Nisem naklonjen parlamentarni demokraciji, kjer imajo vse ovce – torej volivci – po en glas. Pa vendarle: če jo imamo, nam ne preostane nič drugega, kot da jo upoštevamo. Torej, da gremo na volitve, ker nam voda (od apatije in ciničnosti) že pošteno teče v grlo. In ne preostane nam drugega, da gremo na volitve in volimo (kot ovce). Četudi se nimamo/nimate za ovce, s(m)o/ste (vodljive) ovce.

Sam sem šel doslej na vse volitve – in volil leve stranke. Na zadnje »evropske volitve« sem šel zato, da sem prečrtal glasovnico – ker: evropske volitve so se izpadle kot referendum za oz. proti kapitalizmu. Tisti, ki nis(m)o volili smo bili t. r. plebiscitarno proti kapitalizmu. (In jasno, da je nesrečnih Igor Lukšič »popušil«.) Načelom sem proti (sedanjemu) kapitalizmu, čeprav vem, da ponovni socializem ni alternativa. Tudi UTD mi je simpatičen, čeprav po drugi strani (spet) vem, da bi se v družbi lahko ustoličil lenuhe, ki bi se šlepali za delovne ljudi/garače.

Ne želim izpasti kot Cerarjev navijač ali (kasičen) podpornik, niti kot (klasični/marjonetni) »ovca-volivec«. Že pred leti – in to je dobro vedeti sedaj, ko je videti, da ga podpiram –, ko je padla Pahorjeva vlada, sem ga – ob Vesni V. Godina in Boštjanu M. Zupančiču (in še kom) – videl v Svetu modrecev. Takrat sem ravno Svet modrecev videl kot mogočo alternativno paradigmo pobesnelem konceptu (demokratično izvoljene) koalicije/pozicije in opozicije; in tudi ustrezno metodologijo vpeljave sveta modrecev, kako ustoličiti to paradigmo v parlamentu, sem videl/zaznaval.

Ampak pustimo koncept/paradigmo Sveta modrecev. Kot psihoanalitično razmišljujoč človek/mislec, ki ve, da človeka načeloma obvladuje nezavedno (potlačitve, simptomi), bi rekel, da se je Miro Cerar odzval »nečemu«, in resnično upam, da je to njegov »notranji glas«, torej (nezavedni) moralni imperativ. Zdi se mi, da to »nekaj nezavednega«, ta »notranji glas«, pri njem ni znamenita želja po moči in oblasti – ki tako spotika Janšo – ali pa narcistična želja po biti v središču pozornosti in žeti (javni) aplavz – kar je značilno za politike tipa Borut Pahor (Janković je po simptomatiki bližje Janši kot Pahorju, še bližje pa baronu Berlusconiju in Putinu, le da ima libido bolje, bolj družbeno sprejemljivo, sublimiran.) Cerarja bolj obvladuje fantazma: »Ali bom pustil, da mi/moj narod crkuje in država propada, ali pa se bom aktiviral, ker vem – moralno čutim –, da bi lahko nekaj dobrega/pozitivnega (za narod) naredil?!« In videti je, da se je Cerar odzval ravno temu moralnemu imperativu (nekaj podobnega je pred leti obvladovalo Virnata) – sprva zadržano, previdno in »plašljivo«/nezaletavo, sedaj pa odločno, brezkompromisno in samozavestno. In če bo narod zaupal svojemu »cold readingu« – torej vsem derivatom »cold readinga«, tudi nezavednemu branju različnih Cerarjevih simptomov (tudi stavčnim dikcijam) – ga bo tudi (večinsko) volil. Ravno njegovi simptomi so ga doslej (pozitivno) »izdajali«, torej ga osvetljevali v svetli/pozitivni luči. Ravno njegove stavčne dikcije, ravnanja/dejanja in njegova obrazna mimika in telesne geste so ga – ko še ni bil v politiki – izdajali, da misli (moralno) iskreno in odločno. Torej, da ima močan Nadjaz (in ob takšnem očetu bi bilo nemogoče, da ga ne bi imel – bolj problematična za Nadjaz je /pogojno ljubeča/ mama).

