Mednarodna zdravstvena organizacija (WHO) je 17. maja 1990 homoseksualnost (kot spolno usmerjenost) izbrisala s seznama psihičnih bolezni. (OPOMBA: WHO nikakor ni samo strokovna organizacija, pač pa vselej tudi ideološka.) Homoseksualnost res ni (klasična) bolezen, kakor npr. psihoza, opsesivno-kompulzivna motnja ali mejna osebnostna motnja. Normalno in naravno pa ravno ni, da je človek – v mislih imamo tokrat predvsem moškega – istospolno/homoseksualno spolno usmerjen. Zato, da nekdo postane homoseksualec obstajajo (vsaj) štirje vzroki. In tudi, da nekdo postane heteroseksualec morajo biti zadoščeni nekateri pogoje – predvsem imamo v mislih ojdipalno-lastracijske zakonitosti.

In LeGeBiTrovci so si ravno 17. maj izbrali oz. izborili kot mednarodni dan boja proti homofobiji. Samo po sebi to ni nič spornega, kljub temu, da gre za evidenten vpliv LeGeBiTrovske ideologije (ki je derivat feminizma). Res je (manifestne) homofobije je še precej, in zdi se – glede na to kakšne psihopatske trike/goljufije/pristope uporabljajo (levi) LeGeBiTrovci –, da jo bo (vsaj v Sloveniji) čedalje več. Novela ZZZDR, ki so jo LeGeBiTrovci, inkorporirani v levico, dobesedno izsilili oz. podtaknili, v mnogih ljudeh pušča določene/neizbrisljive sledi, in to v smer ponovnega razcveta (manifestne) homofobije. Drugače rečeno: LeGeBiTrovci so s svojimi goljufijami/triki/zdrsi, ki so jih predlagali svoji (Združeni) levici, sami poskrbeli, da se je koncept homofobije (spet) rehabilitiral. Ravno ti militantni (levo-politični) pritiski v smeri manipulativnega oz. goljufivega sprejetja novele ZZZDR, ko se zakonsko ukinjata oba spola – moške in ženske, in s tem tudi koncept očeta in matera – je razcvet homofobije, logičen, v določenem smislu/kontekstu pa celo dobrodošel/koristen. Zahteva po t. i. ničelni homofobiji oz. ničelna toleranca do homofobnih izpadov – in zato so si izmislili/ustanovili še inštanco/inštitucijo "prepovedi sovraženga govora", ki ji predseduje Nataša Pirc Musar – je domala nemogoča, ker gre pri homofobiji v resnici za logično, normalno, naravno psihično občutje moških do homoseksualnih moških. Normalnemu, torej heteroseksualnemu moškemu se zdi absurdno in hkrati ogabno/nagnusno, torej grozljivo, da bi bil spolna želja oz. objekt želje drugemu (homoseksualnemu) moškemu. Torej: če je moški kot deček pravilno razreši Ojdipov kompleks, se mu seks z istim spolom gnusi. Zdi se mu absurden, nagnusen, ogaben. In na tem gnusu/absurdu t. r. pričakovano zgradi homofobijo, ki se lahko izraža na latentni ravni, torej se manifestno ne izraža, ali pa preide v transparentno oz. manifestno (ozaveščeno) obliko, ki je resnično lahko družbeno moteča. In skozi zgodovino so bili ravno geji deležni te (moške, manifestne) homofobije. In temu je bilo res treba narediti konec – ampak ne tako, da se gre sedaj v drug ekstrem, ko se apriorno in obrambno (manifestno) dobrika vsej tej LeGeBiTrovski/»mavričarski« ideologiji in zahtevam. Homofobija je namreč sedaj postal izjemno raztegljiv pojem, ki ga LeGeBiTrovci oz. kar vsi (levi) anarholiberali – ne samo geji in lezbijke – izrabljajo.

Teoretsko legitimno je reči, da je bila sedaj kampanja proti noveli ZZZDR (in tudi prejšnja, usmerjena proti »novemu« Družinskemu zakoniku), in tudi (obakratno) zbiranje podpisov za referendum podprta z latentno homofobijo – kljub temu, da manifestni »višji cilji« izpostavljajo in branijo otrokove in starševske pravice (očetovske in materinske). Zgolj etična in moralno pravična borba za pravice otrok in njihovih staršev bi bila verjetno premalo – in lahko bi rekli, da je tako rekoč (in na nek način) ravno homofobija postala (posredno) koristna; koristna v smislu, da je borba za otrokove in starševske pravice bolj učinkovita, zagnana oz. motivirana, torej libidinalno/energetsko (hiper)investirana. Drugače rečeno: (manifestna) homofobija v teh LeGeBiTrovsko-»mavričarskih« časih (spet in na nek način) opravlja »dobro/častno delo«. Že prvi Družinski zakonik (2012) verjetno ne referendumu ne bi padel, če ne bi bilo latentne homofobije.

