TAKOLE SO ME BRALI - ČE SO SI VZELI (PROGRAMSKI SVETNIKI RTV SLO, generalni direktor MARKO FILI, direktorica televizije LJERKA BIZILJ & Co) 10 MINUT ČASA:

Seznanjen sem s Pravilnikom o delovanju varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. V okviru teh smernic nameravam kot Varuh delovati in določene stvari nadgraditi v demokratično smer. Torej, že sedaj vidim področja oz. odseke Pravilnika, ki so ohlapno definirani. Imam ideje in vizijo, kako bi se jaz (kot Varuh) lotil »rahlega« preoblikovanja koncepta delovanja Varuha.

Tele dikcija (iz Pravilnika) mi je zelo blizu: »Varuh se kot mediator med ustvarjalci in uporabniki programskih vsebin odziva na komentarje uporabnikov tako, da krepi dialog in razumevanje med dvema stranema ter išče ravnovesje med pravicami uporabnikov in medijsko in avtorsko neodvisnostjo ustvarjalcev. Varuh mora pri uveljavljanju sprejetih zakonskih, etičnih, poklicnih, estetskih in drugih standardov v medijskih vsebinah delovati aktivno in ustvarjalce programov sproti opozarjati na zaznane pomanjkljivosti in nepravilnosti.«

Vendar … – v svoji nedavni tradicionalni, že 61. kolumni – trenutno pišem pač za Nova24TV (nekaj let pa sem bil kolumnist v Večeru in njegovem Bombonu, pa na radiu Europa 05, E-Koper, bil sem tudi blogar na RTV MMC …) –, sem že napovedal svojo kandidaturo za Varuha pravic gledalcev in poslušalcev. Že v kolumni sem nakazal, v katero smer bo šla moja kandidatura, in tudi v čem bi se (se bom) »razhajal« s sedanjim delom Varuha oz. »usmeritvami« Pravilnika. V tole smer sem šel: »Morda je za koga, ki bo moral dvigovati roko v zvezi z mojo prijava oziroma kandidaturo za 'Varuha pravic gledalcev in poslušalcev' presenetljiva, najbolj sadistični 'zavedni levičarji', ki ne 'štekate' demokracije boste rekli, da je moja kandidatura nedopustna in predrzna. Jaz se pa na razpis vendarle prijavljam – malce iz principa, malce zares. Ne zdi se mi prav, da se na osrednji nacionalni medijski hiši dogaja toliko enoumja in takšna cenzura, kot si je – vsaj na mojem primer – dovolil dosedanji Varuh Lado Ambrožič. Tudi pritiski in napadi na Angelco Likovič in Katarina Nzobandora (posledično in posredno pa tudi na Varuha) – potem, ko sta bili v Tarči zelo konservativno proti splavu – se mi ne zdijo na mestu. (In da ne bo pomote, jaz se »ZA« splav, torej za pravice nosečih žensk, da se same odločajo o splavu.) Odstavitev, ki sicer ni bila povsem posledična, urednice Tarče Ilinke Todorovski se po mojem osebnem prepričanju ni zgodila ob pravem času – izpadlo je, kot da je posledica totalitarističnih pogledov na režimsko vodene/diktirane medije.* Kot Varuh bi se prizadeval, da se na RTV začne (spet) dogajati pluralizem mnenj in interesov, da se uveljavi kritična misel, drugačno mišljenje od režimskega oziroma 'modnega'. Varuh ne more in ne sme biti instanca cenzure (za kritično misleče), pač pa je lahko kvečjemu posredovalec relevantnih mnenje, ki jih gledalci/poslušalci posredujejo snovalcem oddaj, urednikom, novinarjem … Vsako drugačno, torej kritično mnenje – ki je aktualnem medijskem trenutku zaradi levega enoumja pač desno/konservativno obarvano – ne more biti kar tarča pritožb, napadov in pritiskov na Varuha in RTV Slovenija. Kot Varuh bi dovolil veliko več svobode v kritiki – pritiskom gledalcev/poslušalcev pa ne bi kar podlegel – bi pa apeliral na novinarje in snovalce/ustvarjalce oddaj, naj upoštevajo, da v naši državi živijo in levičarji/liberalci in desničarji/konservativci. In za oboje mora biti v nacionalnem etru prostor, in tudi prostor za legitimno kritiko.  Kot Varuh bi bil toleranten in dialoški do tistih kritik, ki bi bile po moji (postkonvencionalni) moralni presoji in čuječnosti upravičene. Avtoritativno – torej samostojno in neodvisno od katerihkoli prišepetovalcev – pa bi pristopil in nastopil do (kritikarskih) kritik, ki hočejo utišati drugače misleče. Imam se za moralno odgovornega človeka 's hrbtenico' s čuječno samorefleksijo. Nisem ravno ubogljiv in poslušno vdan katerikoli politični opciji ali avtoriteti – po tem celo slovim. Nobenih prijateljev nima, katerim bi bil kaj dolžan – nikomur mi ni treba polagati računov … Srce imam na levi, pišem z desno, glavo imam pa na sredi. V svojem življenju sem se marsičemu odrekel, da lahko (kritično in 'drugače' ter avtonomno) razmišljam s svojo glavo. Ne pustim si prati možganov, in tak bi bil tudi kot Varuh ...«

