Pred par leti sem spisal nekaj tekstov, ki so pomagali razumeti človeško psihopatijo – mislim na osebnostne/psihične motnje (in bolezni). Razložil sem, kako je v psihiatriji prišlo do diagnosticiranja. Omenil pa sem tudi, da Freud (kot oče psihoanalize) nikoli svojih pacientov oz. ljudi nasploh ni diagnosticiral na tak način, kot danes počne psihiatrija. Zame je diagnosticiranje, kakršno je dandanes v modi v psihiatriji, hud konceptualni zdrs, ki celotno psihiatrijo (psihiatrično stroko) trdno drži v slepi ulici, v zablodi. Tole je teh nekaj večno aktualnih tekstov:
http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109313/psihoanaliticna-teorija-psihopatologije-1-del
http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109648/osebnostne-motnje-diktira-otrostvo-3-del
http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109877/panicni-napadi-4-del
http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110240/mejna-osebnostna-motnja-5-del
http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110402/histrionicno-narcisticna-osebnostna-motnja-6-del1
http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110550/histrionicno-narcisticna-osebnostna-motnja-6-del2
Temeljna zakonitost, ki jo je v psihoanalizi ustoličil prav Freud, je, da se vsakemu človeku v odraslosti vrača (oz. transferira) otroštvo – vendar v simbolno modificirani obliki. Po Freudu oz. po psihoanalitični percepciji (odrasel) človek svojih prvih šest let življenja – jaz bi raje rekel, da vsaj 8 let – simbolno podoživlja, seveda v precej modificirani (in simbolni) obliki. To podoživljanje se začne po končanem obdobju t. i. latence, torej v puberteti. »Otrok je oče odraslega človeka,« je rekel Freud. Domala vse patologija, ki se v človeka naseli v odraslosti, je posledica ponesrečenega oz. »težkega« (travmatičnega, frustrirajočega) otroštva. No, tudi vse človekova normalnost se napaja iz otroštva, iz primarne družine. Ravno zato, ker jaz zakonitost poznam, se tako zavzeto, če že ne kar fanatično (družbeno angažirano) borim, da bi otroci imeli oba (različno spolna) starša, in da se starši ne bi »za vsako figo« ločevali. Otroci morajo pravilno razrešiti Ojdipov kompleks! Le s pravilno razrešenim Ojdipovim kompleksom, se v otroka lahko naseli mentalno zdravje, psihična trdnost, moralno razsojanje in tudi NORMALNA spolna identiteta/usmerjenost (in želja).
Tole pisanje je predvsem namenjeno razumevanju etiologije razvoja moške homoseksualnosti. Žensko lezbištvo ima pogosto bolj zapletene in ohlapne (nezavedne) vzroke. Radikalno lezbištvo (in feminizem) moramo razumeti v luči evidentne psihopatije. Ideologinje feminizma imajo navadno hude psihične/osebnostne (in spolne) motnje. Zaznamovane so s spolno frustracijo. Spolna »deviantnost« je zgolj posledica določenih infantilnih »nepravilnosti«, ki jih je dotična lezbijka doživela v otroštvu – navadno prav v falični/ojdipalni fazi. Spolna želja in spolna identiteta/usmerjenosti se sicer dokončno razvije šele v puberteti in/oz. v odraslosti (seveda iz infantilnih temeljev). Navadno je mnogim (pro)feminističnim ženskam nekoč (v otroštvu) zagodel pedofil v obliki spolne zlorabe; nekatere spolno zlorabljene ženske postanejo radikalne lezbijke, kljub temu, da imajo svojo osnovno ojdipalno »postavitev« (oče-mati-otrok) dokaj pravilno zastavljeno, pravilno koncipirano. Najbolj »nastradajo« ženske, ki so bile kot deklice izpostavljene spolni zlorabi – vendar ne zgolj v enkratnem dogodku, pač pa so bile zlorab deležne daljše obdobje v otroštvu – polega tega pa še ojdipski oče verjetno ni bil kos svojemu poslanstvu, očetovanju. Takšne ženske se pogosto ujamejo v pasti/limanice feminizma. Pasti oz. limanice feminizma so vselej nastavljene, vselej so na preži, v polni (ideološki) pripravljenosti.
