Huda jama: Mami, danes bova umrli, a ne?

Objavil/a Roman Leljak, dne 2014-07-30 ob 20:20:58

" Mami, danes bova umrli, a ne? "

Še zadnjič sem pod prsti čutila obraz svoje mame. Njeno ihtenje je zastalo, morda zadnja solza ji je zdrsnila po obrazu. Mama, rada bi pomagala tvoji solzi, rada  bila bi tvoja solza, zdrsnila z obraza in se stopila v smrt. Solza, ki sem jo čutila, je bila mehka, topla. Izžarevala je notranjost materinih misli, srčne notranjosti, bolečino, ki ni našla besed, ki bi smrt spremljale s tolažbo. O mati, uživati bi hotela v tvojem telesu. O bog, toliko trpljenja si mi namenil. Notranji klici so bili neukrotljivi.  Telo se mi je vse bolj krčilo. Otrpnila sem. Nisem želela, da bi moji grobi nohti zasekali v materin obraz, povzročili še dodatno gorko kri. Kolen nisem več čutila in v grlu me je dušila bolečina  duše. Močno je razjedala vse bolj slabo telo, ki se bo, upam da,  kmalu zgrudilo pod njeno težo.

 

Nocoj zatisnem oči in v mojih mislih ne hodijo več mrliči. Stisnila se bom k mami in pokopala svoje življenje. Izdahnila bom svojo mladost, jo podarila duši, ki se bo nekoč rodila v jutro.

 

Oči so bile trde od solz, usta lepljiva od mnoge krvi, duša je v obupu iskala svojo moč. Prste sem v  temi premaknila do njenih oči in začutila plašljivo nabreklost. Začutila oči, ki so me prosile k molitvi. Želela sem se jih dotakniti, nadoknaditi vse poglede, želela vrniti življenje nazaj. Čutila pa sem prošnjo po smrti. Takšno, kot je bila moja..

Ponovno sem začutila potrebo po jokanju. Želela sem si pomoči pri jokanju.  Pomagajte mi jokati. Dovolite mi, da zabodem svoje srce,  da zabodem srce svoje mame, da se skupaj podava na pot temne odrešitve. Pustite naju, da zaspiva in umreva. Vse manj sem nadzorovala svoje misli. Preveč so me begale.

Nimam imena in vam ne morem povedati, kdo sem. Moje besede bodo ostale zapisane v nevidni krvi temnih, suhih, kamnitih  rovov. Zapisane ne bodo niti zadnje besede matere:
» Barbara moja. Duša tvoja in duše mnogih,  v krčih in mukah, iskale bodo pot eksplozije in zdrsnile na plato   svetlobe, zdrsnile pred oči ljudi.  Zdramile bodo resnico in kazale svojo moč.«

Pozabljena in pahnjena v  stokanje, obup in smrt s pravico, da življenje oveni v rovih knapov, ki so jih gradili v znoju za ogrevanje  soljudi. Bi morala razumeti podle in brezvestne, vzvišene, hinavske vojake, ki so gradili novo idealno družbo in mojo smrt? Smrt moje matere, namenili v   poduk  idealizma.... Usoda sama je poštena. Licemerna pa je usoda, ki ti jo naloži proletarski klovn, ki z zidakom in glino zastre svetlobo in razume, da bo tako življenje podal v novo pot. Kam je človek namenil svoje srce?

Podarila nisem prvega poljuba. Trinajst rosnih pomladi je malo za čutiti ljubezen, premalo za izbranca, ki bi mi odprl okna drugačne ljubezni. Nisem našla skrivnega kotička v katerem bi zardevala in se nežno upirala prvemu moškemu dotiku. A sploh smem pomisliti na to?

Vrnila sem se v objem umirajoče  matere.

Mama je bila presenetljivo lepa ženska. Pravijo, da je podedovala lepoto po babici.  Postavno in bohotno je bilo njeno telo. Njena koža je bila bela in nežna, lasje pa sijoče črni. Vedno se je odkritosrčno smehljala in bila polna radosti, ki jo je z ljubeznijo prenašala na vse ljudi. Stisnila mi je roko. Njen dotik je bil trdnejši. Upala sem na besede in se še bolj naslonila na utrujeno telo, ki je naslonjeno na hladno steno, še komaj kazalo malo sape. Mama je umirala. Njena roka se je poslednjič dotaknila mojih črnih kitk, ki jih je verjetno spletla že pred nekaj dnevi. Ni bilo noči, ni bilo dneva. Samo tema, smrad po krvi in razpadanju teles, nesmiselni kriki, jokanje in bolečina.  Nekaj dni je moralo miniti od zadnje nedelje v mesecu maju, ko nas je major iz domačih krajev prebudil. Nagnali so nas v kamion in samo v dveh urah pripeljali v smrt. Izgubila sem čas. Očeta sva pustili v globoki jami, v katero  so nas pahnili zvezane in gole. S svojim telesom naju je objel in naju zaščitil pri padcu. Za njega je bilo to usodno. Še bolj mi je stisnila roko in slišala sem glas, ki sem ga vedno občudovala. Tokrat je glas umiral.

