Na ljubljanskem knjižnem sejmu 2012 sem poslušal Mladena Dolarja, ki se je končno vrnil k svoji – zame »naj« knjigi – O skoposti iz leta 2002. Škoda se mi zdi, da ob skopuštvu, trošenju in šparanju ni govori/pisal še o (analni) konzervativnosti – dvomim, da te teoretske povezanosti ne zaznava (morda se motim). Me je pa pri Dolarju takrat, bolj kot  to, da ni povezal analnosti s konzervativnostjo, zmotil nek drug teoretski traktat. Namreč: ve se – beri: psihoanalitiki vemo –, da je skopost, bolje rečeno varčnost, neka strast, in tudi za konzervativnost bi lahko rekli, da je nekakšna (tiha) strast. Za skopuha, torej »analca« (lahko pa bi rekli tudi konzervativca) njegov »zaklad« (imetje/imovina) zmeraj premajhen. »Analni« užitki so užitki posebne vrste: nič ni zamenljivega za užitek ob akumulaciji kapitala. V času srednjeveškega imperializma (ki se je zavlekel tudi v 19. stoletje) je bila »analna imovina« mnogih držav/državnikov oz. vladarjev/monarhov pač prisvojena zemlja/ozemlje na drugih celinah (Afriki, Aziji, obeh Amerikah, Avstraliji, Novi Zelandiji …).

(Prolevičarski) Dolar je takrat svoj ekspoze zastavil s kritiko kapitalizma – pa tudi Janez Janše (z: »Ime česa je Janša?!«). No, njegov teoretski/psihoanalitični preskok na razumevanje kapitalizma kot kulminacije univerzalizirane skoposti, meni osebno ni bil in mi še vedno ni blizu, mi (teoretsko) ne sede. Kot sem že omenil, človekovo »analnost« povezujem z razumevanjem srednjeveškega imperializma, torej predkapitalizma/fevdalizma. Družbeni oz. družbenoekonomski trend v predkapitalizmu ni bilo trošenje/zapravljanje, pač pa kopičenje. V času velikih pomorskih odkritij novih ozemelj/dežel (obeh Amerik in pozneje Avstralije) in (po)morskih poti, so mnoge (pomorske) države (»analno«) »kopičile« svoje ozemlje v obliki kolonializacije. V ozadju so seveda simbolni procesi, ki so v resnici edini »realno realni«. Tudi vsi znameniti pomorščaki (Krištof  Kolumb, Vasco da Gama, Jamec Cook, Amerigo Vespucci …) so imeli afiniteto da odkrivanju novih dežel – ampak res svojevrstno – saj so na simbolno nezavedni ravni iskali (infantilno, kronično odsotno/manjkajočo) mamo – ozemlja, ki so jih odkrili in kolonializirali, pa so bili analni atribut tistih vladarjev, ki so jih pošiljali na »(simbolno) iskanje mame« oz. imperialistično pripajanje (simbolno/analno kopičenje) novih ozemelj.

»Sralne navede« oz. »toaletni trening« (privajanje na čistočo/kahlico) otrok monarhičnih/vladarskh/kraljevih (elitnih) družin, ki so na vladarskih mestih – ob koritih moči in oblasti – nasledili svoje očete, so bile verjetno popolnoma drugačne od običajne/večinske »drhali« in/oz. obubožanih revežev (ki so imeli »sralne/toaletne/kahlične navade« »kultivirane« bistveno bolj liberalno, torej drugačne od »sralnih/toaletnih/kahličnih navad« otročičkov srednjeveške/vladajoče elite/gospode. Privzgojena analnost je (elitne) otroke teh vladarjev/monarhov/elite delala »analne« (skopuške, trmaste, (pro)konzervativne oz. ne-liberalne, sadistične, imperialistične/kolonialistične  ...).

Takrat rojevajoči kapitalizem ravno analnosti/skopuštva/varčnosti »ni prenesel«, pač pa je zahteval/postuliral »razsipniške« potrošnike, ki bi čim več kupovali/trošili/rabili. Kot naročeni so v kapitalizem »padle«/vstopile osebe/potrošniki, ki kot otroci niso imeli izpolnjenih vseh želja, in ki so imeli »liberalne/nedosledne sralne/toaletne/kahlične navade«. Prav slednje – torej »liberalno sranje/kakanje« – je v njihovi duševnosti razvijalo oz. v odraslosti naselilo nekonzervativnost, torej liberalnost.

