Narava kastracijske kompleksa je glede na spol radikalno drugačna. Človekovi nezavedni simbolni procesi so zapleteni in tudi kulturno pogojeni. Antropologi, ki proučujejo raznorazna ljudstva, plemena in kulturne navade, so odkrili, da so v zgodovini obstajala ljudstva, ki so nenavadno častila moško telesno invalidnost. To se je videlo po tem, da so invalidni moški, npr. brez nog ali rok, imeli ob sebi najlepše ženske – oz.: ženski je bilo v izjemno čast, da si jo je zbral invaliden moški. Drugače povedano: invalidni moški so imeli privilegij v ženski želji – ženske so si jih (naj)bolj želele (in želja je vselej v končni fazi seksualne narave). Pri tej paradigmi gre za fenomen nezavednega sklepanja – namreč: invalidni moški so dajali vtis, da so se morali v nekem boju (morda z živaljo) dokazati, da so hrabri, borbeni, torej falični. Biti faličen je za moškega ravno ta atribut fenomena kastracije oz. kastracijskega kompleksa, ki pušča v nezavednem moških in žensk veličasten in (vele)cenjen vtis. V tej luči je treba še dodati, da so bil v proučevani kulturi nenavadno cenjeni tudi moški z različnimi brazgotinami, ki sicer niso imele status invalidnosti – najbolj cenjeni pa so bili tisti moški, ki jim je na telesu manjkal kakšen ud (ampak verjetno ne spolni).

Antropologi sicer ne poročajo, da je bilo adekvatno paradigmo zaznati tudi pri ženski (telesni) invalidnosti – s psihoanalitičnega vidika bi lahko rekli, jasno, da ne – vendar še danes obstajajo tudi kulture/plemena (afriška Angola), kjer se ženska invalidnost kar ceni (in tudi ženska debelost). Logika »libidinalnega cenjenja« ženske invalidnosti je v tem primeru malce drugačna. In ker so svoj čas v Angoli izbirali celo »miss pehotnih min«, bi se dalo sklepati, da so v ozadju takšnih izborov zagotovo na delu določeni obrambni mehanizmi – npr. racionalizacija, obračanje v nasprotje in reakcijska formacija. Vedeti moramo, da paradigma izbora najlepše ženske temelj ravno na kastracijskem kompleksu. Osnovna logika je v dekličini kastracijski frustraciji, ko v falični fazi – torej v času razreševanja Ojdipovega kompleksa – spozna, da je »ne-cela«, da ji med nogami manjka en organ/ud, torej lulček/penis. In ko razrešuje ta svoj kastracijski hendikep, torej kompleks, se zateče k telesnemu narcizmu z obrambno mislijo, ki je navadno naslovljena na očeta: »Četudi nima tega organa, 'priveska', sem pa toliko lepša!« In epicenter njenega libidinalnega prizadevanja v percepciji samodojemanja/samopodobe je ravno njeno telo, ki »mora« biti lepo. In resnično je na ženski (za moškega) lepo vse (razen njenega mednožja). In če je ravno telo »prizadeto«, torej invalidno, je potem lahko sočutje tisto, ki nezavedno skalkulira in zahteva, da bi se tudi invalidnim ženskam lahko reklo, da so lepe – ne nazadnje so lahko resnično lepe v obraz in prsi (kar načeloma najbolj tangira moško željo). Zanimivo je, da je bila v Angoli nagrada za najlepše invalidne ženske proteza (navadno nožna).

PS: Če koga zanima, kje se me da ta mesec predavateljsko polsušati - evo: 13.9. OŠ Pesnica (Agresivni učenci), 19.9. Fakulteta za šport (Med nogometom in nogometologijo), 23.9. Ig ("Ajde miška, to mi deli!"), 24.9. Ribnica ("Lepotica in psihoanalitična  zver"), 30.9. Bohinjska Bistrica ("Lepotica in psihoanalitična zver"), 1.10 Hravatini & Ankaran-Koper ("Lepotica in psihoanalitična zver").