Ampak tudi »ponosno paradiranje« heteroseksualnih levičarjev bi bilo okrnjeno, če slednji v resnici ne bi bili latentno homofobni. Tudi najbolj militantni moški htereoseksualni zagovorniki novele ZZZDR – še prej pa »novega« Družinskega zakonika –  so v resnici latentno homofobni, saj ravno svojo homofobijo sublimirano in skozi nekatere obrambne mehanizem (glavna sta obračanje v nasprotje in reaktivna formacija) pretvarjajo v dobrikanje LeGeBiTrovski ideologiji.

Konsenz, da homoseksualnost ni bolezen je predvsem ideološki konsenz, ki se lahko čez nekaj desetletij spremeni. Namreč: če imam moški »normalne« gene – torej takšne, kot jih ima večina moških, če je imela mama normalno/nestresno nosečnost in če je deček pravilno (z obema nasprotispolnima staršema) razrešil Ojdipov kompleks – in če kot otrok ni bil spolno zlorabljen –, se mu bo seks z istim spolom v odraslosti gnusil. In natančno od tu se napaja homofobija. Pri deklicah je stvar bolj zapletena in drugačna. Prakticiranje seksa z istim spolom – čeprav zgolj v fantaziji – je pri ženskah kar pogosto, celo pričakovano.

Medtem, ko ženske z dokajšnjo lahkoto (afiniteto) lahko prakticirajo seks z istim spolom – ker so imele kot prvi objekt želje mamo, ki je istega spola kot deklica – je prakticiranje seksa z istim spolom za moškega zelo neobičajno (deviantno glede na večino). Nekatere oblike homoseksualnosti (oz. biseksualnosti) je mogoče predrugačiti – izraz »pozdraviti« ni pravi – skozi psihoterapijo, a geji oz. biseksualci si načeloma tega sploh ne želijo, ker jih to osebno nič ne moti – moti jih kvečjemu zgražanje okolice, sorodnikov.
Iz psihoanalize vemo, da je (tudi) vsaka normalnost in vsaka odklonskost (nenormalnost) razložljiva – vse ima (tudi) svoj vzrok. Torej: zato, da je nekdo normalen, da osebnostno ni psihopatski, obstajajo določeni pogoji, predvsem »normalno« otroštvo (in normalni geni). Temelj normalnosti – psihične/duševne/mentalne/osebnostne in socialne – je pravilno razrešen Ojdipov kompleks. Temelj odklonskosti (na področju spolne opredelitve, psihičnega in socialnega obnašanja/funkcioniranja) je seveda (zopet) Ojdipov (in/oz. kastracijski) kompleks – in to nepravilno razrešen, torej nerazrešen Ojdipov kompleks. In če je imel moški kot deček pravilno razrešen Ojdipov kompleks, in če ni »gensko zmoten«, in če ni bil spolno zlorabljen, ne bo imel afiniteto do prakticiranja seksa z istim spolom. Seks z moškim(i) se mu bo gnusil, gnusil pa se mu bo tudi seks z najbližjimi sorodniki nasprotnega spola (mamo, sestro, hčerko) – in to zaradi ponotranjenega tabuja incesta, ki je (temeljni) atribut pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa, ki predstavlja biser na kroni moralnega razsojanja, torej močnega Nadjaza.
Geji pa so (ravno) v tem kontekstu na nek način spotaknjeni/(z)moteni; in ne morejo si pomagati, da imajo afiniteto do prakticiranja seksa z istim spolom (ne morejo pa si niti pomagati, da so pogosto/včasih moralno nerazsodni/pokvarjeni). (Pri lezbijkah gre za drugačne zakonitosti.) Spolna usmeritev je vselej domena nezavednih procesov (geni imajo /verjetno/ vendarle neko suportivno funkcijo). Tako opevana »svobodna volja« nima nič (zraven) pri človekovi spolni usmeritvi. To, da je nekdo gej/lezbijka, ni stvar svobodne odločitve/volje! Zato je občutenje homofobije s strani LeGeBiTrovcev toliko bolj boleče, ker se gejem (in lezbijkam) zdi krivično, da so v nekaterih družbenih kontekstih diskriminirani.