»Nekoč bo tvoje kite nekdo vzel v roke. Svojo mladost mu boš tako izročila. Povedala njemu in mnogim, da si bila lepa, mlada, da si ljubila ljudi in da bi ljubila tudi njih...«

Imela sem občutek, da sva sami v temni noči. Vse je postalo tiho. V tistem trenutku sem bila silno ponosna na svojo mamo. V smrt je odhajala z razumevanjem in ljubeznijo.

»Hčerka moja, danes se bova poslovili. Želela bi rožnatih žarkov med košati vejami, ki se ogibajo globoko na pot, kakor takrat, tistega dneva jeseni, po kateri je oče, za tvoj rojstni dan hitel v tvoj objem. Žal... Prisloni na mene tvojo drobno ročico, prisloni jo na moje srce in dovoli, da te v razkošju svoje ljubezni še zadnjič  poljubim in prosim materinega odpuščanja...«

Njen glas je bil tih, boječ in truden. Umiral je. To je bil njen zadnji glas. Zadnje besede moje matere, materinega odpuščanja, sem morala tudi sama kmalu pozabiti. Zaspala sem v smrt.

Huda Jama, rov Sv. Barbare, prve dni junija 1945. leta.

Avtor: Roman Leljak

več na ...

Prodajna akcija

Spoštovani, obiskovalec internetne strani Leljak.si v nadaljevanju Vam na kratko

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
23
Marta
0
Dec 07, 2015
Greg Zupan , priporočam ti v branje knjigo Nihče
Mehmedalija Alića, kjer je razvidno , da v Hudi jami niso pobiti samo moški.
Pa četudi bi bili, bi bilo človeško, da bi bili sojeni in po svojih dejanjih obsojeni. Tako mislim jaz.
#23
Coming 4U
1
Oct 19, 2014
Žalostna zgodbica a polna znanstvene fantastike
#22
Rak stari
1
Jul 31, 2014
@Nataša - glede "druge osebe množine" spreminjam svojo trditev - zato je treba včasih tudi obljubo prelomiti ...
#21
Nataša
3
Jul 31, 2014
No, če bom živela cca 80 let, potem sem na polovici. ;) Tudi jaz se stalno izobražujem, če je le prilika, volje je veliko in se mi zdi to edino pravilno. In ne verjamem v sedanje politične strukture, da bodo kaj bistvenega spremenile na bolje. Žal - sem pesimistka, vseeno pa dovolj trmasta, da se nočem odseliti v tujino. Na svoj način (preko zbora) opozarjam ljudi na krivice, čudim se temu, da smo butasta čreda ovac, skregana med sabo, da samo kimamo in požiramo vedno večje cmoke v grlu. Želim si samo to, da bi bili ljudje pošteno plačani za svoje delo in živeli človeka dostojno življenje. Ne moti me, da strokovnjaki dobijo ogromne plače za svoje dosežke. Konec koncev lahko na različnih področjih naredijo ogromno za človeštvo. Tudi me ne moti, da obstajajo bajno bogati, le da ne zažirajo ostalih. V bistvu se strinjam s tvojim celotnim komentarjem. Razen s tem, da si uporabil drugo osebo množine (Ljudje jim še kar verjamete in od njih pričakujete rešitve zase.) Jaz jim ne verjamem. To, da me nese na "levo", na mojo skepso ne vpliva. Ostalo pa sem že povedala v prejšnjih komentarjih.
#20
Metka
1
Jul 31, 2014
blagor nam, ki v svojih rodbinah nimamo ne domobrancev ne partizanov. se lahko postavljamo na kateroko li stran in razumemo ene in druge. če hočemo in če se nam da, seveda.
sicer sem pa tudi sama komaj prestopila 40 leto, a sem tak kot nataša prepričana, da je na penzijo bolje pozabit in je bolje vlagati v karkoli drugega - recimo v odnose in družino. država je ali je ni, kakršna koli že bo, v njej bo treba preživeti ali pa se bomo selili iz nje. da bi se pa ukvarjala spreteklostjo kot je opisana zgoraj ... sori. če bi pomilovali geonid nad židi danes ne bi jasno in nedvoumno videli kakšnega židi zganjajo nad palestinci. je hitler že vedel zakaj jih je iztrebljal ...
#19
Rak stari
1
Jul 31, 2014
Malo mi je prehitro ušlo "Oddaj". V nadaljnjo debato na to temo se ne nameravam več vključevati, saj je potenciranja sovraštva na blogovski sceni vse preveč, vse preveč je tudi namernih, verjetno plačanih blogovskih komandosov ali pa teroristov, kakor vam ljubše. Prosim vas pa, spoštujte mrtve, pa čeprav nekaterim ne mrtve ne žive kosti niso povšeči.
#18
Rak stari
1
Jul 31, 2014
@Nataša - dolgo te že poznam na blogerski sceni, včasih sva tudi kaj pokomentirala, ampak pri enainštiridesetih si še mlada, verjemi mi. Pri teh letih sem se jaz šele pričel učiti angleško, še kasneje računalništvo, obnovil ruščino in nemščino, vse zaradi potreb v službi oziroma zadržanja delovnega mesta v visoko zahtevni tehnološki telekomunikacijski dejavnosti. Ne razumem tvojega pesimizma glede dela in penzije, saj kjer je volja, tam je pot, prvi storjeni korak pa je že opravljena polovica poti. Je pa res, da od politične strukture, ki je to državo petinštiridesetega uzurpirala in s tem nadaljuje še danes, sprememb na pozitivno ni pričakovati. Ljudje jim še kar verjamete in od njih pričakujete rešitve zase. A tega bo vedno manj, treba bo sprostiti ustvarjalnost, tržno konkurenčno podjetništvo, zaostriti odgovornost in sankcionirati krivopotja, če hočemo, da država in družba preživita. Seveda potlej tudi delovnih mest ne bo manjkalo. Vse preveč še vedno izenačujemo pojme kot sta sociala in pa socializem.

