Nedeljski Dnevnik je 10 dni nazaj objavil del intervjuja z menoj - pa tudi z Milico Antić Gaber in Antonom Komatom - na temo "kdo je pravi moški". Moji prvotni/originalni odgovori so se glasili takole (seveda niso dosegli etra):

1. Ko govorimo o besedni zvezi ' pravi moški', najdemo po različnih medijih različne definicije, opise pravega moškega, mnenja. Najbrž ima vsak svojo definicijo pravega moškega kot prave ženske, zato, kako resen je sploh ta konstrukt 'pravi moški' v današnji družbi? Koliko je produkt medijev in koliko resnična posledica spremenjene, moderne družbe? Morda celo klic žensk po moških, ki ne bodo izgledal kot one same?

V resnici gre pri konceptu pravega moškega za »klic žensk po pravem moškem«, in to iz obupa – ker: ženske bi že znale biti »prave«, torej normalne, če bi imele ob sebi normalnega, torej pravega moškega. Koncept »pravega moškega« je relevanten na dveh ravneh. Prvič: ženska rabi pravega moškega, da se vsaj približa partnerski oz. družinski sreči. Drugič: družba se bo sesula v prah, se demolirala, če jo ne bodo »gor držali«, jo normalizirali, normalni, torej »pravi« moški.

2. Dejstvo je, da tako ali drugače govorimo, debatiramo o pravih moških, ki so še ostali ali jih ni več. Kakšne so neke splošne ženske predstave (danes) o tem, kakšen naj bi bil pravi moški? Značajsko in vizualno morda?

Vizualnost nima nič s »pravim« moškim – no, problem res nastane, če je moški neka »spaka«. Načeloma pa lepota in moški ne moreta biti izgovorjena v istem stavku. Pravi moški je lahko zgolj oz. predvsem karizmatičen, ne more pa biti lep. Lepota je ekskluzivna domena žensk(e) – težko je kar na kratko razložiti zakaj. Dandanes je normalna ženska zavestno popolnoma zbegana okrog okusa, kakšen je pravi moški. Njeno nezavedno je malce bol pametno, ker: nezavedno je precej bolj seksualno, kot zavest. Pravi moški mora biti kompatibilen z žensko nezavedno željo. Le-ta pa je »(s)kalibrirana« preko anatomije genitalij in vseh simbolnih procesov, ki so vezani na anatomijo genitalij. Pravi moški je (za žensko) »dajajoč«, ker so »dajajoče« njegove genitalije. Ženske genitalije – mislimo na vagino – pa so sprejemajoče. In »sprejemajoč« je tudi ženski karakter. Zato ženska rabi in si (nezavedno) želi »dajajočega« moškega, ki ji bo dajal varnost, denar, zaščito, denar, denar, denar … Pravilno razrešen kastracijski in/oz. Ojdipov kompleks je ključen, da se moški lahko približa idealu, ki je za žensko kolikor toliko sprejemljiv, torej pravi.

3. Nostalgično se oziramo za časi z nekimi romantičnimi pogledi, ko naj bi živeli pravi moški, postavni, močni, gladiatorji, ki so zaščitili ženske, ko so te potrebovale varnost. Kako filmske so pravzaprav te podobe, kolika imajo stika z resničnostjo? Koliko so bili moški nekoč res pravi moški in koliko so to le naše želje?

V preteklosti so bili moški resnično precej bolj »pravi«, bolj kompatibilni z žensko (nezavedno) željo, ki poleg vsega niti ni bila izmaličena oz. kontaminirana s feminizmom in/oz. teorijo (družbenega) spola (angl. gender). SIMBOLNA KASTRACIJA je v preteklosti moškim precej manj grozila kot danes, in tudi na drugačen način. Nekoč so pravi moški lahko vsaj umirali falično, torej možato. Danes pa so mnogi moški sistemsko simbolno kastrirani, in niti normalno, torej hrabro ne morejo umreti.

4. Vse bolj se zdi, da ženske dominirajo v moderni družbi. Zakaj so se ženske tako dobro prilagodile ali znašle v novi družbi ter zakaj se moški iščejo in predvsem ne najdejo?

Ravno fenomen kastracije je tisti, ki onemogoča, da bi moški lahko falično/možato briljirali v tej stresni kulturi in bili »pravi« za ženske. Ženske pa so po drugi strani tudi izmaličene v falično smer. Zgledujejo se po moških – v ozadju je napačno razrešen Ojdipov kompleks, ki je ponesrečeno kronan še s t. i. zavidanjem penisa. Ženska je bolj prilagodljiva ravno zato, ker ne premore (psihičnega) fenomena simbolne kastracije. Ženske vse te družbene anomalije ne morejo simbolno kastrirati, ker so – zaradi anatomije genitalij –  nekastratibilne. V moški psihični realnosti se zgodi precej večja drama, če gre v družbi (sistemsko) vse narobe (tako kot se dogaja v Sloveniji). Ženske se načeloma bolje znajdejo in to v številnih družbenih krizah.

