Tole kolumno - 65. po vrsti - sem nameraval objaviti na Nova24TV. Vendar so "odgovorni" popustili pritiskom desne javnosti, ki se ni strinjala z mojimi pogledi na 90.000 Eur, ki jih je Massi "zahteval" za poslov(il)ni nastop Tine Maze na Zlati lisici. Desni rivalski tednik Reporter se je po drugi strni lotil medijske hiše "Nova24TV" tako, da jih je zmerjal, da sem jaz, levičar, ki Tita "kuje v zvezde", njihov najbolj brani kolumnist. Kakorkoli že - 65. kolumna tako ni izšla včeraj (nedelja) na portalu Nova24TV, pač pa jo ponujam v branje na tem mestu.

Počakal sem, da zakoračimo v novo leto ... Sedaj bom pa spet usekal – ne sicer z vsemi topovi, bolelo pa bo, najbolj (pro)feministične »moškinje« in njihove leve politične kolege. Lahko bi rekel »moje« politične kolega – samo … Odrekel sem se javnemu deklariranju, da sem levičar, ker … Ah, pustimo to … Veliko mojih lanskih kolumn se je nanašalo na kritiko feminizma in seveda na »koroška/velenjska dečka«, na kritiko ministrice Anje Kopač Mrak in »njenih« CSDjev(k) ... Sredi decembra se je drugič oziroma tretjič (če štejemo še interpelacijo Vlade) izvleka iz interpelacijskih klešč. Zagotovo se ob naslednji sodbi Vrhovnega sodišča ne bo izvlekla. Ker: tudi norost levih poslancev je verjetno limitirana … Nemogoče se mi zdi, da ne bi vsaj nekih levih poslancev spregledalo. V podobnih interpelacijskih kontekstih so takoj ponudili svoj odstop nekateri bivši ministri – npr. nič krivi Radovan Žerjav, »relativno kriva« Katarina Kresal in celo zimzeleni Karl Erjavec … Anja Kopač Mrak pa se sama sebi zdi nedotakljiva kot (v Indiji) sveta krava ...

Pred božičem se nas je nekaj zanesenjakov spet zbralo pred poslopjem Vlade na Gregorčičevi cesti. Jaz sem prišel celo iz Trbovelj, da bi še enkrat poudaril, da »koroška dečka« sodita v ljubeč objem babice in dedka, ne pa v rejo, ter da uradna psihosocialna stroka sploh ni stroka. Omenil sem tudi »prekmurskega dečka« in »dečka in deklico« (bratca in sestrico) ter njuno jokajočo mamico (iz Notranjske) … V svojem govoru pred poslopjem vlade sem pozval, da se morajo drugače misleči strokovnjaki aktivirati in javno jasno in glasno spregovoriti in se upreti kvazi-stroki, ki domuje na Fakulteti za socialno delo (FSD) in njenih CSDjih. Opozoril sem, da je v Sloveniji preko 300 otrok v reji, torej v »ujetništvu«. Do te grozljive številke sem prišel tudi s »pomočjo« vrlega »begavčka« (iz ene v drugo politično stranko) Janija Möderndorferja. Ko sem sredi decembra enajst ur spremljal interpelacijsko parlamentarno sejo, sem pazljivo poslušal tudi njegov govor. Med drugim je Möderndorfer vehementno izdal »skrite« podatke in posredno – ne, da bi vedel – izpostavil prav latentni sadizem (in njihovo željo po moči in oblasti) CSDjevskih psihosocialnih »strokovnjakinj«: »V letu 2008 je bilo 264 odvzemov otrok. Leta 2009: 293 … Leta 2010: 302 … Leta 2011: 416 … 2012: 372 … 2013-tega leta: 385 … 2014: 369 … 2015: 328. Vsi so bili odvzeti na podlagi 190. člena, ki govori o odvzemu mladoletne osebe, niso bili odvzeti po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Je pa bioi na podlagi tega zakona v letu 2009: 24 odvzemov … 2010: 35 odvzemov … Leta 2011: 47 odvzemov … Leta 2012: 45 odvzemov … 2013: 48 odvzemov … 2014: 38 … 2015: 32 …« (Opomba: gre za prepis iz magnetograma (25) interpelacijske seje, 14.12.2016).

http://nova24tv.si/kolumna/l-nova-kolumna-romana-vodeba-interpelacija-anje-kopac-mrak/

Te številke so same po sebi zgovoren in grozljiv dokaz, kako se nebrzdani ženski sadizem nekontrolirano širi po slovenski družbi in se izživlja nad vsem kar leze in kar gre. Kot dober poznavalec človeške, še posebej ženske duševnosti, vsem politikom in moralno odgovornim strokovnjakom iskreno priporočam, da naj bodo pozorni na latentni sadizem socialnih delavk – no, tudi psihologinje, psihiatrinje in sodnice rabijo neko »supervizijo«. Tako kot morajo psihoterapevti najprej počistiti s svojim psihičnim patosom, preden stopijo pred paciente, bi se moralo večino (psiho)socialnih delavk, ki se podajajo kot »strokovnjakinje« podajajo v psihosocialne poklice (beri: na CSD), najprej osvobodijo lastnega patosa, ali pa vsaj sadizma (beri: potlačenih zamer iz otroštva). Tudi sodnicam, ki obvladujejo družinska sodišča in sodne izvedenke psihološke stroke, bi toplo priporočal kakšno supervizijo in t. i. učno (psiho)analizo.