Ker je tole pisanje namenjeno razumevanju (bolj) moške homoseksualnosti, naj za zaključek okvirnega razumevanja lezbištva poudarim, da zgolj prakticiranje seksa z istim spolom pač (še/že) ni kar lezbištvo. Radikalne lezbijke imajo – zaradi ojdipalnega (nezavednega) ZAVIDANJA PENISA – največji problem pri oralnem oboževanju penisa – beri: fafanje (kot dandanes normativna spolna praksa) se jim neizmerno gnusi. Ni pa vsaka ženska, ki se ji fafanje gnusi (že) lezbijka. Tudi nekaterim (specifičnim) heteroseksualnim »aseksualkam« se lahko penis gnusi – takim, ki so kot deklice imele (tak ali drugačen) »problem« z očetom.
Tudi za vsakega moškega, ki lahko brez posebnega odpora – v spletu neljubih okoliščin – prakticira seks ali »zganja« erotiko z drugim moškim, še ne bi mogli reči, da je že kar (klasičen) homoseksualec/gej. Npr.: v zaporih, kjer ni žensk, obstajajo dominantni moški, ki si za surogat/nadomestek lahko najdejo (feminilne/podrejene) moške, s katerimi se gredo neko seksualnost, vendar oni sami vendarle (za svojo psihično realnost) ostajajo falično-dominantni. Takšni (biseksualni) moški lahko prakticirajo določene vrste seksualnih praks z drugim moškim zgolj in predvsem zato, ker imajo deficit v strukturi (šibkega) Nadjaza. Šibek Nadjaz podleže imperativu Onega, v katerem v osnovi domuje živalskost, agresivnost, pohota … Homofobija – bodisi zgolj latentna ali celo manifestna (ozaveščena) – je v resnici nasledek močnega Nadjaza (in pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa). No, tudi nevtraliziranje homofobije – pretvorba iz manifestne v latentno obliko – je posledica močnega Nadjaza, ki ga Jaz upošteva in aktivira določene obrambne mehanizme, zaradi katerih homofobija ostane nevtralizirana v latentni obliki in se ne manifestira. Svojevrsten fenomen se zgodi, ko ravno latentno homofobni (vendar heteroseksulani) ljudje – predvsem moški – paradirajo na LeGeBiTrovskih t. i. Paradah ponosa in se tudi sicer (refleksno) zavzemajo za LeGeBiTrovske »(človekove) pravice«.
V kontekstu razlage, ko govorimo o biseksualnih moških (zapornikih), ki se nimajo za geja, imamo v mislih oralne praks, kjer omenjeni falično-dominantni moški (ki se nima za geja) daje svoj penis »na uporabo« – beri: »na fafanje« – drugemu (feminilnemu/podrejenemu) moškemu, geju (ki v taki oralni spolni praksi celo uživa). V tej zvezi je pač treba omeniti še klasičen analni seks, kjer dominantni moški (ki se nima za geja) penetrira v podrejeno-feminilnega moškega, ki pa je gej (če s konsenzom celo uživa v tej seksualni praksi). Ta drugi, podrejeni moški (ki izvaja fafanje, ali nastavlja rit/anus) pa bi znal biti (klasičen/ortodoksni) gej – razen, če v to spolno prakso ni prisiljen. Ortodoksni geji si namreč tuj moški penis želijo na način, kot si ga želijo feminilne ženske. Klasični oz. ortodoksni geji – v mislih imamo feminilne geje – si penis drugega moškega želijo imeti »v sebi«, bodisi v riti/anusu, ali pa v ustih (in seveda v rokah (drkanje)). Takšni geji pogosto najbolj uživajo prav v izvajanju oralnih praks – fafanje penisa (drugemu moškemu) obožujejo.