 * OPOMBA: Vem da je ozadje menjave Ilinke Todorovski malce drugačno oz. širše in nima veliko skupnega s Tarčo. Če bi koga odžagali, bi moral biti to Vanja Vardijan – ampak še sreča, da ga niso. Ampak v kolumni se pač ni dalo vseh detajlov napisati.

V tej kandidaturi še marsikaj dodajam. Da bo bolj jasno trdim, da je npr. prav, da imajo tudi nasprotniki splava PRAVCO nastopati v neki polemični oddaji, kot je Tarča. To konec koncev piše tudi v »Programskih standardih« še iz leta 2006. Pritožbe, ki so oz. bi v takšnih polemičnih kontekstih letele na RTV in/oz. urednika Tarče (Splav – svobodne v odločanju)  (v tem primeru je bila Ilinka Todorovski, čeprav je bila takrat na bolniški in sploh nima nič z dotično Tarčo – nadomeščal jo je urednik tedenskih oddaj Vanja Vardjan; in osebno bi mu čestital za pogum) bi jaz (kot Varuh) »utišal« – in pripravljen bi bil sprejeti javno blatenje (v tem primeru levega dela poslušalstva) – z naslednjim komentarjem: »Nacionalna televizija mora biti (kot medij) nevtralna; torej v neki spolzki problematiki ne sme biti »ne leva, ne desna«. Zagotoviti mora pluralizem mnenje in interesov. Četudi bi bila tematizirana smrtna kazen, mora nacionalni medij predstaviti mnenja »ZA« in mnenja »PROTI«. Takšna je funkcija nacionalnega medija, ki se financira iz državnega proračuna.« To mojo osnovno držo, ki ima etično podstat, bi bil pripravljen avtoritativno braniti – branil bi seveda snovalce/ustvarjalce Tarče, Vido Petrovčič, Vanjo Vardjana, »nepomembno« Ilinko Todorovski in Jadranko Rebernik) in se v komunikaciji z gledalci/poslušalci odločno izpostaviti. Kot Varuh bi sicer odgovornim posredoval pritožbe »levih gledalcev«, vendar bi dodal, da obstajajo tudi »desni gledalci«, ki so bili pa s Tarčo dokaj zadovoljni – predvsem zato, ker je ni bila enoumna, pač pa pluralna – predstavila je mnenja ZA in menja PROTI. Angelca Likovič je v resnici (posredno) zlivala vodo na mlin zagovornikov splava. Zanko okrog lastnega vratu si je nadela sama in si jo sama tudi zategovala. Ampak ji pa nobena cenzura ni preprečila svobodno izražanje mnenja o splavu, ki – resnici na ljubo – ni osamljeno. In nacionalni medij mora ravno tovrstno pluralnost omogočiti. (»Odžaganje« Ilinke Todorovski se je zgodilo ob nepravem času – ker se ga je ponesrečeno povezovalo s kritiko »njene« Tarče.) Res je, kot je rekla Mojca Pašek Šetinc, da