo v upravljanje lokalni skupnosti. Rezultat: mesto je v prvem letu prihranilo okoli 35 milijonov evrov, kar je omogočilo znižanje cene oskrbe z vodo za osem odstotkov. Pariškemu zgledu so sledile še druge lokalnih skupnosti po Franciji in Evropi. Berlinska mestna oblast si že nekaj časa močno prizadeva, da bi prevzela primat nad upravljanjem z vodo, ki jo je leta 1999 kljub nasprotovanju javnosti privatizirala. Enak trend je v zadnjih letih opaziti tudi v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in Finskem ter v nekaterih drugih evropskih državah. Z drugimi besedami, mesta so ugotovila, da voda ne sme podlegati merilom tržne konkurenčnosti in komercializacije ter da se odgovornost za oskrbo s pitno vodo ne sme prepustiti v roke nekaj korporacij.

Ergo, ker javni sistem oskrbe z vodo ni bil vzpostavljen z namenom, da korporacije kovale dobičke, ampak zato, da bi vsem omogočili dostop do čiste in pitne vode, je potrebno pravico do pitne vode potrebno zapisati v ustavo, vodo pa zaščititi pred privatizacijo, komercialnim izkoriščanjem in interesi korporacij. 

In kaj pravi Amensty International: Dostop do vode je človekova pravica. Voda in javna infrastruktura morata biti brez diskriminacije dostopni vsem ljudem. Vsi imamo pravico do zadostne količine varne ter cenovno dostopne vode za osebno in domačo uporabo. Voda je nujno potrebna za dostojanstveno življenje in zagotavljanje zdravja. Človekove pravice je dolžna zagotavljati država vsem svojim prebivalcem.

Ljubljana, 22.03.2015