Da pa se tukaj opisan seksualni absurd/paradoks/»error« zgodi moškemu, se mora (po)prej zgoditi neka anomalija/»nepravilnost« v otroštvu; navadna ima ta nepravilnost ojdipalno poreklo. Če pustimo ob strani redke mutacije določenih genov, na katere opozarjajo prav genetiki (in nevrologi), je psihoanalitična interpretacija moške homoseksualnosti dokaj jasna. Mnogi geji – predvsem tisti, ki so kot geji tudi pedofilsko nagnjeni – so bili kot dečki spolno zlorabljeni, in to na manipulativen način. V spolni zlorabi so uživali, saj so bili spolno zlorabljeni s strani moškega, ki jih je imel rad in katerega so imeli radi tudi oni. Ravno spomin na to uživanje se vgravira v mnoge miselne podsisteme, ki so v osnovi povezani in s temelji spolne identitete/usmerjenosti in temelji spolne želje, ki se bo razvila šele v puberteti oz. v odraslosti.
Poudariti velja, da niso bili vsi pedofilski geji tudi spolno zlorabljeni. Pedofilsko nagnjeni geji – in teh med geji ni tako malo – so tudi tisti, ki so v paketu »nepravilnega Ojdipa« dobili falično mamo, ki so se jo bali, hkrati pa še očeta, ki so se ga prav tako bali, ker je bil agresiven tudi do njih. Takšni geji so postali geji zaradi falične mame, pedofili pa zato, ker jim varnega zatočišča ni nudil niti oče. Takšni geji se v odraslosti nezavedno najbolj varno počutijo ob otroku oz. z otrokom (kot objektom njihove spolne želje). In tudi pedofilski geji – tako kot navadni geji – navadno (zaradi ojdipalnih nepravilnosti) nimajo razvitega močnega Nadjaza.
Nepravilno razrešen Ojdipov kompleks, v katerem falična mama vstopa v dečkove miselne procese (in vse temeljne miselne podisteme), v njem naredi (ojdipalno-kastracijski) kaos/zbrko. Mame se deček ne sme bati! Še manj pa jo sme kastracijsko prepoznati kot potencialno pretečo kastratorko. Kastracijsko pretnjo mora deček doživljati – beri: miselno premlevati – s strani očeta (kot »bitja s penisom«). Ravno očetov penis (pot »prisoten«) – tudi primerjaje z lučkom »malega Ojdipa« – mora vstopati v številne misli, kastracijske fantazme, ki se spontano (tudi nezavedno) pletejo po dečkovih mislih. Mama, kot »vaginalo« oz. »brezpenisno bitje« dečku ne sme vstopati v kastracijsko preteče miselne procese. V najbolj črnem scenariju – torej če se zgodi ravno ta neobičajnost, bolje rečeno NEPRAVILNOST, v povezavi z mamo – se dečku (posledično) zamajejo temelji njegove heteroseksualne spolne identitete/usmerjenosti in spolne želje. Ti temelji so miselne (in nezavedne) narave. In na teh (nezavednih) miselnih temeljih se v puberteti oz. odraslosti dogradi spolna identiteta, katere temeljni atribut je spolna želja (v povezavi z ustreznim objektom želje in vsemi zakonitostmi, ki jih postulira nezavedno in njegova simbolna logika).
Torej, če takšna falična mama dečka še pretepa, ga fizično kaznuje – torej, da se deček mame resnično non-stop boji (in to libidinalno »oenergeteno«/intenzivno miselno premleva) – in če potem v tej dečkovi kronični ojdipalni zagati vstopi še nežni oče, potem deček postane gej (ne pa tudi pedofil). Problematična je lahko tudi skrajno posesivna mama, ki se jo otrok boji (na poseben način), namesto, da bi si jo zgolj želel in jo oboževal. V kakšen derivat homoseksualnosti deček v odraslosti zajadra, je odvisno še od marsičesa – predvsem od narave in intenzivnosti (libidinalne »oenergetenosti«, investiranosti) določenih miselnih procesov, ki se dečku pletejo v njegovi psihični realnosti oz. njegovi infantilni miselni dejavnosti. Rečemo torej lahko, da so falične mame, katerih se deček v svoji psihični/miselni realnosti/dejavnosti boji, tiste, ki dispozicijsko heteroseksualnega dečka »pahnejo« v svojevrstno stisko, iz katere deček (fantazmatsko) »pobegne« tako, da postane gej; v homoseksualnost se v svoji infantilni stiski t. r. zateče. »Zatekanje« v homoseksualnost je v resnici posledica specifičnih oz. obranbnih, torej »napačnih« mislih – le-te pa so posledica »napačni (ojdipalnih) dogodkov« v primarni družini. Včasih ni nujno, da falična mama dečka konstantno tepe oz./ali kaznuje – včasih je dovolj, da deček v spletu okoliščin mamo zgolj »ponesrečeno«/«napačno« misli. Ob posesivnih mama, so »nevarne« tudi korpulentne mame – torej mame, ki so »ogromne« (velike in/ali debele) in hkrati »ne-penisne«. Tudi take mame lahko ponesrečeno zaznamujejo dečkove ojdipalno-kastracijske miselne procese. In na teh zgrešenih miselnih fundamentih deček v puberteti posledično zgradi napačno/nenormalno/nenaravno spolno identiteto in napačno/nenormalno/nenaravno (spolno/seksualno) željo. To »nepravilnost« oz. »napačnost« lahko povsem legitimno označimo kot NENORMALNO in NENARVNO. Biti homoseksualno/istospolno spolno usmerjen je anomalija, je nepravilnost, je »napaka v delovanju psihičnega sistema/aparata«, napaka v strukturiranju ojdipalno-kastracijskih misli.
Da ne bom zgolj mamo krivili kot ekskluzivni (družinsko) povzročiteljico moške homoseksualnosti, naj rečemo, da je (ob pedofilu) lahko tudi oče tisti, ki zaradi nadpovprečne agresivnosti, katere je bil deležen »mali Ojdip«, lahko povzroči, da ta(k) deček/sin v svoji psihični realnosti (v svojih mislih) zgradi oz. goji željo, da bi bil/postal deklica. Fantazma oz. (libidinalno hiperinvestirana, hiperoenergetena) misel, ki si jo obrambno zgradi (formulira) konstantno pretepan deček/sin, gre v tole fantazmatsko smer: »Če bi bil deklica, me oče ne bi tako grobo pretepal … Želim si biti/postati deklica!«.
Ortodoksni homoseksualnosti načeloma res ne moremo reči, da je bolezen, ker se je (načeloma) ne da (o)zdraviti. V nekaterih primerih se sicer da predrugačiti prakticiranje seksa (z istim spolom), če gre za biseksualno osebo. To velja za (nekatere) moške in (mnoge) ženske. Homoseksualnost je MOTNJA v spolni identiteti/orientiranost – motnja na podoben način kot gre za motnjo pri znameniti »mejni osebnostni motnji« (MOM, »borderline«). MOM pa psihiatri in psihoterapevti zdravijo – večinoma neuspešno – (kljub temu, da v strogo teoretskem smislu ne gre za bolezen, pač pa motnjo/anomalijo/nepravilnost).
Problem homoseksualnosti v resnici ni njihova (napačna, nenormalna, nenaravna) spolna identiteta/orientiranost in posledično napačna (nenormalna, nenaravna) spolna želja. Resnično problematičen – predvsem v družbenem smislu – je njihov NADJAZ. Deficit v moralnem razsojanju se v obliki njihove spodletele LeGeBiTrovske ideologije (ki »prijateljuje« in se pajdaši tudi s feminizmom) zažira v vse pore družbe in na ta način (posredno) znižuje prijetnost življenja. – beri: na račun te/tovrstne ideologije se aritmetična sredina družbene sreče oz. prijetnosti življenja znižuje. V preobleki všečno in humanistično zvenečih »človekovih pravic« bi ravno geji (in lezbijke) radi ustoličili svojo simptom, svojo »norost«, torej svojo napačno spolno usmerjenost, svojo nenormalnost in nenaravnost, kot popolnoma legitimno in normalno. In pri tem ne izbirajo sredstev –agresivno, brezobzirno in egoistično gredo preko trupel, kot se reče (ker so t. r. brez Nadjaza). V objemu in motivacijski podpori svojega spolne frustracije obsojajo vsakršno normativnost, normalnost, naravnost … – in v svojih družbeno masakerskih zahtevah so (gledano s psihoanalitične in pravne) perspektive resnično absurdni. Njihova moralne izprijenosti prihaja v paketu »napačnega Ojdipa«, skupaj z napačno (nenormalno/nenaravno) spolno identiteto/orientacijo/željo. Pravilno razrešen Ojdipov kompleks ni le pogoj razvoja psihične trdnosti oz. mentalnega zdravja in (postkonvencionalne) moralne razsodnosti, temveč tudi (»pravilne«, normalne, naravne) spolne identitete/orientacije/želje. Kot manjšina so popolnoma zmedli in ohromili zdravo jedro večinsko normalne družbe.
Kadar otroku zagodejo starši, lahko država pomaga v toliko in na način, da ljudi/starše – preden imajo otroke – izobrazi, torej jim dopove, kakšne so (psihoseksualne) zakonitosti razvoja otrokove duševnosti (predvsem v povezavi z vlogo staršev – najbolj tisto, ki jo imajo v falični (ojdipalno-kastracijski) fazi psihoseksualnega razvoja). Država oz. politika pa ne sme biti tista, ki zakonsko zavozi ravno svoje osnovno poslanstvo, torej, da z ustavo in zakoni svojim državljanom dviguje nivo prijetnosti življenja (posledično pa tudi življenjske sreče). Trend levih oz. liberalnih politik(ov) pa je ravno obraten: v objemu psihoanalitičnega neznanja in lebdečega imperativa »človekovih pravice« (skupaj z vsemi derivati absurdnosti), LeGeBiTrovcem podeljuje vse mogoče (in nemogoče) pravice, in to norost tudi medijsko podpira oz. napihuje. Namesto, da bi se LeGeBiTrovce »zdravilo« (terapiralo) oz. jih skušalo predrugačiti (seveda z njihovo privolitvijo in sodelovanjem), jih država (tudi EU) opogumlja, češ, da je z njimi vse v redu, vse OKej. S svojo politično in medijsko podporo jim levo-liberalci dajejo krila in hkrati lažno upanje – v obliki verjetja, da so normalni. Biti homoseksualec NI NORMALNO, ker gre (večinoma) za NAPAKO V OJDIPALNIH PROCESIH (tu so še spolne zlorabe in genske mutacije oz. hormonsko-nevrološke motnje). Prav je, da imajo LeGeBiTrovci nekatere (človekove) pravice – da jim bo lažje živeti. Ne morejo pa dobiti kar vseh (simptomatsko) zahtevanih »človekovih pravic« – npr. pravice do posvojitve otrok, porok ...; tudi to, da se npr. nek moški/gej kar razglasi za žensko (ženska/lezbijka pa za moškega) – in potem hodi v »napačna« javna stranišča (WC) – ni normalno, je preprosto noro, psihopatsko.