5. Če izhajava iz predpostavke, da so nekoč, v času tradicionalne delitve del, pravi moški res obstajali. Kako danes, ko delitev del ni več tradicionalna in najbrž ne bo več, pravega moškega dobiti nazaj? Vprašanje se lahko nanaša enako na koncept prave ženske.

Ko se bo psihoanaliza – kot miselni koncept – ustoličila v izobraževalnem sistemu, torej, ko bo feminizem izgubil na veljavi, se oba spola lahko medsebojno spet kompatibilizirata. Spola sta in morata biti različna, zato ker je različna njuna anatomija genitalij, in ker je koncept koitusa tak – torej »ujemajoč« – kot je. Vsako delo/delanje ima simbolno strukturo – kar pomeni, da je simbolno zaznamovan z anatomijo obeh tipov/konceptov genitalij. Prava ženska ne sme podleči imperativu feminizma, torej (ojdipalnem/kastracijskem) zavidanju penisa. Sistem je skozi vpliv feminizma in teorije (enakosti) spolov preko politike vse te simbolne procese izmaličil. Feministična ideologija je kontaminirala vso naravnost, ki jo diktirajo različne genitalije in nanje vezani simbolni procesi.

6. Ali pa so pravi moški izgubljena vrsta moderne družbe in se bodo ženske morale zadovoljiti s poženščenimi moškimi, metroseksualci ipd.?

Ženske se v libidinalni ujetosti v resnici nikoli ne bodo zadovoljile s poženščenimi moškimi. OJDIPOV KOMPLEKS in fenomen KASTRACIJE ter infantilna »deležnost« očeta žensko ne more sprijazniti, da v družbi ni več pravih moških. Na koncu se lahko zgodi, da bodo ženske same prevzele vajeti v roke in od sebe, svojega spola, zahtevale feminilnost, od moških pa faličnost, torej možatost. Faličnost pa v resnici ni neka všečna teoretska/psihoanalitična fraza, pač pa psihična realnost, ki jo diktirajo nezavedni simbolni procesi. V teh nezavednih simbolnih procesih pa je ključna anatomija obeh (kompatibilnih) konceptov genitalij.

7. Če spregovoriva še o posledicah za družbo, odnose in razmerja med spoloma, ko se meje med ženskami in moškimi brišejo?

Družba bo kolabirala, če ne bodo vajeti v roke prevzeli moralno odgovorni, torej »pravi« moški – torej moški, ki bodo kot dečki pravilno razrešili Ojdipov kompleks in se posledično navzeli »zdrave testosteronskoti« torej faličnosti in hkrati moralne razsodnosti. Ženske v tej zgodbi v resnici niso bistven. Ženske so v resnici libidinalna, torej seksualna nagrada, za prave moške – vendar ne katerekoli ženske, pač pa (fizično lepe) ženske, ki so pravilno razrešile Ojdipov kompleks, in ki imajo v svoji spolni identiteti in želji vgravirano željo po penisu – tako v zavestnem kot v nezavednem kontekstu. In ravno lepe ženske so tiste, ki lahko vsaj zasilno normalizirajo družbo – tako da se libidinalno/seksualno/čustveno predajajo »pravim« moškim. Če že zavozi primarna družina, so vsaj lepotice tiste, ki rečejo bobu bob, in se »predajajo« normalnim, torej pravim moškim.

8. Da obstajajo fiziološke razlike med moškimi in ženskami, je dejstvo, a koliko se jih dejansko upošteva v življenju, poklicu/službi, v procesu izobraževanja?

Problem je, da se razlik – predvsem psiholoških – ne upošteva, in to zaradi ideologije, ki jo že desetletja politično diktira feminizem. Feminizem je ena od najbolj spodletelih in fatalno slabo učinkujočih ideologij, ki spodnašajo, torej uničujejo, družbo.  

9. Koliko so za poženščene moške krive ženske same, koliko moški sami?

Moški se v objemu sistemske simbolne kastracije ne znajdejo, ne znajo se (ji) upreti, ker niti ne vedo za kaj se gre in v čem je problem. Moj, na psihoanalizi temelječi, antifeminizem je »glas vpijočega v puščavi«. Feminilne ženske pa so tiho, ali pa so utišane s strani profeministične politike - npr. Urška Faller in njen projekt v kali zatrt prijekt Femme Feminite.

10. Vesna Godina je že pisala o tem, da se pozna manko služenja JLA današnjih maminih sinčkov. Se strinjate s tem?

Maturacija oz. iniciacija fantov v moške se skozi služenje vojaškega roka v Sloveniji ne dogaja več. Služenje vojaškega roka (v JLA) je imelo, kljub vsem slabostim, nekatere dobre in koristne oz. pozitivne stranske učinke na moško maturiranje oz. pridobivanje funkcionalne odraslosti. Moške je to služenje v JLA znalo interpelirati v možatost. Problem maminih sinčkov dandanes v resnici ni toliko v manku služenja vojaškega roka, pač pa v tem, da emancipirane ženske/mame ves svoj libidinalni, torej čustveni potencial, prekanalizirajo na »nadomestnega moža« torej sina, namesto, da bi pol libidinalnih investicij dobil ženin može/partner, torej oče dotičnega sina.