Utrinki iz Teka trojk

Minilo je nekaj več kot četrt stoletja, ko smo kot mladci krojili čelo širne množice tekačev ob žici okupirane Ljubljane. Tradicija ostane, medtem ko nas življenske poti in leta vodijo k novim izzivom.
Lepi spomini in dejstvo, da nekaj naredim za sebe me je vodilo k odločitvi, da sem spet del tekaške druščine. In odločitev tistega lepega marčevskega popoldneva je danes obrodila veliko tekaških užitkov in potrditev, da sem (smo) na pravi poti.

Nestrpnost ob jutranji kavi je porajala številna vprašanja. Ali bomo uživali, ali bo rahlo načeta mišica vzdržala, ali je za Sonjo trasa preko Golovca prevelik zalogaj in konec koncev ali nama bo Aljaž ob krstnem tekaškem nastopu "podivjal"...
"Počasi" je bil naš moto na štartu. Pustimo konkurenco, pustimo hitrejše, kvaliteto in našo pripravljenost bomo pokazali šele po vzponu na Golovec.
Lepo in prijetno je bilo teči po Ljubljani. Širna množica, spodbuda z vseh strani in velika želja po osebni zmagi nas je vodila v smeri Hrušice. Nekje na Kodeljevem prehitimo Veliko Heleno (Žigon) z ekipo. Res, Helena in Zvone (Majcen), ki je žarel pred štartom sta tekačem več kot vzor. Vsem nam in tistim, ki v življenju niso spoznali,da je šport užitek. In biti "polnokrven", kot se je pred 35 leti v svoji knjigi izpovedal Srečko Bergant. Vsa čast in spoštovanje, Helena in Zvone. Vajina prisotnost ni samo vzor ampak spodbuda vsem nam mladincem, ki od vaju sprejemamo novo energijo.
Strahotna gneča pred prvim vzponom! Okrepčevalnica! Hvala Bogu in tistemu, ki je trasiral pot, da gremo v gozd, v čar njegove sence. In prvi klanec. Hodimo! Kajti do cilja je še daleč. In seveda uživamo. Vse po planu.
Na poti proti Golovcu srečamo prve pohodnike. Morda nam zavidajo, ali pa ne. Vendar smo ponosni, da smo med tekači!
Kilometri pa kar tečejo, čeprav me je v klanec zadnja loža že pošteno zategovala. Bom ja vzdržal...Velja potrpeti, stisniti zobe, kajti vse bom prenesel samo tega ne, da bi bil šibki člen ekipe.
Na okrepčevalnici nas je pričakal uradni fotograf ekipe. Gregor nam je iz Roške prihitel nasproti.Zanj le dober in koristen trening, za nas pa nova spodbuda k skupnemu cilju. Ne vem več, ali je bil moj cilj takrat Kongresni trg ali pivo v prijetnem vzdušju ob Ljubljanici. Kakorkoli že, medtem ko nas je Gregor že vsaj 10 krat prehitel smo prišli končno do spusta proti mestu in nato sta nam sledila še dobra 2 kilometra. Sonji ni bilo lahko, verjamem. Vendar več kot vlečna elastika pomeni lepa spodbudna beseda. Ne vem, kaj vse ji nisva obljubljala, vendar punca je vzdržala. In vse trpljenje v zadnjem delu je poplačano z vstopom v ciljni del, kjer nas že pozdravlja moja Majda, ki je bila morda še najbolj v dvomih v naš uspeh. Cilj !!! Zadovoljstvo in spoznanje, da smo zmogli odpira nove izzive. Taki smo pač tekači. In jaz sem zopet zraven, v najboljši družbi.
Ja, knofla je bila prva beseda! Tista, knofla ki uničuje majice. Zato nasvet! Uporabite dvostranski lepilni trak, ki je v osnovi namenjen lepljenju talnih oblog in majica bo kot nova. Kar žarel sem, ko so hvalili mojo pogruntavščino.
In seveda pivo! Pivo, ne vem zakaj ni steklo kot bi moralo. Vendar tisti mož z rdečo zvezdo na glavi in rdečo zastavo, ki je predstavljal neko preživeto ideologijo mi res ni "pasal" na prireditev. Pa čeprav ima le ta svoje sporočilo. V spomin in opomin na težke čase naše prestolnice!
Gremo naprej, dragi tekači. Še enkrat hvala vsem udeležencem in spremljevalcem za pozitivno energijo. Na svidenje na novi tekaški preizkušnji!