[...] zapisala častita gospa Karen Armstrong, nekdanja nuna; Če nas poklicni verski voditelji ne morejo poučiti o mitološkem izročilu, bodo vlogo svečenikov morda prevzeli umetniki in pisatelji, ki prinašajo sveža spoznanja v naš izgubljeni in ranjeni svet. In v nadaljevanju je še zapisala, ta, meni draga gospa, ki se ji spoštljivo klanjam in se ji zahvaljujem, ker mi je bilo dano prebirati njena dela; Izkušnje transcendentnega, religija, to je pot do vznesenosti; če je ljudje več ne najdejo v verskih praksah, jo iščejo v umetnosti, glasbi, mamilih, spolnosti, športu...

[...] oprosti mi, o Ti, ki gledaš z mojimi očmi in čutiš z mojim srcem! Odreši me, Ti, ki si mi prepustil svoje srce in dušo, odreši me teh prekletih podgan, teh cenzorjev, ki sovražno motrijo sleherni moj samogovor o prepovedanih močvarskih temah: o matbožji in o cankarju, o dražgoški bitki in o LGBTju, o pocukrani politčni korektnosti in o [...]

[...] lezeva čez konfin, moram svojo levo hlačnico reševati iz robidovja, in rečem mačkonu, ki ne razume dobro deželščine, Ma, aškóltami, šjor Gatto, najine češpe se starajo z nama, jih bo treba mičkeno kozmeticirat. To svetuje anke oni stari kalendar, ki sva ga našla na podstrehi; Mah na sadnem drevji lepo ostergaj, pa pazi, de mladih drevesc zajci ne oglodajo; ako pak imaš žive meje inu plote, najugodniši jih je v ledniku obrezati. Inu še to piše v bukvah, ki lepo dišijo po suhih češpah, starih časih inu starem vokabolariju; Pa toplu se oblejci, de se ne prehladiš, kar bi vzrokovalo mnoge hude bolejzni. Gatto živalsko uživa v mističnih večernih barvah Puščave, ampak če bi stare bukve tudi prebiral, ne pa samo lulal po njih, bi vedel; Kader solnce zvečer rudeče doli gre, zjutraj čistu gori pride, kader je pa luna čista inu bejla, pomeni lejpu vreme. Rešim hlačnico, gledam med robidovje, kam bi kazalo varno položiti nogo, mačkon sproščeno korači po zidcu, varen pred trnjevim tuzemeljskim trpljenjem, izziva me z visoko dvignjenim repom; nekaj krhkega mi hrskne pod košpo, med kamenjem ugledam razlomljenega lipovega Sina, prav tistega, ki ga je bil rajnki Desperacij, po lastni navedbi, že pred mnogimi leti snel iz bogkovega kota skupaj z njegovim bizarnim križem, in ga skozi okno zafrtačil v širni svet, govoreč mu evangelijske besede po apostolu Luki, Vstani in pojdi, mladenič, kajti vera tvoja te je rešila moje poganske hiše! Zato rečem mačkonu, Nu, ni prav daleč hodil, bogi Ješua, kar blizu, tukajle med trnjem ga je imela štrafati in na dva kosa razlomiti moja košpa. Poberem tisti kos, na katerem je toraks in s trnjem kronana glava, pa ga nežno položim na zidec tako, da obličje njegovo zre proti Vzhodu, od koder dobri Lucifer, na grozo kristjanov, nimer prinaša luč svètosti; rečem, Glej, prijatelj moj, tvoj Oče je bil, ki je poslal mojo nogo nadte, nisem bil jaz, kajti tvoja usoda žalosti moje srce! Kdor ima oči, naj spregleda, kdor ima razum, naj čita moj blog naprej, Kaj je izkušnja svètega? Najvišja vrednota religioznega človeka je to, izkušnja soočenja z Enim, ki pride nepričakovano in nepovratno spremeni človekov odnos do transcendence (mravljinci, ježenje kože, nezaustavljive solze ganjenosti). Žal verniki dogmatskih religij, kakršna je tista otročja, bojda po tebi imenovana, ob tem srečanju večkrat občutijo strašno skrivnost – mysterium tremendum, in vzvišenost – augustum, kar jih prej plaši, kot navdaja z religioznim mirom in občutkom varnosti; in glej, ti si odsoten že dolgo, zato ne veš, da je papež Leon X., eden izmed mnogih, ki so, in bodo še mešali meglo, izjavil, Vsi dobro vemo, kolikšno korist je pravljica o Kristusu prinesla nam in našim najbližjim pristašem. In sedajle lahko z gospodom Samuelom Keanom še malo pojamrava, dragi moj trpin, kajti on je ugotovil, Krščansko videnje vabi v radostno sodelovanje v trpljenju sveta! Ampak, kolega moj, dobri stari rebeljon Ješua, poglejva vendar tega najinega malega prijatelja, ki sedi tu zraven na kamnu in si umiva tačko, mačkona Gatta; ta se ne strinja glede radosti trpljenja z opraskanim smrčkom in strganim kožuščkom, ki bi mu ga povzročila hoja skozi bridko robidovje, zato sedaj furbasto čaka, da ga bom vzel v naročje in ga prenesel preko trnja! Kajti prav nihče, ne mikrob in ne žival, ne rastlina in ne človek, ki je pri zdravi pameti, se ne radosti trpljenja, zakaj bi se ga pa ljubi moji prijatelji kristjani in dobri gospod Jordan Peterson?

[…] da smo se srečno rešili tuzemeljskega robidovja, ki nas, Puščavnike, obzirno opominja na človeško izkušnjo telesnosti, ki je podvržena tako nezemeljskim mističnim in transcendentnim uvidom ter transom in orgazmičnim molitvenim ejakulacijam, kot tudi žalosti nad rečmi sveta, ki nas tako pogosto, ker smo nepazljivi in prismuknjeni, vodijo v otožnost, depresijo in druga stranpota božja! Trnja rešeni šjor Gatto je že polokal svoj kozarec mleka in se odločil malo zadremati, jaz sam sem si pa natočil kozarec božanskega nektarja, marežganskega refoška, in se predal mističnemu vzdušju, kajti v plemenitem hotenju, da bi popravil krivice, ki mu jih je bil prizadejal moj bratranec Desperacij Manojlič, sem prelomljenega Ješuo uspešno zlepil s Super Attakom; je pa res, da je ob tem nesrečniku odpadel njegov paradigmatski križ, na katerega je bil pribit z rjastimi čevljarskimi žebljički! Pogledala sva si iz oči v oči; jaz, stari semiklošar Roberto, in on, stari Jud z značilnim judovskim smislom za humor; To mi pa res paše, reče on, Ta osvobojenost od psihotičnih častilcev smrti mi po dveh tisočletjih trpljenja resnično paše; Če je pa tako, pa vrziva v ogenj to tvoje prekleto mučilno orodje, ob katerem mlade tercialke in stare nune in epileptične potrebuše doživljajo serijske orgazme; Storiva tako, reče Osvobojeni, in jaz, resnično povem vam, frcnem starorimsko križano grozoto v prijazen ogenj, ki jo takojci použije in še naprej vzpodbudno plapola v našem puščavskem azilu, kajti pomlad še ni [...]

V Puščavi, 8. dne mlade Lune v 67. ledniku