Homofobije – tiste izražene, torej manifestne – je precej v konzervativnih logih, v latentni obliki pa tudi med levičarji. Še najmanj problema z latentno homofobijo imajo srčni liberalci, da ne rečemo (levi) anarhisti. Najbolj manifestno homofobični so seveda desni radikali. Homofobija je zelo podobna ksenofobiji. Dečki, ki so v ojdipalni fazi imeli ob sebi (poleg mame) tudi »dobrega očeta« in pravilno razrešili Ojdipov kompleks, ne bodo kar tako ksenofobični. Slab in agresiven oče, pogosto očim – fatalni pa so materini ljubimci (primer Breivik) – botruje(jo) pojavu ksenofobije. Lahko bi rekli, da je homofobija v določenem smislu derivat ksenofobije. Geji so nekakšni tujki (v seksualnih mislih), »nedomačni« (Freudov izraz je »unheimliche«), če ne že kar »grozljivi vsiljivci«, ki motijo mir v duši oz. spolni anticipaciji desnih (moških) radikalov. Nezavedne misli homofobov mislijo (zanje) grozljive scenarije, prepojene z gnusom.
Mnogim nesamozavestnim agresivnim (manifestnim) homofobom se samodejno aktivirajo nekateri obrambni mehanizmi, ki povzročijo, da se agresivno odzovejo na geje (v obliki manifestnih homofobnih izpadov) ravno zato, ker se bojijo, da bi njih same obvladali kakšni lastni, dotlej zavesti še neznani homoseksualni impulzi. Med (manifestnimi) homofobi se torej najdejo tudi taki – niso pa vsi takšni –, ki se z agresivnimi homofobnimi izpadi – vodeni z instance (šibkega) Jaza – v resnici nezavedno borijo proti lastnim homoseksualnim vzgibom (v Onem), ki jih Nadjaz nikakor ne dopušča in jih tudi s skrajnimi močmi odvrača od realizacije.
Kljub »dnevu boja proti homofobiji« (17. maj) je iluzorno pričakovati, da se moškim seks z istim spolom ne bi gnusil – in to je nekakšen temelj homofobije, ki jo po tihem čutijo mnogi moški, tudi tisti na levi. Količina neugodja, ki ga moški doživi, ko anticipira seks z istim spolom, oz.. če je tega vizualno deležen (čeprav zgolj v predpostavki/anticipaciji, ko je npr. soočen s Parado ponosa), je enormna. V ozadju/nezavednem so seveda določene (nezavedne) »fobije« oz. neugodja iz otroštva, ki jih je deček vgraviral v svoj (infantilni) miselni odtis. Deček načeloma nikoli v svojih infantilnih mislih/anticipacijah, še manj željah – bodisi zavestnih, ali pa (zgolj) nezavednih – ni anticipiral, da bi očka s svojim lulčkom njemu »nekaj« (koitusnega) počel; tisto, kar počne mamici, ki nima lulčka, pač pa prostor (vulvo/vagino), kamor očetov penis (koitusno) »spada«. (Deklica tega konteksta nikoli ne misli na tak način – zato kot ženska ne more biti na tak način homofobna kot moški.) Absurd, da bi očka sinu/dečku počel nekaj kotusnega (z lulčkom), mnogim, ali pa vsaj nekaterim, (verjetno) predstavlja jedro (manifestne in agresivne) homofobije. Oz. – po drugi strani: zdrava in pričakovana/logična homofobija – morda zgolj latentna – se pri moških razvije zato, ker deček nikoli v mislih ne anticipira scenarija, da bi očka s svojim lulčkom/penisom njemu nekaj koitusnega – kar počne mamici – počel. Ravno zaradi teh ničelnih/nikakršnih miselnih dispozicij se moškim seks z istim spolom gnusi, in tudi homofobija je pri takšnem moškem povsem pričakovana in logična, torej neizbežna. Zato je tudi sedanja »patološka«/»modna« gonja proti homofobiji na nek način absurdna – ker: predvsem LeGeBiTrovci zahtevajo nekaj – oz. se borijo proti nečemu –, kar je posledica naravnih psihičnih procesov (vsaj pri moškem); čeprav je res, da je homofobijo potrebno največkrat (ne pa vedno) – v dobro družbe in predvsem gejev&lezbijk – sublimirano pretvoriti v strpnost.