je bila »izvedba te Tarče ena boljših«. Programski svet je seveda razpravljal o tej Tarči, in če je oz. ker je med svetniki prevladalo stališče, da je bila oddaja uredniški spodrsljaj, se tudi inštituciji Varuha slabo piše. Aktualni Varuh Lado Ambrožič, ki je – kot glavni poraženec – očitno ravno zaradi Tarče odstopil, je Programski svet seznanil, da se je po predvajanju Tarče nanj (kot Varuha) usula toča ogorčenih odzivov. S samo »seznanitvijo« sicer ni nič narobe. Ambrožič je seveda Programskemu svetu, posredoval odzive, ki »so imeli enotno in nedvoumno poanto: da je bila oddaja v vseh pogledih velik uredniški spodrsljaj«. Kot »levičar s pedigrejem« pa seveda ni dodal, da pa se nanj niso obrnili tisti, ki so si oddahnili, da Tarča ni bila klasično enoumna (kot se navadno to na »levi« RTV dogaja – desničarji jo satirično zmerjajo s »Hanzi TV«), in da je to pohvalno. (Njegova kolumna, ki jo je spisal v tem kontekstu, je bila povsem spodletelo koncipirana.) Smer, v katero je Ambrožič nergal, je bila popolnoma brez kompasa – oz.: smer v katero je kot Varuh težil je bila po mojem osebnem prepričanju, ki pa ni tako nepomembno (zato ga v tej kandidaturi tako detajlno podajam), glede na to, da se potegujem za njegovo nasledstvo, popolnoma napačna. Če so moje informacije točne, je hotel Angelci Likovič dosmrtno prepovedati nastopanje na RTV, Vido Petrovčič pa je hotel kar odžagati. Takšnega totalitarističnega sadizma si kot Varuh nikakor ne bi smel privoščiti, niti si ne bi smel delati utvar, da je pač on »nad vsemi«. Če bi bil jaz Varuh, bi vsekakor poudaril nujnost pluralizma mnenj in soočenja drugačnih mnenj. Svoje argumentirano mnenje bi posredoval tudi Ljerki Bizilj in Marku Filiju, ki sta imela na temo omenjene Tarče drugačno mnenje, kot »se mi zdi«, da bi ga morala imeti. Varuh bi moral biti tisti, ki opozarja na slepo pego tudi najvišje odgovorne osebe (Filija in Biziljevo), ne more se pa postavljati »nad vse«, ker Varuh ni »nad vsemi«. Jaz se kot Varuh ne bi obnašal, kot da sem »nad vsemi«.

Podobno, kot so se črni oblaki zgrinjali nad »ideologe« Tarče in Angelco Likovič, se je zgodilo meni kar nekajkrat, ko sem bil gost – npr. pri Ani Tavčar v Dobro jutro (ko sem govoril, da je »porodniški dopust za očete norost na kvadrat«), in v oddaji Odkrito (marec 2015), kjer sem v imenu »Gibanja za otroke gre!« sesuval novelo ZZZDR.