@Štefka - nas je bilo šest otrok, kmalu tudi brez očeta, na plečih nezaposlene matere in to v tako opevanem času socializma. Bi se pa za svoj vzdevek raje zahvalil generalu Maistru in svojima dedoma, njegovima vojakoma, brez njih bi se že takrat daljnega osemnajstega drugače imenoval. V tole neverending story - partizani in domobranci - se pa ne nameravam spuščati, zgodovino presojam drugače od dnevne političnih potreb, enih ali drugih. Me pa zelo moti, da še vedno tako radi presojamo druge po načelu - če nisi za nas, si pač proti nam.
In še zanimivost - kot desetletni mulc sem v okolici naše vasi pod kamnom našel v nekakšni ovojnici orumenel list. Ko sem ga prebral, me je zmrazilo. V njem je bilo sporočilo, da je treba mojega dedka ubiti, ker da je belogardist. Izgleda, da sem slučajno naletel na partizansko "poštno" postojanko, papir sem odnesel dedku in nanj pozabil. A glej ga zlomka, mnogo let po tem dogodku mi je dek razodel, kako ga je najboljši prijatelj pred svojo smrtjo poklical k sebi in mu razodel vzrok tega pisma in načrtovanega dejanja ... daleč od ideologije, šlo je za maščevanje, zaradi neuslišane ljubezni. Ja verjetno je najtežje umirati s slabo vestjo.
#17
Stefka
5
Jul 31, 2014
Nikomur ne bi privoščila takšnega otroštva kot je bilo moje. Ne, ni bilo alkohola in atejeve težke roke ampak je bilo še veliko juhe. Mati je od vseh preživetih grozot postala popolnoma zgubljena. Po vojni so se rodili še trije otroci in bila sem jim bolj mati kot sestra, saj ona ni premogla ene same lepe besede za nas štiri. Bilo je kot da je rodila samo enega otroka in to starejšega sina, vsi drugi smo bili nepotrebni, ne zaželeni brez ene same nežne kretnje z njene strani in kadarkoli se je govorilo o vojni o "logarju" se je šepetalo. Ne da ni imela ljubezni do nas otrok ampak je odkrito prezirala in sovražila tako da s(m)o se kot piščančki stisnili eden k drugemu v kakšen kot kadar je začela vpiti in nas preklinjati.....
Oče se je umaknil v delo in je bil od jutra do noči na polju, njivi, hlevu da je ni bilo treba poslušati, mi pa smo bili trdi od strahu in njenega dretja, poniževanja in še česa....
A eno zadoščenje je le bilo. Tisti izdajalec ki je bil kriv za vse naše gorje je dejansko umiral grozovite smrti in z trpljenjem menda odplačal še na tem svetu svoje grehe. Enega po enega je klical k sebi in jih prosil odpuščanja, da bi lahko v miru umrl....Kako naj potem čutim karkoli drugega kot prezir do ljudi ki s svojo hudobijo " obračajo napol strohnene kosti" in znova in znova vlačijo na dan stvari ki marsikoga ki je bil kakorkoli udeležen v tem vojnem trpljenju vsakič znova spomni kaj je pomenilo biti izdajalec, domobranec in ne vem kaj še....
S tem vrača uslugo seveda tistim, ki so ga vzeli "pod patronat" kot prevaranta, ki je res odslužil arest a je uničil mnoge ljudi ki se zaradi lopova Leljaka ne bodo nikoli opomogli.....
#16
Nataša
2
Jul 31, 2014
Lej, Štulič, jaz tudi lahko razumem bolečino ob izgubi svojca, sploh če je bil ubit, nasilno umorjen. In se popolnoma strinjam s tem, da mora država poskrbeti za dostojen pokop vseh kosti, ki so kjerkoli najdene. Da se da na grobišče spominska plošča, da imajo svojci kam odnašat sveče in rože in se spominjat umrlih. To ni patetika. To, da kosti uporabljaš za podpihovanje sporov med ljudmi in na tak način zamegljuješ prave, sedanje težave - no, to pa je že na meji zločina. In zgornji zapis je ostudno solzav in objavljen prav z namenom zdraharjenja. Nič drugega.
#15
štulič ;)
1
Jul 31, 2014
@Nataša, nekako razumem Stefko in Raka, ki globoko v notranjosti še vedno nosita bolečino, ki jima je bila podzavestno st'rjena.
Patetika? M'rbit!

