[…] gnoj mi zasuje škornje, ampak šjori Loreni ni mar, doda še malo plina, da hidravlika dokonča svoje delo, tudi meni ni mar, prepričan pa sem, da ji lasje dišijo po vrtnicah, joški po vanilijevem mleku in pod popkom vsekakor po poletnem večeru in po dehtečem kraškem polju zrele sivke; celo hlevski gnoj, ki mi ga je pripeljala, diši po pomladi, Hvala, šjora vičina, rečem in se pri sebi sprašujem, ali naj jo povabim na bičerin tiste stare grape, ki sem jo bil pripravil za gazdo Akvilija, ampak ona že obrača traktor, okrogla zadnjica ji poplesuje na nevzmetenem sedežu, mahne z roko, zapelje skozi porton, loputa prikolice je še vedno odprta. Tako potem v družbi mačkona in tihotnega Ješue sam spijem tisti kvartin starega češpovca, ki sva ga bila nakuhala še z rajnkim Desperacijem Manojličem, šjor Gatto me zviška pogleda z vrha kredence in si pomenjljivo začne negovati jajčka, tovariš Ješua zasanjano zre naravnost skozme, nekam v onstranstvo; alora se zleknem na bančino da bi malo zadremal; in potem, potem je bila hipoma pri meni črna noč in obletavale so me težke sanje, nakar me pa zbudi kraval na borjaču. S težavo dvignem veki, svinčeno težki in zlepljeni od drnjohanja, skozi fineštrin vdira rdeča svetloba, zunaj, nad mojim češpovjem in robidovjem slutim kruto nebo, ki krvavo žari, in poglejte, nad mojo ubogo Puščavo se kot severni sij poja in gospoduje Rdeča Zora, kajti, kot resda ni zapisano v Genezi, pač pa v rodovnem spominu Ciganov, mojih prednikov, Bilo je tedaj jutro osmega dne, ko je Stvarnik uvidel vso bedo in ničevost svojega minulega šestdnevnega dela in se je po judovskem fraj sabatu odločil še vdrugo ustvariti svet! Zdej pa le ahtej, Bože, sem mu v imenu klatežkih cigotov Manojličev šepetal, ko sem razpiral škure, dobro pazi sedaj, Stari moj, da se ne zafrkneš še drugič! Ampak, zunanji svet je že ustvarjen, sem takoj uvidel, moja svarila Bužecu prepozna, prespal sem usodno resetiranje; iz Močvare se proti moji Puščavi že valijo volovske vprege barbarov, ups, barbabic; krvavi praporji že plapolajo nad temi Hanibabjimi hordami, ki teptajo božje nasade primorskega refoška, istrskih češp in druge tisočletne pridobitve holocenske revolucije; Hanibabina vojska se je s svojimi napihljivimi sloni torej prebila skozi strupene miazme Močvare, da bi napadla, ponižala in žalila nas, puščavske dedce na podlagi našega, bojda, privzgojenega spola (naj bo preklet!), naše, bojda, privzgojene spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete (naj bo enako prekleta in nemudoma ugonobljena!); da bi okupirala včeraj še svobodno Puščavo, da bi nam šovinistično pridigala spolne stereotipe, na podlagi katerih vzpostavlja vrednostne sodbe o značilnostih nas, tistih prekletih smrdljivih bitji, okinčanih s sramotnimi sekundarnimi spolnimi znaki, razglaša prekletstvo nad privzgojeno moško naravo in razglaša svobodo vsem onim dobrim prvim dvanajstim spolom ter pogibel onemu zadnjemu, trinajstemu, moškemu spolu, kajti tudi svinja ima le dvanajst seskov in trinajsto prase naj zato pogine lačno in v iztrebkih in pod parkeljci svojih sorojencev! Telege škripljejo čez kraške gmajne, volovi ječijo pod udarci bikovk; na vozovih bojevnice, odete v kvačkana oblačila, pokrite s smešnimi klafedrami, rjovejo, Lewkuplewkup woga gmajna, za staro pravdo zdaj bo