Seveda bi jaz kot Varuh prav tako avtoritativno nastopil, če bi hoteli pedofili (gledalci/poslušalci) imeti svoje pravice in v neki oddaji nastopili militantno, češ da hočejo povedati svoje. (Pedofilija je namreč huda psihična patologija, ki se jo v populaciji da meriti v promilah.) Plaz kritik na eventualno »pro-propedofilsko« oddajo pa bi seveda podprl kot to lahko podre Varuh (ki ni »nad vsemi«). Ampak pedofilija in prepoved/zagovor splava še zdaleč nista analogni temi. Če bi se gledalci/poslušalci obrnil name (kot Varuha) in bi se pritoževali, da so bili snovalci neke »proLeGeBiTrovsek« oddaje, ki tematizirajo homoseksualce pristranski in enoumni, bi tem ustvarjalcem/snovalcem (torej »ideologom« oddaje) prav tako namignil, da se mnogi gledalci pritožujejo in da bi bilo dobro v prihodnje v takšnih oddajah predstaviti tudi drugo mnenje, ki je drugačno od »mainstreama« oz. od levo diktirane režimske (profeministične) politike. To se sedaj – »pod Ambrožičem« – ni dogajalo, in to je njegova velika napaka. Če je kritična masa nekih drugače mislečih gledalcev/poslušalcev dovolj velika, je pač drugo mnenje potrebno upoštevati, ga (opozicijsko) predstaviti. Do sedaj se pogosto ni – problematika LGBT skupnosti je bila v zadnjih letih predstavljena zelo enoumno, brez opozicije, brez kritične presoje. V Sloveniji živijo liberalec in konservativce – in oboji imajo pravice, da se njihova mnenje predstavljajo oz. zastopajo v nacionalnih medijih. Zato trdim, da je npr. Panoptikum v tem kontekstu obupno (levo) pristranski – prav tako Studio City, radijska Intelekta in Studio ob 17h …; (desni) Pričevalci pa niti niso toliko pristranski, saj so nekakšna protiutež raznim levim oddajam, filmom, reportažam, poročilom ... Eden najbolj subtilno ideoloških filmov, ki so se zadnjem času vrteli na RTV, je bil švedski film »V imenu ljubezni«, ki je bil brezopozicijsko predvajan ravno v času sprejemanja kazenske zakonodaje, ki naj bi sankcionirala fizično/telesno kaznovanje otrok. (Kako sem ta film kritiziral, bo razvidno v nadaljevanju.)

Na tej točki moram (kar) »prilepiti« kolumno o »brezopozicijskem enoumju na RTV« (do katerega sem zelo »nestrpen« – beri: kritičen), ki sem jo spisal maja letos (2016):

»To, kar se dogaja v zadnjih letih na nacionalni televiziji (RTV SLO), presega vse meje dobrega okusa, torej etičnih in demokratičnih standardov. Protesti (desnih) gledalcev so upravičeni, zgražanja nad neobjektivnostjo novinarjev so logična in zato ni čudno, da so potem seje programskega svata, kakršni smo bili priča nedavno, takšne, kakršne so.

Tisti, ki spremljamo področje FDV-jevskega desanta na RTV SLO, smo že nekaj let zgroženi. V desantu se med drugim dogajajo tudi atentati na vse tiste tradicionalne družbene vrednote, ki nas vse skupaj delajo normalne. V tradicionalni družbi, katere temelj predstavljala (tradicionalna) družina, se je doslej ali pa vsaj nekoč dalo živeti. Sedaj pa je družba kontaminirana z marginalnimi skupinami (sumljivega porekla in čudne identitete), ki jih tvorijo ljudje, ki bi v resnici rabili psihoterapijo – zato da bi izničili oziroma nevtralizirali, torej pozdravili tisti patos, ki se je vanje naselil skozi otroštvo, torej skozi življenje v razdrtih oziroma disfunkcionalnih primarnih družinah.

Te skupine, katerih vodje oziroma ideologi so pogosto pravi psihopati, sedaj smetijo po družbi z raznimi ide(ologi)jami, od katerih je najnevarnejša ideologija feminizma, ki se pajdaši z LeGeBiTrovsko ideologijo. Evropski levo-liberalni anarhizem je kontaminiran in s feminizmom (enačenjem spolov), v zadnjem času pa tudi s t. i. multikulturnostjo, katere eksplozivna zmes je mešanje krščanstva in islama.

