Zato, da bi končno dokazal(i), da je bilo slovensko študentsko gibanje malce za lase privlečeno – nezavedna so bila čisto druga –, je treba končno jasno povedati, za kaj vse so se borili. Njihovo apriorno (manifestno) nerganje oz. tečnarjenje, torej »brcanje v temo« in »zlaganje megle« se je osredotočalo na naslednja »lebdeča« področja:

• študij naj mogoča vsestranski razvoj mladih v osvobojene, revolucionarne posameznike,
• uveljavi naj se samoupravna demokracija, torej sodelovanje študentov in pedagogov pri vseh študijskih zadevah,
• razvije naj se družbenokritična znanosti,
• neenak dostop študentov iz različnih regij do izobraževanja naj se izenači;

V 1. fazi študentskega gibanja so bile značilne sindikalistične (manifestne) zahteve študentov, ki so navezovale na interese študentov kot posebne družbene skupine – v smislu: »Tukaj smo – smo nekaj posebnega, spoštujete nas, rešpektirajte nas (in ne nam krasti naših punc); ker vemo, da smo še simbolno kastrirani«. V manifestnih zahtevah po reformi univerze so študentje (»brcajoč v temo«) zahtevali »realizacijo samoupravne prakse« in enakopraven položaj študenta v univerzitetni samoupravi, odgovornost univerze do družbe, aktivno vlogo študenta v izobraževalnem procesu namesto tradicionalne podrejenosti učitelju … V zahtevami po (raznorazni) enakosti – kar je sicer del marksistične oz. socialistične ideologije – se spontano (simptomatsko) izkazuje njihova (libidinalno) neučakanost s priokusom njihovega nezavednega spoznanja, da so libidinalno (še) nekonkurenčni. Njihove preuranjene in prepotentne ambicije, da bi imperativ užitka kar nadvladal njihove realne možnosti oz. domet pri »pohodu na žensko željo«, so bile več kot očitne. Karikirano rečeno: študentski »lulčki« so bili prav miniaturni, celo »klitorični« v primerjavi s faličnimi dejanji, torej s »kurčenjem«, ki si ga je takrat lahko privoščil in udejanjal odrasli moški živelj, predvsem izobražena »prikoritna« elita. Med študenti se je pojavila celo (prepotentna) ideja po nekakšni študentski plači, ki bi bila vsaj malo konkurenčna delavskim plačam. Vsa ta, nezavedno občutena, simbolna kastracija je »klitorčne« študent(k)e/»petelinčke« neznansko motila, jih (nezavedno) begala in delala nezadovoljne, testosteronsko agresivne, posesivne, neučakane, nergave in posledično revolucionarje, pripravljene na to ali ono (torej katerokoli) akcijo, skozi katero bi postali vsaj malo sami sebi všeč, malce (falično) »erektirani«. Gre za dobro znan – klasičen – (nezaveden) odpor proti očetu. In da ne bo pomote: študentsko gibanje v resnici nima srednjega spola – gre za moško petelinjenje, »petelink« je bilo bolj za vzorec – »kure« oz. »pipike« so bile bolj za okras in za »potešitev« (kot je to skoraj vedno »običaj«, kadar gre za družbeno »ekretiranje«/»kurčenje« skozi dejanja).