Ne razumem pa direktna protagonista kot sta Leljak in Kunstelj, ki sta kot aparatčika vsak po svoje dešifrirala in ubijala resnico, zd'j pa katarzično poskušata podtakniti požar, ki dejansko izpade patetičen, ko vsi hitimo za vsaj, bolgarskimi sanjami... :/

https://www.youtube.com/watch?v=VpdHMaccjw4




David Bowie - Cat People (Putting Out Fire) Music Video HQ - YouTube

One of my favorite movies from the 1980's, this is a remake of the beautiful, haunting 1942 CAT PEOPLE. This version kee
#14
Stefka
5
Jul 31, 2014
Rak, rojena sem v izgnanstvu, v taborišču kamor sta bila starša odpeljana zaradi izdajalcev ker je atej po goši pobiral ranjence...nobenga ni vprašal, čigav je ker je videl da se kri domobranca ali partizana ali fašista ne razlikuje in jim je reševal življenja. Po njegovi razlagi ima vsak človek dušo in če mu lahko pomagaš ga ne sprašuj, kdo je! Mater so odgnali kljub visoki nosečnosti in tako sem se rodila v taboriščni baraki. Mar naj bom hvaležna domačim domobranskim ritim, ki so mojo družino izgnali? Ko sta se uspela vrniti domov pa ju je taisti stvor izdal še partizanom. Očeta so prišli ustrelit, pred mojimi očmi...imela sem samo 3 leta, moj brat pa 6 a menda je usoda hotela da je skozi vas prišel nekdo ki mu je atej rešil življenje in preprečil ustrelitev....Verjamem v besede svojih staršev da so bili tako domobranci kot partizani zveri a da so bili partizani vsaj toliko zavedni da danes lahko govorimo slovensko, drugač bi se ti imenoval danes Krebs alt in ne Rak stari....Tako da je treba ta grozodejstva počasi pozabiti, mrtve pustiti v miru počivat in naredit nekaj da bomo tisti ki smo še živi lahko in od česa živeli....Zato preziram vse tiste ki vlačijo te dogodke z namenom sovraštva in ravanšizma znova in znova na dan......Tudi takšna doživetja kot so moja in moje družine se ne pozabijo, pa tudi ne kriki iz cerkvice Sv. Urha....
#13
Nataša
2
Jul 31, 2014
In kaj naj jaz, ki sem stara 41 in doživela 10 dni vojne za Slovenijo in bom brez penzije, delala ali pa klošarila do smrti, če bom prestara za delo, počnem s temi sedemdeset let starimi kostmi, Rak stari? Kaj? Bom imela višjo plačo, če se bom enkrat na dan v prihodnje spomnila na razne jame, bo voda manj onesnažena, bodo nehali Izraelci pobijat otroke? A ni patetično, da si nek bivši kaznjenec ali sedanji kaznjenec ali pa kdorkoli drug pridobiva politične točke s kao solzavimi zapis o pobojih, ki spadajo v zgodovino? Eh, brezveze... Naj da država že ta denar za pokop kosti, postavi tablo in basta! Ampak potem ne bo pogonskega goriva za drkarjenje raznih politikov in metanja peska v oči zblojenemu slovenskemu narodu...
#12
Rak stari
1
Jul 31, 2014
Ostudni so komentarji nekaterih na ta zapis. Sam sem kot štiriletni otrok doživel to, da je partizanski komandant po njihovi akciji v pomembnem rudniškem kraju na Koroškem pred ženami in otroki zagrozil, da bodo vse pred nami postrojene moške postrelili, če ne gredo z njimi v hosto. Očeta so odpeljali, tik pred koncem vojne se je vrnil ranjen nazaj. Takšna doživetja se ne pozabijo.
#11
Mitja Kunstelj
2
Jul 31, 2014
jutri se vidimo pred DZ, prevarantek zavaljeni. #cheers
#10
Zlobni
3
Jul 31, 2014
Sovraštvo, Leljak, je edini tvoj motiv za vračanje v pokopano preteklost !