Zakaj je nevaren feminizem?  Feminizem je nevaren, ker uničuje tisto naravno feminilnost/ženstvenost žensk, ki je tako kompatibilna z moško možatostjo in zato tudi družbeno produktivna. V feminističnem desantu na družbo skozi medije – najpomembnejši medij je seveda RTV SLO – se atentat izvaja ravno na feminilnost, torej ženstvenost Žensk (v povezavi z možatostjo moških). Zato da bi razlikovali normalne Ženske od možatih/faličnih “moškinj”, kakor sem (pro)feministke poimenoval že pred leti, pišem o Ženskah z velikim “Ž”. Iz okolja, kjer prihajam (Zasavje), je kletvica “mat kurba” pogostejša kot pozdrav “dober dan”. In predlagam, da se to kletvico nadgradi oziroma nadomesti z “mat moškinja” ali pa “mat feministka”. Izraz feminizem in feministka mora postati slabšalnica, celo psovka/kletvica, če hočemo, da bodo feministke dokončno osmešene in osovražene – ker: tako res ne gre več naprej. Spomnimo se samo, kako so lansko leto prav feministke s peticijo dosegle, da so v Cankarjevem domu, ki mu direktoruje (njihova) Uršula Cetinski, odpovedali festival normalnih, torej feminilnih/ženstvenih Žensk Femme Féminité.

Vse te profeministične “moškinje” so preplavile domala vse (leve) medije – vključno z RTV SLO – in v goste, na intervjuje in razna omizja se vabijo same v feminizem ujete gostje. Groza je toliko večja, ker vse te falične FDV-jevske lovke (do)sežejo tudi moške novinarske (in uredniške) glave. Eden glavnih feministov na RTV SLO je Dražen Dragojević, ki že dolga leta svoje oddaje – v mislih imamo sedaj Panoptikum (tisti, ki je bil na sporedu 12. maja, je bil prav psihotičen) – vabijo samo enako/isto misleče gost(j)e. Absurd je toliko večji, ker je bila oddaja pred štirimi leti zasnovana kot pluralna in ne enoumna. V svojem zadnjem Panoptikumu je voditelj gostil štiri feministične enoumnice, ki so hotele gledalcem na vsak način dopovedati, kako spodletelo je, če se v družbi zadrži oziroma ponovno vzpostavi (zdrav) patriarhat, namesto da bi bil feminizem vodilna ideologija (»gender mainstreaming«). Patriarhat je ime za (med)spolno  družbeno-družinsko ureditev, v kateri navidezno dominira pravi (simbolno nekastrirani) moški – njemu pa iz ozadja s svojo željo v resnici »ukazuje« normalna Ženska, česar zaslepljene feministke – v objemu (nezavednega) zavidanja penisa – seveda ne vidijo. Ženska v patriarhatu v resnici seveda nima tako obrobne vloge – ker: onstran ženske se (za moškega) vselej nahaja infantilna mati; in pravi/normalen moški se v resnici ne more ubraniti diktatu Ženske želje. V patriarhatu in tudi v nekakšni repatriarhalizaciji družbe je Ženska vselej tista, ki moškemu diktira željo in mu subtilno, po ovinkih – skozi nezavedno – ukazuje.

V Dragojevićevem Panoptikumu je (spet) enoumno “blestela” (in se po svoje smešila) Eva D. Bahovec – slovenska oproda “njenega veličanstva” Simone de Beauvoir – ki je med številnimi nebulozami predlagala, da bi se (že) deklicam v 3. razredu (že) pralo možgane s feminizmom, torej teorijo (enakosti) spolov, z “gender mainstreaming”. Za tiste, ki vemo, kako anatomija genitalij skozi Ojdipov in kastracijski kompleks determinira oba spola, družino in družbo, je to grozljivo. Naj vas opomnim, da se je ta ista Eva D. Bahovec skupaj z Ljubico Marjanović Umek v zadnji nacionalni kurikularni prenovi (pred skoraj dvajsetimi leti) odkrito zavzemala, da bi se moralo deklice in dečke že v vrtcu izenačiti – tako da bi se deklice na silo, torej po kurikularnem diktatu, igrale tekmovalne in konstrukcijske igrice, dečki pa bi zasedli t. i. igralne kotičke, kjer bi gospodinjili, kuhali in previjali dojenčke.