Naj še dodamo, da je med ženskami precej manj (agresivne) homofobije. Geji se ženskam ne gnusijo (saj se tudi lezbijke moškim ne gnusijo), moškim pa na nek način vselej, saj sami sebe nezavedno (kot grozljiva »fobija«/strah) anticipirajo kot potencialni objekt želje tem gejem – in ravno tak scenarij je za mnoge moške (tudi leve) grozljiv/strašljiv/neznosen (»unheimliche«). Mnogi svojo (latentno) homofobijo preko obrambnih mehanizmov pretvarjajo/obračajo v svoje nasprotje (reaktivna formacija), in se posledično in refleksno dobrikajo noveli ZZZDR. Torej, namesto agresivnih izpadov lahko postanejo taki latentni (heterosekuslani) homofobi celo aktivni aktivisti na Paradi ponosa in v/na ostalih LeGeBiTrovskih akcijah/projektih – ala vpeljava inštitucije prepovedi t. i. sovražnega govor. Latentni homofobi se pod vplivom sublimacije »glasno« gomilijo v (levih) političnih strankah odgovorni za propagiranje gejevskih in lezbičnih (LeGeBiTrovskih) zahtev/idej – odobravajo istospolne poroke, posvojitve otroke v istospolne skupnosti, in se (najbolj militantno) borijo proti homofobiji ipd, kar »prizadeti« povezujejo s človekovimi pravicami; vse to zaradi lastne latentne homofobije.
LeGeBiTrovce oz. »mavričarje«, torej geje in feministke (lezbijke) najbolj moti definiranje zakonske zveze in družinskih razmerij. Radi bi, da bi zakonsko skupnost definirali kot skupnost dveh oseb, ki sta lahko istega spola. Ker jim to v (na referendumu /2012/ propadlem Družinskem zakoniku) ni uspelo, sedaj s trikom (revanšistično) vpeljujejo novelo ZZZDR. Manifesten vzrok za »družbeni neuspeh« »dežurno« in tudi (malce) zgrešeno oz. pavšalno iščejo v homofobiji, kljub temu, da imajo po svoje celo (malce) prav. Namreč: morda imamo res prav manifestni homofobiji za zahvalit, da je na referendumu padel tako Družinski zakonik, kot tendenca, da se (spet) na referendumu zavrne tudi novela ZZZDR. Ker, po drugi strani se mnogi levičarji opredeljujejo ZA novelo ZZZDR prav zaradi zatiranja lastne (latentne, nezavedne, a dobro sublimirane) homofobije. Vendar: otrokove pravice in pravice ljudi, ki jih je družba ponotranjila in opredelila v zakonih – tudi starem ZZZDR – in Ustavi in so posledica razlik med spoloma, pa geji in lezbijke ne morejo in ne smejo dojemati kot refleks/posledico homofobije. Geji in lezbijke naj imajo svoje pravice – razen pravice do posvajanja otrok in pravic, ki so se v človeški družbi vzpostavile zaradi različnosti in (koitusne, prokreacijske) kompatibilnosti obeh, torej dveh (različnih), spolov in/oz. konceptov genitalij. Tudi njihove libidinalne/seksualne/čustvene oz. življenjske/bivanjske (partnerske) skupnosti/zveze/združbe naj obstajajo, le izrazi (besede) kot so: poroka, (o)ženitev, (o)možitev, zakonska zveza, družina so že zavzeti za heteroseksualne libidinalne/seksualne oz. življenjske/bivanjske partnerske skupnosti/zveze/združbe. In če se ves ta heteroseksualni odpor do LeGeBiTrovske ideologije oz. zahtev navezuje na latentno homofobiji, se lahko homofobiji samo zahvalimo. V isti sapi pa obsodimo (njihovo) heterofobijo, ki jo čutijo mnogi (seksualno frustriran) LeGeBiTrovci do ostalih/normalnih/heteroseksualnih ljudi.

PS: Ker o vsej tej "vodebovski" teoriji ne smem govoriti, se podajam na gledališke odre - ta in naslednji petek gostujem v grosupeljskem Kongu – najprej solo s "Seks, Freud in jaz", potem pa v duetu/tandemu z lepotico "Monico Bekinsky" (z modrcem številka XXXL).