Ko sem videl, da se pri vstopu v politiko »peča« s FDVjevci, sem bil (že) malo jezen in skeptičen. Tudi ogromno (pro)feminsitičnih »moškinje se je nagomililo okrog njega, in te so me (osebno) »plašile«/begale. (»Pečanje« s feministkami je po drugi strani logično ravno zaradi /falične/ mame Zdenke.) Šele ko so se gejevski oz. LEGEBITRA aktivisti obrnili proti njemu – češ, da SMC ni podpisale nek »mavrične« izjave (o nediskriminaciji) –, sem ugotovil, da ima Cerar vendarle tudi tisto (intuitivno) žlahtno konzervativnost, ki so se jo doslej odrekli mnogi levi politiki – zato, da bi politično uspeli (levi volivci so bili do sedaj enoumno, paketno in nekritično za vso to anarholiberalno »mavrično« navlako in feminizem). Celo (Virant se je odrekel konzervativnosti in jo izrinil v latentno stanje. Podobno se je zgodilo in se še dogaja Erjavcu in kopici Desus-ovcev.) Brati sem šel Cerarjeve pravniške kolumne (iz leta 2008), v katerih je – še preden je bila aktualna polemika o Družinskem zakoniku (in posvojitvah) – utemeljeval pravno logiko pri tej problematiki (definicija družine, posvojitve v istospolne partnerske skupnosti, zakonska zveza, poroka istospolnih partnerjev …).

Osebno sem se na nek način veselil jeze in razočaranja »mavričnih« aktivistov (npr. Mitje Blažiča, Romana Kuharja pa tudi pravnica Barbara Rajgelj bi znala biti »zanimivo razočarana«), ki so obsojali Cerarja in njegovo SMC, da ni podpisala izjave o zavezanosti k spoštovanju človekovih pravic LGBT-oseb. Te izjave ni podpisala kompletna desnica in tudi (levi, a latentno konzervativni) Desus ne. Izjava, ki so jo v tem kontekstu za medije spisali v/pri SMC, je zelo diplomatska in ohlapna. Morda temelji celo na previdnosti oz. taktiki, da si ne bi zaprla vrata ne desnih ne levih volivcev. Je pa v tem kontekstu dobro vedeti, da je bil Miro Cerar na seznamu/listi tistih znanih Slovencev, ki niso podpirali Družinskega zakonika. (Opomba: na tej listi/seznamu je /bila/ tudi moja malenkost.) Mislim, da Cerar(jevi) ne dela(jo) take napake na tem področju, kot jo je oz. so jo delali Virant(ovi) pred tremi leti, ko se so se, kot sredinski opredelili, ZA Družinski zakonik (in posvojitve v istospolno partnersko skupnost ter poroke med geji/lezbijkami). Tisti vneti levičarji, ki so fanatično za »mavričarje« se bodo tako ali tako porazdelili po klasičnih levih strankah. Cerar/SMC pa pobira sredinske glasove na levi in desni. Na desni bolj tiste pravniško razmišljujoče volivce, ki, kljub temu, da je Janša obsojen v sumljivih okoliščina, vendarle obsojen, in pravno državo je treba spoštovati.

Tale moja politična analitika se bo zagotovo prijela nekaterih sedanjih političnih analitikov, ki bodo slej ali prej morali v svoje konceptualne temelje politične analitike vtkati koncept »cold ridinga« (in NLP). Ves (moj) »cold reading« (Cerarjevih simptomov) mi je dal »občutek« – in ne samo meni, pač pa tudi mnogim neobremenjenim volivcem (in tega bi se lahko navzeli politični analitiki) –,  da Cerarjev imperativ ni politično uspeti, pač pa pomagati narodu/državi. Zato je okrog sebe zbral (in še zbira) večinoma politično neopredeljene bolje rečeno nekontaminirane ljudi, tudi strokovnjake, ki večinoma ne gravitirajo ne v (apriorni) levi fanatizem (ti že dolgo taborijo v dosedanjih levih strankah), ne v desno ekstremnost. Izjema so ravno (pro)feministke, ki se prav (simptomatsko) gomilijo okrog Cerarja.

Ko so Cerarja vprašali, če je veren, je iskreno in brez ovinkarjenja (!) priznal, da je – kar pomeni, da ne kalkulira zaradi politične koristi in ne hlini neke leve hipokrizije, ki bi mu nosila glasove – tore le misli resno in iskreno. Njegov adut je ravno iskrenost, ki skozi simptome (»cold reading«) veje iz njega. Desni (fanatični) nasprotniki – predvsem tisti, ki so v (pozitivnem) transferju z Janšo – ga blatijo na vse pretega. (Mimogrede: to fanatično blatenje je uveljavljena/dolgoletna desna oz. SDS-ovska strategija/taktika diskreditiranja svojih (največjih) političnih nasprotnikov – tako so se lotevali Golobiča, Jankovića, Viranta, Bratuškovo in še koga, ki se jim je zdel /najbolj/ nevaren.)