Vrhunec manifestnih »testosteronskih izlivov« oz. latentnega »kurčenja« so bile v prvi fazi razprave na raznih »pametnikovanjih« (= sejah), tukaj so bile »kurčenja« v obliki izjav in razglasov. Prvo je bilo 6. junija 1968, kjer so protestirali proti – no, saj ni pomembno proti čemu, važno je, da so bili (manifestno) PROTI. Latentno kronično nasprotovanje (agon, konflikt, tekmovalnost, borbenost) se napaja iz Ojdipovega kompleksa, iz časa občutenja kastracijske bojazni (od tod tudi identitetna kriza). In če Nadjaz še ne stopi v popolno veljava oz. če je šibek, faličnost podivja, ker ni pod kontrolo (cenzuro) Nadjaza. Določeno aktualno neugodje – še posebej, če gre za simbolno kastracijo – aktivira kastracijske/ojdipalne potlačitve, in če ni močnega Nadjaza, faličnost prestopi meje družbenih prepovedi/ zakonov, tudi neformalnih konvencij. Tisti (moški) frustriranci, ki so imeli v potlačitvenih depojih največ ojdipalnih ali še kakšnih hujših zdrah/frustracij (npr. slabega očeta) – in hkrati niso imeli močnega, dokončno razvitega Nadjaza – so pokazali več militantnost, agresivnost, borbenost – skratka (neukročene) faličnosti. Dalo bi se jih etiketirati s psihoanalitičnim imenom: predojdipalci (gre za mladce, ki niso pravilno razrešili Ojdipovega kompleksa in je posledično njihovo moralno razsojanje – Nadjaz – okrnjeno; v nezavednem ozadju je torej oče). O takšnih nedozorelih, moralno (še) nerazsodnih predojdipalcih je govoril in jih obsojal tudi (vi tistem obdobju) vodilni ameriški psihoanalitik – še dandanes priznani – Bruno Bettelheim. (Njegova knjiga Rabe čudežnega še dandanes predstavlja kultno psihoanalitično interpretacijo otroških pravljic.) Bil je zelo kritičen do ameriškega študentskega protivojnega gibanja – s tezo, da so v protivojne demonstracije vpeti moralno nedozoreli (»predojdipalni«) študentje (mladi) in levi anarhisti, torej demokrati. (Republikanci vojaški intervenciji v Vietnam niso ravno odkrito nasprotovali – vsaj sprva ne; pozneje je šla tudi republikancem rahlo na živce). In zaradi te teze (psihoanalitične interpretacije – izpostavil pa je predvsem potlačeno/nezavedno sovraštvo demonstrantov do mame) je postal v Ameriki, posebno med ameriškimi demokrati (levičarji), zelo osovražen, refleksno pa so ga »vzljubili« republikanci oz. »antikomunisti«, ker je bil tudi kritik marksizma/socializma in posledično tudi znamenite (psihoanalitične) Frankfurtske šole.

Slovenska »zgodba« – beri: psihoanalitična interpretacija – je seveda bistveno drugačna od ameriške in tudi drugačna od francoske. No, tudi v nekaterih vzhodnoevropskih državah so bila študentska uporniška gibanja. Zanimivo je bilo tisto na Češkoslovaškem, kjer so imeli takrat (kulminirane) »kronične« težave s takratno Sovjetsko zvezo (današnjo Rusijo). Lahko bi rekli, da so bile vzhodnoevropske študentske demonstracije (z današnjega vidika) bistveno bolj »spoštovanja vredne« kot slovenske/jugoslovanske, ker so bile konceptualno popolnoma drugačne. Vzhodnoevropski študenti se, za razliko od slovenskih/jugoslovanskih, niso borili za »več socializma«, pač pa »proti socializmu« oz. proti totalitarizmu, kar je – z današnjega vidika – bistveno bolj napredno in razumno od našega študentskega gibanja.