Temelj današnjega kapitalizma so kupci/potroštniki, ki t. r. patološko kupujejo/trošijo – onstran patološkosti pa je seveda »nekaj simbolnega«, nekaj nezavednega. Res je, da sodobni kapitalizem rabi take kupce/potrošnike, ki/da kupujejo tudi takrat, ko kupljenih dobrin/storitev ne rabijo. Nekateri »analci« pa so resnično taki, da pogosto (kar) nekaj kupijo – ampak le na razprodajah in natančno zato, ker so (razprodajno) poceni  – četudi dotičnega artikla/storitve/dobrine ne rabijo. Pravo »analno« potrošništvo bazira na izhodišču, da je artikel/roba/storitev poceni, da imajo »skopuhi«/»analci« iluzijo prihranka/prišparanja; in točno na ta point aludira Dolar.

Moja teza v zvezi s sodobnim kapitalističnim potrošnikom pa je drugačna. Osebno menim – in svojo tezo bom psihoanalitično/teoretsko podkrepil –, da so današnji/sodobni potrošniki in nanj vezano trošenje, vezani na slabo samopodobo. Prav deficit v samopodobi, ki pa načelom – sam po sebi – nima nič neposredno skupnega z analno fazo, pač pa (bolj/prej) s falično, torej ojdipalno in postojdipano fazo, v kateri se dogaja (starševska) vzgoja oz. »gor-spravljanje«. Najboljši in najbolj sigurni (patološki) potrošniki so tisti, ki morajo s kupovanjem sebi oz. svojemu (Vélikemu) Drugemu nenehno dokazovati, da so dobri, vredni spoštovanja, ljubezni, naklonjenosti ...¸Problem Drugega (in/oz. Jaza/Ega oz. Selfa/Sebstva) pa je problem ojdipalno-postojdipalnih staršev, njihove ljubezni/naklonjenosti in »ukvarjanja« z otrokom (vzgoje/»gor-spravljanja«), ne pa stvar/domena »kahličnih časev« in/oz. analnosti.
Za Dolarja je današnji (patološki/klasični) potrošnik sodobni skopuh. Zame pa je skopuh, torej »analec« zgolj potrošnik, ki včasih/pogosto bolestno kupuje (le) na razprodajah, da bi nekaj prišparal. Vendar takšnih (patoloških) »analcev« ni prav veliko. In taki – redki – skopuhi (pogosto) res kupujejo tisto, kar ne rabijo, samo, da bi nekaj prišparajo. Pravo (dandanašnje) množično (patološko) trošenje/kupovanje pa (po moje) ni domena »analnosti« (t. i. fiksacije na analni fazi), pač pa identitetnega (ego) deficita (v samopodobi). Ta pa izhaja predvsem iz ponesrečeno razrešenega »Ojdipa« in nadaljnji (ponesrečeni) postojdipalni fazi, v kateri oba starša – mama na svoj, oče pa na svoj način – v otroku ne zgradita močne/pozitivne samopodobe. Privajanje na kahlico nima nič z običajnim (kapitalističnim) trošenjem; izvzamemo pa res lahko (le) kupovanje/trošenje na razprodajah.
To, da je dandanes potrošnja vpeta v cikel nove akumulacije, že drži – vendar to dejstvo gravitira v register t. i. sekundarne elaboracije (drugotne obdelave), kot bi rekel Freud. Dolarjev sklep, češ, »da bi se lahko bolje akumuliralo, je pač potrebno trošenje«, jaz osebno ne bi povezal na tak način. Moja indukcija je naslednja: troši se zato, ker imajo razvajenci in/oz. patološki narcisi deficit v samopodobi (v Jazu/Egu); jedro/srce kapitalizma pa tvorijo ravno nesamozavestni patološki narcisi in razvajenci, ki ne morejo krotiti svoje želje/potrebe po grajenju identitete (Jaza/Ega) z nepotrebnimi nakupi in nepotrebnim trošenjem nepotrebnih dobrin/artiklov in/oz. storitev. »Analnost« (oz. skopost) z identitetno zbeganimi narcisi v resnici nima nič. Dolar pa ta dva registra povezuje; po mojem mnenju napačno/zmotno/spodletelo. Rekel bi, da ne drži, da danes nenehno težimo k vselej novim dobrinami, ker je namen tega popolnoma isti kot pri varčnem skopuhu/»analcu« (kakršen je bil, denimo, Molierov Harpagon). Idealen potrošnik ni ravno »analec« –  ker on varčuje in je skopuški, nerad zapravlja – pač pa nesamozavesten in v identiteti spotaknjen »predojdipalec«, kot bi rekel Boštjan M. Zupančič. Torej nekdo/tisti, ki mora nenehno graditi svoj Jaz/Ego – kupovati nove obleke/obutev, dektoracije, skrbeti za zdravje/lepoto –, ker ima deficit v samopodobi, za kare pa so odgovorni ojdipalno-postojdipalni starši.