Osebno me pri Cerarju najbolj skrbi njegov (pro)feministični/FDVjevski lobij znotraj stranke/SMC, s katerim bi sicer znal opraviti (ker se ga »bojijo«). Nekaj (žlahtne konzervativnost) je sam tako ali tako že pokazal. Malo me je skrbela – in me še skrbi – tudi njegova ločitev. Zamenjati (prvo) ženo (in pustiti otroka), ni mačji kašelj, pač pa (predvsem) simptom določenih osebnostnih (moralno-libidinalnih) karakteristik. Skrbel me je še en njegov (že nakazan) zdrs, ki morda niti ni toliko njegov: njegovo »neujemanje« s (falično) mamo je diskutabilno. Z mamo Zdenko sva si – ko je bila podpredsednica LDS (LDS pa je bila z navezo Kresal-Zalar glavna protagonistka »mavričnega«/»posvojitvenega«/Družinskega zakonika) – izmenjala nekaj konstruktivnih mailov, v katerih sem ji jasno razložil, zakaj posvojitve v istospolno partnersko skupnost niso moralno/pravno sprejemljive. (In razumela je!) Z očetom Mirom (st.) sva si dobra še iz časov mojega »potikanja« po športu in/oz. Olimpijskem komiteju in gimnastiki. (S takim ojdipskim alfa-očetom otrok pač ne more biti ateist!) Samega Mira Cerarja (ml.) nikoli nisem videl osebno, niti bil z njim v komunikaciji. Dokaj dobro poznam pa dve Cerarjevi ženski – ena Iren Grošelj Košnik kandidira v mojem (o)kraju (Trbovljah), druga je FDVjevka ožja »pomagačica« Simona Kustec Lipicer. Obe sta »ravno pravi za politiki«, torej dovolj falični, ambiciozni, pametni/inteligentni, izobraženi, skratka (pro)feminstični – sožalje bi izrekel le njunima možema Stanetu in Teu (ter Simoninim otrokom, ki sta še dokaj majhna in bosta zaradi politike »ob« mamico – Irenina sta že velika). Tu je še novinarka Barbara Jert, s katero sem imel nenavadno dober (politično-analitičen) intervju, pa še – za razliko od prvih dveh – zelo feminilna je (bila). Takšnih pro-faličnih kalibrov žensk je ob Miru še malo morje. In če njihov vpliv ne bo preveč transparentno/simptomatsko (pro)feminističen/(pro)faličen, velja Mira Cerarja in/oz. njegovo SMC uslišati, jo podpreti. Takih političnih napotkov načeloma ne dajem, tokrat pa se čutim moralno dolžnega izreči in se izpostaviti – tudi s pisanjem. V stranko se seveda ne mislim včlaniti, ker bi ji naredil več škode kot koristi – saj veste: mene ljudje ne marajo, posebno s (pro)faličnimi ženskami/»moškinjami« »se ne zastopim«.

Za konec naj rečem, da je Miro Cerar t. r. edina dovolj markantna in izvoljive avtoritete, ki bi lahko kot mandatar kaj pozitivnega naredil za narod/državo. Vsi ostali (resni/prekaljeni) kandidati, levi in desni, so t. r. »dokazano slabi« – novinci pa premalo konkurenčni, čeprav so nekateri dobri in uporabni, a – glede na javnomnenjske raziskave – neizvoljivi. Mislim na Igorja Šoltesa, Uroša Lubeja, (morda) Luko Meseca delno pa tudi »Virantovega« Bojana Starmana. Cerar je sicer »nedokazano dober/uporaben«, vendar ga simptomi (ki jih jaz vidim) izdajajo v pozitivno smer. Z njim (kot mandatarjem) se splača poskusiti. To, da nima (dobrega) programa je v tem trenutku nepomembno – je pa to (domnevni) adut, na katerega skušajo staviti njegovi nasprotniki. Miro Cerar ima mnoge moralne kvalitete, ki so lahko glavni adut/atribut, ki nas izvleče iz krize.

PS: Evo, in spet sem si nakopal številne sovražnike.