Študentskemu »sodu je izbila dno« namera vlade/oblastnikov/države (ljubljanskih lastnikov študentskih domov), da se bodo čez poletje izpraznili dva bloka študentskih domov in to za (»tržne«) potrebe turizma. Obetalo pa se je tudi povišanju stanarine. Danes bi lahko rekli, da so se nakazovali zametki današnjega »tržnega gospodarstva«. In študentje so bili čisto iz sebe – v smislu (in v nezavedno smer): »Le kje bomo pa potem (nemoteno) seksali, če nam čez poletje vzamejo študentske domove?!« V borbi za svoje ugodje oz. nebrzdano uživanje in za svojo simbolno potentnost, so študentje potem res dosegli, da jim je »podpoglavar« takratnega Izvršnega sveta – beri: »delilec užitka« – obljubil, da se bodo stvari uredile. Zahtevanih (študentskih) »plač« sicer niso dobili, se je pa štipendijska politika izboljšala. Manifestno »brcanje v temo« je botrovalo tudi ustanovitvi »nacionalnega sklada za študiranje«, ki naj bi prišel pod univerzitetno samoupravo, prav tako kot tudi menze in študentski domovi. Napovedano/obljubljeno/zagotovljeno je bilo tudi sodelovanje študentov v nekaterih samoupravnih institucijah. Pozneje so se v »fukaškem naselju«, kot bi se lahko reklo študentskemu naselju (v Rožni dolini in na Gerbičevi cesti), zgradile dve novi »prenočevalnici«, da ne rečem(o) »fukalnici« … – med vrsticami bi se dalo reči, da se je v teh sobah (po intenzivnih žurih) dalo tudi malo (pre)spati in celo študirati in kar je morda najpomembnejše, po dobrem seksu se je dalo stuširati … Skratka – študentom se je zagotovilo več ugodja/uživanja, ne pa tudi več (študijskih) obveznosti. Še piker namig: v tistih protestniških časih so se nekateri (neodrasli, neodgovorni, »predojdipalni«) študentje zavzemali tudi za ukinitev izpitov …
V republiško skupščino sta bili 13. aprila 1969 izvoljena dva študenta (Vojan Rus in Tone Remc) – kljub temu, da se s treznim razmišljanjem da sklepati, da v resnici tam nista bila nujna. »Za boljši občutek« se je rodil tudi (»nerentabilni«) Radio Študent, ki je svoje domovanje dobil ravno v Rožni dolini, v enem od študentskih blokov … Občutek študentov, da ne gre za (sistemsko) simbolno kastrirano populacijo, je bil očitno za študente (moškega spola) pomirjujoč. Svojo skodelico so pristavile tudi, po moškemu spolu zgledujoče se, »fantinje«/»moškinje«, torej feministke. Feminilne ženske so po drugi strani bolj na svojevrsten, dobro znan način, služile fantom/moškim, za vsem dobre užitek, za »posteljne radosti«; nagrado/trofejo so predstavljale predvsem tistim najbolj faličnim in »srboritim«/»hudokurčnim« študentom; in v svoje »trofejnem« (libidinalnem/seksualne) poslanstvu zagotovo niso trpele. To nevidno/latentno, vendar bistveno »dogajanje«, je seveda ostalo v senci vidnih/manifestnih dogodkov oz. učinkov, po katerih je študentsko gibanje danes, po pol stoletja, poznano. Rečemo lahko, da so določene simptomatske manifestacije, ki imajo latentno oz. nezavedno ozadje (ki je v resnici bistveno), so zaznamovale družbe, kaj posebej je niso spreminjale. Če bi bile takrat zahteve drugače koncipirane, bi jo morda spremenile – v smislu, da bi se razpad Jugoslavije zgodil takoj po Titovi smrti in da bi se »tržno gospodarstvo« – beri kapitalizem – vrnil v naše kraje vsaj 10 let prej.

Morda še najbolj družbeno produktivno so postala sindikalna gibanja in zahteve delavcev, ki so končno in v rezimeju prešle v transparentno kritiko svetovnih družbenih razmer – s poudarkom na kritiki kapitalizma; in to lahko cenimo še danes. Zahteva študentov po nekakšnem »polimorfnem uživanju« (ki ga je preprečeval Oče/Tito) pa je bolj ali manj perverzna – premalo cenzurirana z Nadjazom … Vendar se je takratni splet okoliščin obrnil v smer uresničevanja manifestnih študentskih želja oz. zahtev, ki so sicer predstavljala bolj mašila v manku smisla. V resnici pa so bile v latentnem ozadju libidinalne tendence/zahteve/želje, ki so bile bistvene in so imele nezavedno poreklo.

Takratni konflikti v svetovni politiki in »za lase privlečena« domača (»pereča«) vprašanja so spomladi 1970 ponovno oživili študentsko gibanje. Zahteve po reformi univerze so takrat postale še bolj (manifestno) falične – nezavedno ozadje je bilo seveda še vedno libidinalno strukturirano. Mašila v manku smisla so se glasila takole:
• enakovredno sodelovanje študentov v univerzitetnih svetih, delovnih komisijah, na volitvah;
• pravičnejša selekcija,
• modernizacija učnega procesa;
Za boljšo »sekundarno elaboracijo« (kot bi rekel Freud), torej da so študentske zahteve (mašila v manku smisla) bile bolj kompleksne, se je v protestih pojavila še zunanja politika:
• protest proti ameriškemu vdoru v Kambodžo,
• protest v podporo zamejcem;