Feministke na RTV  -  Ta spodletelo psihotična oziroma psihopatska ideologija se brez opozicije po družbi širi ravno s pomočjo RTV SLO in celotne leve politike. Če ob vsem tem dodamo, da je zadnji Panoptikum gostil tudi Darjo Zaviršek, eno  tistih FSD-jevk, ki stojijo v ozadju kalvarije “velenjskih dečkov”, ki sta bili nedavno na silo – po diktatu velenjskega CSD-ja – odvzeta dedku in babici ter pahnjena v rejo k neznanim rejnikom, potem lahko dokončno spoznamo, kako enoumno so koncipirana Dragojevićeva panoptična omizja. Svetlana Slapšak pa je ena tistih feministk, ki so “norele”, ko je na decembrskem referendumu padla novela ZZZDR. Po njenem “ponorelem” mnenju “je imela od izida referenduma koristi samo majhna skupina tretjerazredni političnih dobičkarjev”. Zelena in mlečnezoba blondinka Manca G. Renko je omizje bolj krasila – kljub temu da bi jo Eva D. Bahovec utopila v žlici vode, ker je v nekem časopisnem prispevku (Delovi Pogledi) v zvezde premalo kovala njuno Simone de Beauvoir in njeno feministično biblijo Drugi spol.

Če odmislimo dnevna poročanja in omenimo še nedeljske intervjuje in gost(j)e, ki lahko tam spregovorijo na “posebno povabilo”, potem se naš obup lahko stopnjuje do groze. Feministke in LeGeBiTrovci so v teh intervjujih redni gostje – posebno v kakšnem predreferendumskem času (Milica Antić Gaber, Barbara Rajgelj, Miha Lobnik …). Štefančičevega Studia City kot kulminacije brezopozicijskega enoumja nacionalne televizije niti ni treba omenjati. Izjema v RTV-jevskem brezopozicijskem enoumju so včasih morda oddaji Tarča in Odkrito, pa tudi v kakšnih Odmevih  je včasih mogoče slišati celo različna, torej kritično nasprotujoča si mnenja. Bodimo iskreni: izjema so seveda tudi (zgodovinarski) Pričevalci.

Zato bi v sklepu – v dobro naroda, države in politike – toplo priporočal, da se z nepluralnostjo na nacionalni RTV SLO prekine. Ne sme se dogajati, da nek nacionalni, proračunsko financiran medij širi le eno(umno) – tokrat pač levo – ideologijo. Pobuda, naj se naročnina za RTV zaradi nepluralnosti in brezopozicijskega enoumja, ne plačuje, je kar legitimna. Škoda je le, da trendu oziroma stanju (leve) enoumnosti ni (bil) kos niti generalni direktor Marko Fili; pod poveljstvom kakšne Nataše Pirc Musar pa bi bilo stanje na RTV SLO verjetno še slabše.«

P. S.: Če koga zanimajo moja gledališka gostovanja:  danes (petek) Zadvor/Sostr (LJ), jutri (sobota) Ilirska Bistrica (obakrat z Monico Bikinsky), pojutrišnjem (nedelja) Pikva (z "razočarano gospodinjo Lizo Kurtz Potrebuješ") ... Drugi teden sva z Monico Bikinsky v grosupeljskem Kongu v sredo, v soboto pa v Ihanu/Domžalah, z Lizo Kurtz Potrebuješ pa v nedeljo na Gorenskem (Kokrica/Kranj) ... FEBRUAR pa: 2. Novo mesto, 3. Idrija, 4. Logatec, 5. Savlje (Ljubljana),7. Maribor, 10. Hrastnik, 11. Kranj, 12. Brežice, 14. Maribor, 15. Velenje, 16. Nova Gorica, 18. Koper, 19. Prebold …