Skleni roki in moli, najprej zase, svojo dušo !
#9
Stefka
5
Jul 31, 2014
Leljak, a se ne vprašaš, koliko njih je moralo biti lačnih zaradi tvojih prevar, koliko družin si uničil? Ne preštevaj kosti in pusti mrtve, naj počivajo v miru. Mrhovinarji, kakršen si ti stalno dajejo sol na rane tistim, ki so izgubili svojce...čas celi rane, pravijo in vsak čas jih nosi s seboj. Veliko jih je končalo v taboriščih zaradi domačih izdajalcev, veliko jih je umrlo pod rokami domobrancev, fašistov in vse te pisane sodrge in preveč jih je moralo umreti za neko ideologijo. Ti se takrat še niti rodil nisi in nimaš niti kvalifikacij še manj pa etike da pišeš o mrtvih. Uredi svoje dolgove proti živim in išči odpuščanje družin ki so zgubile kar so prihranile zato da si ti to lopovsko "pokradel" Bibiljski pregovor pravi : Naj vrže kamen tisti ki je brez greha" a ti to zagotovo nisi.....
#8
Nataša
2
Jul 31, 2014
V zvezi s sv. Urhom pa nisem nikoli prebrala kakšne tako zelo patetično napisane zgodbice... V čem je fora pogrevanja? A ne bi končno pokopali teh kosti?! A vas ne zanima prihodnost?
#7
¨Tilen
0
Jul 30, 2014
Naj se izve resnica.
#6
Mitja Derenda
2
Jul 30, 2014
spet en ki podpihuje ogenj, pa kaj misliš da boš koga obudil ali kaj
#5
Slovenec
1
Jul 30, 2014
Ko si bomo Slovenci nehali zatiskati oči in dovolili resnici v naša srca, se bomo streznili in takrat tudi znali pravilno oceniti današnjo slovensko politiko. Takrat bodo desni in levi ekstremisti lahko pozabili na vrata parlamenta za vedno!
#4
Pokaži več komentarjev
Roman Leljak
Roman Leljak
Objavil/a 2014-07-30 20:20:58 (Jul 30, 2014)
Novejša objava
Prodajna akcija

Spoštovani, obiskovalec internetne strani Leljak.si v nadaljevanju Vam na kratko

ZADNJE OBJAVE
Leljaku se lahko zgodi, da mu slovenski organi pregona preprečijo zbiranje podatkov o zločinih
Tako zgleda ovadba. Bolj slabo jo razumem.
Austhwitz in Dachau je potrebno enačiti s partizanskimi koncentracijskimi logori
Anton Drobnič - izjava
Na had.si berem, pa ne razumem!
Zgodovinska resnica o Dražgošah
Največ knjig so sežgali komunisti
Nagrado za finančnika leta si zaluži avstrijski minister za finance
Danes urejujem in popisujem sodelavce UDBE na ptujskem območju
Te dni me bodo komunistični novinarji ponovno napadli
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
Februar 2023
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj