Tale zapis o ženska, ki si – vedno znova – izbirajo napačne moške, bo malce bolj obsežen kot je bil tisti, ki sem ga objavil na Facebooku; gre za daljšo verzijo, tudi z daljšim uvodom. Na FB nisem do konca izkristaliziral misel/tezo/teorijo, ki sem jo zastavil. O tem se bom razgovoril v II. delu. Tokrat pa bom spregovoril o Ruglju (in sebi) po ovinkih …

V petek, 25. novembra je bilo v ljubljanskem hotelu Lev 1. Spominsko srečanje v počastitev 40. obletnice izida znamenite knjige legendarnega psihiatra dr. Janeza Ruglja “Dolga pot” in hkrati 10. obletnice njegove smrti. Spodobilo se je, da se na tem srečanju »rugljevcev« in simpatizerjev, tudi jaz »pojavim«. Ne sicer kot predavatelj, pač pa kot poslušalec, zgolj kot (povabljeni) »udeleženec« tega srečanja. Mnogi me sicer imajo kar za glavnega »rugljevca«, in res malce asociram nanj. Udeleženci, ki so me na Srečanju opazili, so tudi mislili, da bom kot »nesojeni Rugljev naslednik« predaval oz. imel referat, pa se to ni zgodilo. Ne bi se namreč spodobilo, da bi na takšnem dogodku predaval, ker sem – resnici na ljubo – Ruglja svoj čas, ko je še živel (in tudi po smrti), kritiziral. Povezoval sem ga s patološkim narcizmom; moja teza je bila, da on/Rugelj bolj rabi paciente kot oni njega. Njegova metoda je bila paradigmatsko zelo podobna verski sekti, on pa je bil (takrat) zame bližje avtoritarnemu guru, kot pa (klasičnemu) psihoterapevtu.

(Takol sem bil leta 2008) kritičen do Ruglja: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/o-ruglju-po-ruglju/7845)

Leta 2001 sem celo odklonil Rugljevo ponudbo, da bi bil njegov naslednik. Sedaj, ko sem podrobneje spoznal delo Ruglja, ko so mi nekateri njegovi pacienti in koterapevti (Branko Gradišnik, Andrej Perko, Bogdan Kotnik) predstavili določene detajle njegovega dela in »socialno-andragoških« pristopov ter pozitivne učinke, nisem več tako vnet kritik Rugljevega socialno-andragoškega pristopa (metode) – njegova kritična družbena drža pa mi je čedalje bližje. In ni čudno, da me imajo za »bolj rugljevskega od Ruglja samega«. Sem pa mnenja, da njegov uradni, a vendarle nekako nesojeni naslednik dr. Andrej Perko, (terapevtsko) dela celo boljše kot sam »oče« socialno-andragoške metode. Po moje je dr. Perko boljši zato, ker ni tako radikalen in avtoritaren, niti ne pristaja na vlogo verskega guruja, kar sem osebno očital Ruglju. Perko sicer nima takšne karizme, kakršno je imel Rugelj, je pa po mojem mnenju edini dostojen naslednik legendarnega psihiatra. Jaz zagotovo nisem, ker tudi bistveno drugače delam kot Rugelj (in Perko).

Rugljeve »lente« torej nisem niti želel, niti hotel prevzeti. Sem bil pa nekaj časa v skušnjavi – ker: k meni je par let po Rugljevi smrti (leta 2012) začela prihajati na redne tedenske pogovore neka njegova t. r. »najljubša« pacientka/klientka. Rekla mi je, da jo je – ko je bila na njegovem grobu – k meni napotil sam Rugelj – menda kar iz nebes, kot je rekla. Povedal sem ji, da si je v svoji stiski skreirala Ruglja in v resnici sama sebe napotila k meni, se t. r. (nezavedno) pretentala/prelisičila – imela je namreč zavestni predsodek do mene, češ da sem mizogin (nezavedno pa je vedela, da sem prav jaz edini, ki jo lahko rešim) … – vendar ona ni želele sprejeti te moje interpretacije. No, to žensko sem dejansko kar nekako »spravil k sebi« … Rekel bi, da bi bil Rugelj name ponosen – ker: o njej sem spoznal in razvozlal vse, kar Rugelj ni mogel – ne razvozlati, ne izvleči iz nje 11 let (jaz sem ji obelodanil njeno travmatično otroštvo – seveda s pomočjo številnih hipnoz). Ta njegova »najljubša pacientka« – imenoval  jo bom Marija – je bila na torek pri Ruglju na smrtni postelji (na petek je Rugelj umrl) – k njemu jo je peljal njegov takratni koterapevt, danes moj dober prijatelj dr. Bogdan Kotnik ... Rugljeve zadnje besede, namenjene Mariji (ki ji v enajstih letih terapije seveda rešil zavoženo življenje) so bile naslednje: »Moja moč se bo pokazala po moji smrti – skozi človeka, ki sem si ga izbral. In šel bo skozi težke preizkušnje. Vendar bo na tej poti dobil človeka za pomoč … Marija, poljubi me na čelo in na ustnice … – iz tukaj se bo črpala in napajala tvoja moč in tvoje znanje …« Teh preroških besed, ki so po Marijinih besedah govorile o meni, nisem hotel jemati resno – no, tudi sama jih dolgo ni razumela. Sem se pa kar našel v njih – včasih »trpim kot Kristus na križu«. Večkrat tudi pravim, da je »bili Vodeb težje kot biti Janša in Kučan skupaj«. Hec pa je tudi v tem, da se je v mojem življenju res našel nekdo, ki me že deset let podpira, bodri in »drži pri življenju«. To je Anton Lamovšek, »rugljevec«, ki je že leta 2007 v meni videl Rugljevega naslednika (in je tudi moj agent/menadžer) in ta isti »moj« Tone Lamovšek je v petek 25. novembra organiziral omenjeno 1. Spominsko srečanje …

Kakorkoli že – jaz se nekako nimam za Rugljevega naslednika, zame je pravi naslednik dr. Andrej Perko, ki je bil na tem Spominskem srečanju tudi prvi slavnostni oz. plenarni govornik. Ampak – res je – tudi jaz sem bil (pasivni poslušalec) na omenjenem »dogodku« – vendar samo dopoldan, do 13h. Potem sem imel t. r. neodložljive družinsko obveznosti. Na žalost nisem uspel slišati predavanja hrvaške psihiatrinje dr. Jasne Štefok Burnać, ne mag. Toneta Kladnika, niti mag. Branka Gradišnika, ki sem si ga najbolj želel slišati. Po pričevanju je prav Gradišnik v popoldanskem delu najbolj blestel – celo mene je menda omenjal kot najbolj vnetega, neumornega in doslednega freudovca, Freudovega – torej Freudovega, ne Rugljevega – naslednika.

V dopoldanskem delu pa sem se t. r. prepričal, da je prav dr. Andrej Perko pravi in dostojni Rugljev naslednik in hkrati njegov dober poznavalec – ne pa jaz. Tudi mag. Tone Kladnik, ki je bil v presledkih »v stiku z Rugljem«, kot je sam poudaril, že od leta 1973, je dobro povzel Rugljevo in svoje delo oz. poslanstvo. Dr. Sanja Rozman je prav tako dostojno predstavila svoje delo in/oz. Rugljevo dediščino – čeprav … Ravno v njenem predavanju sem zaznal rahel zdrs. Po njenem predavanju sem v diskusiji nekako moral replicirati. Čutil sem, da je moralno prav, da Rozmanovo korigiram v nekem segmentu njenega ekspozeja (o ljubezni in partnerstvu), ker je skoraj 100 ljudi v hotelu Lev pazljivo poslušalo njeno predavanje. Bili bi nekritično zavedeni, če ne bi korigiral nekega segment njenega predavanja. O tem pa več v II. delu mojega zapisa.