drajna! Šjor Gatto mi kuka čez ramo, Ješua po dolgem času spet ves ubog zaječi pod svojo trnovo krono, jaz sam v tistem težkem trenutku pomislim na dobrega Williama Blaka, ki je zapisal, Satan je simbol napredka in optimisti smo njegovi nasledniki; simbolisti in nihilisti pa so pesimisti; le poezija je končni cilj človeštva; narava, tudi ženska, pa je le materialna stran Boga, in človekov padec je v tem, da je podlegel »ženski volji« tj. Materialnemu svetu, kajti ječe so sezidane iz kamnov Zakona, javne hiše pa iz opek religije; in ženska golota je božje delo, in tudi kozlovo poželenje je božje delo! Naš borjač je v tem naenkrat že poln kaotičnega dogajanja; ritaste, razkuzmane, od krvavega boja opite jahalke razpregajo vprege in postavljajo pohodne šotore; njihova vojskovodja Hanibaba se zravna na volovjem hrbtu, v njenem pogledu olajšan zaznam vsaj delno razumevanje misli in dela dobre gospe Jean Shinoda Balen, ki je odločila, da ženskam po petdesetem letu starosti dodeli novo vlogo, táko, ki jim pripada že od prazgodovine, da torej postanejo babe, kajti žensko življenje naj bo razdeljeno na tri obdobja dekle – mati – baba! Ampak, ne, stran z optimizmom, mačkona rešuje instinkt, pobegne in se v stiski poskuša skriti v kamin, Hanibaba pa zavpije z glasom lačne levinje, ob tem pa parafrazirajoč dobro gospo Mileno Miklavčičevo, Gorje ti, oj, Roberto Manojlič, ti revše poscano, kajti moje legije so danes tebi podobne že potisnile na rob, če bi mi kaj bilo do hecanja s takšno revo kot si, bi rekla, da smo vam babe zdaj vzele še vojsko in policijo, torej bojno tradicijo in roparske pohode; še tam, kjer ste bili že od prazgodovine najmočnejši, smo vas na simbolični ravni kastrirale; glej, vašemu usranemu trinajstemu spolu, moškemu, naj bo preklet, predstavljamo me, nas vseh dvanajstero ženskih spolov, moč in oblast že od vrtca naprej. Če se postavite zase, vas lahko obdolžimo, da širite sovražni govor. Ampak, ne glede na zapisane besede one satanove dekle, Milene, je zmede in konfuzije končno enkrat konec, kajti ženske ne hrepenimo več po močnem moškem! Obratno, vse bomo naredile, da si vas podredimo in vas anuliramo! In ob teh besedah so njene bojevnice kot na ukaz izvlekle iz nožnic svoje pletilke, kvačke in drugo orožje ter zarjovele, Smrt trinajstemu prascu, naj živijo svobodne svinje! In zatem je padla noč, in glejte, bil je nov dan [...]

[…] in videl sem, da je dobro, kajti sredi kuhinje je sedel mačkon in si lizal sajaste tačke, na mizi je stal prazen kvartin, Močvara je bila daleč, nad Puščavo je bila razlita božanska svetloba zahajajočega Sonca, v brajdi so se pretakali pomladni sokovi, nekje pa so ostale zapisane besede dobre gospe doktorice Vesne Godina, Ženskam na pozicijah moči, ki čustveno izsiljujejo, se podrejeni ne znajo upreti. Nimajo odgovora, kako jih omejiti. Podrejeni z redkimi izjemami regresirajo nazaj v malega prestrašenega otroka, ki se boji svoje mame. Mama je seveda ženska na poziciji moči. Ostali so prestrašeni otroci. Ki bodo naredili vse, kar mama hoče, samo da se izognejo njenemu besnenju. In drugim oblikam čustvenega izsiljevanja. Ta mešanica kapriciozne moči in strahu, ki postane vladajoča, ko na pozicije moči pridejo ženske, pa je družbeno nevarna, destruktivna in […]

V Puščavi, 5. dan mlade Lune v 67. sušniku