No, ko se je zgodila libidinalna potešenost (tudi sublimirana) – torej, ko je seksualna revolucija dosegla Slovenijo, torej, ko so se mladci »naseksali« (in mladenke tudi), spotoma in na skrivaj pa verjetno tudi nekateri pohotni (v kontratransfer s študentkami ujeti) profesorji, se je t. i. študentsko gibanje postopoma umirilo. Niti v slovenskem, niti v jugoslovanskem nezavednem/potlačenem ozadju ni bilo toliko fatalnih frustracij, kot npr. pri ameriških demonstrantih, ki so se – po Bettelheimu – napajali iz potlačene jeze do mame (kot simbolom države). Najbolj frustrirani »Slovenčkotov«, teh pa na srečo ni bilo veliko – gre za nesrečnike s »preveč slabim« ojdipskim očetom – so hoteli svojo frustracijo vzdrževati skozi kronično upornost v obliki leve radikalnosti, celo anarhičnosti. Ti bi bili – in so med NOB bili – dobri narodni heroji, če bi takrat prišlo do kakršnekoli vojne/revolucije, ali če bi se morda že takrat Slovenija osamosvajala. Nevtralizacija »moškega protesta« – torej proti-kastracijske borbe proti raznim transferiranjem »preveč slabega« (ojdipskega) očeta –  se je zgodila leta 1974 na političen način: z ustanovitvijo Univerzitetne konference ZSMS.

Če je kaj, kar bi bilo mogoče danes zaznati v takratnem v slovenskih in/oz. jugoslovanskih študentskih demonstracijah, je latenten upor proti očetu, torej proti Titu, kar (kot psihološki fenomen) sicer gravitira k »zdravemu» Ojdipu. Ampak kaj takega si do danes ni upal izreči, niti ni zaznal, noben psihoanalitično razmišljujoč filozof, kritični mislec oz. sociolog/politolog (po definiciji bi tako interpretacijo lahko pričakovali od Dolarja, Žižka in Balažica).

Vse skupaj je zame osebno zagatno zato, ker Slovenija nima svojega Bruna Bettelheima, ki bi interpretiral vso to nezavedno ozadje slovenskega/jugoslovanskega študentskega gibanje 1968-72. Jaz s svojo interpretacijo vstopam naknadno, zagotovo pa prepozno, da bi imelo pravo veljavo. Psihoanalitično interpretacijo bi »morala« svoj čas podati Mladen Dolar in Slavoj Žižek (ali pa vsaj Matjaž Lunaček in Bogdan Lešnik) ali pa vsaj Vesna V. Godina ali Boštjan M. Zupančič (sami levičarji!) … No, nikoli ni prepozno. Že ob 40 letnici (slovenskega) »študentskega gibanja 1968-72« sem namignil, kaj bi se moralo (psihoanalitično«) doreči, pa se ni. Pri 50 letnici sem bil malo bolj izčrpen in piker – zato, ker je ravno Dolar »brcal v temo« (celo poveličeval je nadaljevanje takratnega študentskega gibanja – v obliki gibanja/združenja »13. november« (v katerega je bil sam vpet) in Alternativna univerza, sam se pač jaz izpostavil v tem »podlistku« (v pet delih). Kritiziral sem tudi študentske nebuloze – »kockanje parlamenta«, »gibanje 15o« in »Mi smo Univerza« – ampak, (kot po navadi) nisem bil »uslišan«, (pre)bran pa samo s strani nekaterih …

http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/studentske-nebuloze-1-del/65363

http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/okupacija-ff-15o-mi-smo-univerza-ii-del/65933

http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/studentsko-kurcenje-1968-72-iii-del/66417

PS: Posledično – v luči povedanega (ker je mladina v resnici tako nezrela in moralno neodgovorna, samo uživali bi) – sem za to, da se zviša volilna pravica na vsaj 21 let; ne pa da se skuša volilno pravico dati »polimorfno uživajočim«, mlajšim od 18 let (starim 16 let). Ta politična ambicija, ki jo hočejo uzakoniti ravno levi anarhisti, lahko pomeni smrt za družbo.