In če se že snuje nov zakon o mentalnem zdravju oziroma psihoterapevtiki, bi bilo dobro biti sistemsko pozoren ravno na feministični oziroma ženski sadizem in (kvazi)strokovno enoumje, nad katerim morda še najbolj obupujejo (ločeni) očetje/moški, člani društva DOOR (Društvo z otroke, očete in resnico). Slednjim se ravno v ločitvenih postopkih dogajajo izjemne krivice. Še najbolj pa »nasrkajo« njihovi otroci, ki niso nič krivi …

http://nova24tv.si/slovenija/ljudje/otroci-ki-koncajo-v-mlaki-krvi-so-le-vrh-ledene-gore/

Ravno v času mojih medijskih angažiranj v času interpelacije se je name obrnila obupana mamica – živeča na Notranjskem – svojo tragično zgodbo. CSD ji je ugrabil sina in hčerko!

»Moja zgodba je polna solz, krivic – krivic in nenehnega boja proti vsemu. Sem mati 7-letnega sina in 4-letne hčerke. Moja pot me je zapeljala k sedaj že bivšemu možu in njegovi družini, kjer sva si ustvarila topel dom. Kmalu pa sem bila deležna fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja. Pomisleki, da bi bivši partner lahko ogrozil mojo primarno družino, če bi pomagali, so bili nenehno prisotni. Spremljal me je strah in občutek krivde, da sem za vso bedo kriva edino le jaz. Kolega mi je svetoval pogovor na brezplačni številki klica v stiski. Napotili so me na CSD in tamkajšnji svetovalki sem povedala svojo zgodbo. A zgodilo se ni nič! Zopet sem poklicala brezplačno številko klic v sili in šele takrat izvedela za krizni center. Njihova svetovalka je uredila vse potrebno in v dveh dneh sem se lahko zatekla v krizni center. Čez mesec dni so me sprejeli v Varno hišo in tam sem ostala pol leta. Ves čas sem mrzlično iskala stanovanje in se naposled preselila na Notranjsko, skupaj z otrokoma. Po mesecu dni skupnega prebivanja v novem domu, so mi v spremstvu policije, brez predhodnega obvestila sredi ceste otroka odvzeli in odpeljali k rejnikom v Radovljico. Vzrok naj bi bil moja neprimernost za vzgojo. Zbrala sem toliko moči, da sem jih tolažila .“vse bo v redu ... za kratek čas morata s tema gospodoma.“ in se zraven spraševala kaj tako krutega sem naredila, da si nisem zaslužila niti možnosti, da dokažem kakšna mati sem. Dva meseca sem preživela v popolni prepovedi vseh stikov z njimi.

Od tega je že dve leti. Premaknilo se je le toliko, da me otroka lahko obiščeta vsak drugi vikend v mesecu. Poslovimo se v joku in tolažbi, da bomo kmalu spet skupaj in srce se mi trga, ko mi hčerka stiska roko v upanju, da ji tokrat pa le ne bom pobegnila. Sin pa vedno ponavlja, da noče nazaj, hoče ostati pri mami.

Borim se z inštitucijami, obiskala sem varuha človekovih pravic, udeležujem se posvetov na CSD, obiskujem psihoterapevta, da bi dokazala, da je to mati, ki je za svoje otroke pripravljena narediti vse, da je to mati, ki jih nestrpno čaka z ljubeznijo, ki jo tako močno potrebujejo. Sodišče pa le prelaga svojo odločitev in obravnavo ter odteguje dragoceni čas, ki ga ne bo nihče povrnil. Položena v milost in nemilost vsem inštitucijam in občutku nemoči, saj žrtev tukaj ni bila zaščitena, temveč še enkrat tepena.«

 Evo, to je ta sistemski sadizem, ki je kontaminiral že domala vse feminizirane inštitucije – od izobraževalnih, preko družinskih sodišč, do psihosocialnih služb. Tega latentnega ženskega sadizma je največ prav na CSDjih in tudi »Zavodih za brezposelne« (ZZRS), kjer domujejo najbolj eklatantne in množične moške simbolne kastracije (beri: »brez denarja = brez kurca«). Na družinskih sodišča pa se moška simbolna kastracija dogaja z največjim sadističnim užitkom – tam namreč domujejo in dominirajo najbolj falične »gospodarice odločanja« (o vsem).

In največji promotor ženskega latentnega sadizma je profeministična levica. Naloga moških levičarjev je, da ukrotijo svoje, v zavidanje penisa ujete, »moškinje«. To je njihova moralna dolžnost in njihovo poslanstvo. Jaz sam vsega pač ne zmorem – še posebej ne brez (vsaj) moralne pomoči.

Preberite še kalvarijo "prekmurskega dečka", ki je prav tako povezana z ženskim sadizmom: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/214567/zenski-sadizem-in-prekmurski-decek

PS: Za tiste, ki bi radi zvedeli, kako moje smešenje feminizma izgleda v živo (z "razočarano gospodinjo" Lizo Kurtz Potrebuješ) - evo: ta teden/vikend gostujem v Grosupeljsekm Kongu in v Lukovici, 22.1. pa še v Pivki, 19.1. pa v ljubljanski Kavarni Union. Z "lepotico" Monico Bikinsky pa se te mesec obeta: 20.1. Zadvor (Sostro), 21.1. Ilirska Bistrica, 25.1. Kongo (Grosuplje) in 28.1. Ihan. VABLJENI!