Na tej točki pač ne bom(o) spet na dolgo in široko omenjal(i) športa (ker to poslanstvo je že opravljeno). Tam se namreč geji silijo v žensko konkurenco, kjer lahko suvereno zmagujejo; nekateri so doslej (že) spremenili spol (in na račun športa, in na račun nešportnosti, tudi obogatili). Ambicijo pa imajo, da se preprosto zgolj osebno razglasijo za žensko in prestopijo v žensko konkurenco. (Posebno poglavje je ples v parih – latinskoameriški in standardni – kamor se silijo gejevski in lezbični pari.) Za kolesje ženskega športa (in plesa v mešanih parih, tudi v umetnostnem drsanju in sinhronem plavanju) se malce grozljivo sliši tole: resolucija Sveta Evrope iz 2015 med drugim navaja, da mora postopek pravnega priznanja spola temeljiti na samoidentifikaciji, se pravi, da je dovolj le izjava osebe, da želi v dokumentih spremeniti spol. To bi v končni fazi lahko pomenilo tudi razpad ženskega športa, kakršnega poznamo danes. In v tem kontekstu se bo moral 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (in 14. člen slovenske Ustave) moral brati oz. razumevati drugače – v smislu, da je osnovna človekova pravica moških in žensk, da so med seboj spolno različni. Če se to ne bo zgodilo, bodo začele padati tožbe. Tožene bodo prvenstveno države. Mogoče se bo (nekoč) celo zgodilo, da bo nekdo (nekoč) tožil Evropsko unijo na nekakšnem »svetovnem sodišču« …
Šport - 1. del: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/142738/clovekove-pravice-in-spol-v-sportu-1-del
Šport - 2. del: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/143223/clovekove-pravice-spol-spolna-usmerjenost-v-sportu-ii-del
Šport - 3. del: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/144829/geji-tudi-v-sinhronem-plavanju-in-ritmicni-gimnastiki-iii-del
Feministično-LeGeBitrovsko gibanje ima polno (simptomatske) spodletelosti – beri: nebuloz, norosti – v svojih družbenih/političnih zahtevah, ki so posledica nepravilne percepcije gejevsko-lezbične (LeGeBiTrovske) (ne)normalnosti in (ne)naravnosti. Družba pa je (na pobudo leve politike) – sebi v škodo – (trenutno) hipertolerantna ravno do teh (simptomatskih) LeGeBiTrovskih zahtev. Prav leva politika je postala apriorna zaveznica vseh teh spolitiziranih nebuloz, vseh teh »norih« manjšinskih LeGeBiTrovcev (in feministk). Vse te skrajnosti v zahtevah in všečno zvenečih »človekovih pravicah« so posledica (spolnih) frustracij oz. »bolezni«, ki ji botruje prvenstveno »napačen Ojdip«. Napačnega Ojdipa se navadno »zdravi« v psihoterapiji – psihiatri ga (napačno) zdravijo celo s tableti … In ker so vsi ti proLeGeBiTrovski lobiji uspeli LeGeBiTrovce depatologizirati (in to s številnimi triki) – hočejo sedaj vso to spolno/seksualno patologijo normalizirati; namesto, da bi se LeGeBiTrovcem pač pomagalo, kakor se jim pač da pomagati. Ampak pomagati na razumen način, na pa na način, kot so si ga (družbeno) zamislili oni, manjšinski LeGeBiTrovci. Svoj simptom, svojo anomalijo sedaj družbeno-politično kujejo v zvezde, ponosno paradirajo – v resnici pa gre za »parado« spolnih/seksualne frustracij in spolne/seksualne patije/nenormalnosti. LeGeBiTrovci so v resnici nezavedno najbolj jezni nase, na svojo spolno/seksualno izrojenost – po družbi pa potem simptomtstsko smetijo in iščejo dežurne krivce. Polovico vseh teh »motencev« (dalo se jim bi reči tudi »spolnih iztirjencev«, ker so pač »iztirili« iz okvirjev normlanosti), ki »ponosno paradirajo« bi se dalo »pozdraviti«, torej predrugačiti v spretno vodenem psihoterapevtskem procesu. Marsikatero lezbijko bi se v resnici dalo »pozdraviti«, bolje rečeno predrugačiti – seveda, če bi si to želela; vendar je glavni »problem«, da si lezbijke ne želijo postati heteroseksualne (ker se jim običajno penis gnusi) – kar po svoje ne bi bilo nič narobe, če ne bi svoje lezbičnosti hotele t. r. »uzakoniti«. Tudi mnogo biseksualnih moških (gejev), ki prakticirajo predvsem seks z moškimi, bi se dalo »naglihati«, normalizirati v seksualnem smislu, jih predrugačiti – seveda, če bi to hoteli. Mnogim, ki nočejo biti geji, se pač ne da pomagati (ker imajo »spodletelega Ojdipa«). Meni osebno se potem izpovedujejo in jokajo – v smisli: »Geji so tako pokvarjeni, da … – jaz nočem biti gej! A se me da pozdraviti?!«
Jun 20, 2017