Članek
RAAM – tekma, preizkušnja ali psihoterapija?! – III. del
Objavljeno Jul 01, 2018

Glede na to, da sem prvič magistriral iz motivacije (v športu), drugič iz ideologije (v športu), nesojeni doktorat pa je iz psihoanalitične interpretacije športa, bom vehementno rekel, da ne vem, če je kdo bolj kompetenten, da govori/piše o vsem tem. O športu, ekstremizmu, nezavednem, potlačitvah, ki smetijo po motivacijskem ozadju raznoraznih ultra-podvigov, kakršen je RAAM ... Ravno zato, ker domala nihče ne razume, o čem govorim (no, nekaj vas/jih v Sloveniji vendarle je, ki me razume/te), sem zajadral tudi na druga področja družbenega delovanja (politiko, kulturo/umetnost, »psihopatologijo« vsakdanjega življenja.)

Tam sem bolj bran, mestom (s strani nekaterih) celo razumljen – no, tudi bolj (neupravičeno) grajan … Na področju psihoanalitične interpretacije športa gre bolj zato, da se me večinoma »ne šteka«. Morda se me bo razumelo čez 10, 30, 50 ali 100 let. (Starogrški) Thymos pa me vendarle preganja, da javno izražam tisto, kar mislim.

Kar se tiče motivacije za RAAM … – če v nezavednem ne bi bilo določenih infantilnih frustracijskih/travmatičnih jeder vezanih na primarno družino, »normalnemu« človeku (načeloma) ne pride na misel, da bi skušal prekolesariti RAAM (preteči Špartatlon, preplavati ocean ali pešačiti na luno). Sam bi se branil pred idejo, da bi šel prekolesariti RAAM s frazo: »Mama me je imela preveč rada – in za fotra sem bil prevelik car – da bi mora prekolesariti RAAM« – torej, da bi sam sebi ali pa Vélikemu Drugemu, dokazal, da sem ljubezni in spoštovanja vredna osebnost. Kaj hočem reči? Za ekstremne športnike je značilno, da imajo določene neporavnane račune s starši – morda zgolj z enim izmed njih. Zagatni, če ne celo »zajebani«, so neporavnani računi z (v otroštvu doživetim) očetom. Pogojna ljubezen (in spoštovanje) je »jeba«! Mama jo mnogim športnikom (in medijskim zvezdam) zagode na svoj način, pridobiti si očetovo spoštovanje pa je posebno poglavje – v primeru dečka toliko bolj zagatno. In roko dam v ogenj, da je se mnogi RAAMovci znajdejo na tej nori dirki ravno zaradi »kretenskega« očeta, ki ni znal sinu nameniti pohvalne besede in priznanja drugače, kot preko nekih dosežkov. Jure Robič je o tem odkrito spregovoril – ne vem, če ravno v Sloveniji – zagotovo pa v ZDA, kjer ga sedaj celo citirajo. In upam si trditi, da je svoj čas – ko je bil še živ – bral nekatere moje tekste oz. intervjuje o ekstremizmu v športu (največ sem pred 10 leti pisal o Tomažu Humarju). Zelo bran je bil (in je še vedno) intervju za, nekoč zelo brane in cenjene, Razglede, kjer sem novinarju Juretu Aleksiču odgovarjal na nekatera nadležna vprašanja ravno v času Humarjeve smrti. Ta, zdaj že kultni intervju, je imel naslov: »Slovenci bomo normalni, ko se mame streznijo!« (https://www.razgledi.net/2009/11/18/roman-vodeb-slovenci-bodo-normalni-ko-se-mame-streznijo/)

Teoretsko korektno pa bi bilo, če v naslovu ne bi bil izpuščen tudi oče. V bistvu bi se naslov moral glasiti: »Slovenci bomo normalno, ko se starši streznijo!« Ponesrečene vloga staršev lahko otroku/dečku »zagode« do te mere, da ga v odraslosti pahne v ekstremni/adrenalinski (ali celo suicidni) športni (ali celo kakšen drug – npr. umetniki) ekstremizem. Seveda so na delu določeni nezavedni obrambni mehanizmi. Rekel bi, da klasična ojdipska frustracija, na kateri bazira zdrava tekmovalnost, ki motivacijsko napaja (moški) šport, ni dovolj. Rojenemu (športnemu ali kakršnemukoli že) »ekstremistu« se mora v otroštvu zgoditi »nekaj več«, nekaj bolj frustrirajočega/travmatičnega kot zgolj (klasična) ojdipska frustracija.

Pri ženskah – ki so (zaradi »diktata ne-celih genitalij«) nagnjene k telesnemu narcizmu – je športni, torej falični ekstremizem (etiološko oz. vzročno posledično gledano) bolj zapleten kot pri moških. Menim, da brez hude infantilne frustracije, ženskam kakšno ultra-maratonsko/vzdržljivostno »kurčenje« ne pride na misel. Teoretsko bi rekel, da je »najprimernejša« frustracija, na krilih katere je mogoče prekolesariti RAAM ali preteči npr. 100 km ali celo Špartatlon (250 km) pač spolna frustracija, konkretneje: spolna zloraba. Prav tako bi teoretsko dodal, da je kakšnemu »ekstremistu«, verjetno tudi RAAMovcu, morda zagodla prav spolna zloraba, pred katro simbolno beži, ali se mazohistično muči/kaznuje (če je morda v spolni zlorabi celo užival, kar je – tiho uživanje namreč – običajno najbolj mučen psihični atribut spolnih zlorab).

Na letalu iz Filadelfije v München je zraven mojega kolega iz spremljevalne ekipe slučajno sedel nek ameriški Slovenec, ki je za RAAMovce rekel, da imajo simptom prekratkega kurca (kot se je izrazil), češ, da je to v Ameriki splošno znano, kar se meni osebno ne zdi prav legitimna interpretativna špeklulacija – kljub temu, da sem nekajkrat že humorno (in hudomušno) izjavil, da bi se šport lahko imenoval »kurcemerstvo«, ker »kurcemerstvo« v resnici, torej v teoretično-psihoanalitičnem smislu (zaradi narave kastracijskega kompleksa). šport tudi je. Je pa res, da ima »vzdržljivostno matranje« nekaj vendarle z moško »moškostjo«; evidentna je namreč nezavedne želja po dolgotrajni erekciji – seveda na simbolni ravni. Ženska simbolna paradigma je v tem kontekstu bistveno drugačna. Žensk je (posledično) tudi bistveno manj v vzdržljivostnih rekreativnih športih. Bistvena je zopet narava kastracijskega kompleksa, ki se, glede na spol, radikalno razlikuje.

Ob tem velja dodati, da se med ženskami najde veliko vzdržljivih ekstremistk, ki na tekmi/preizkušnji ne odstopijo kar tako. Za ženske celo velja, da so v povprečju – če se za sodelovanje v neki vzdržljivostni panogi odločijo – bolj vzdržljive, kar bi pomenilo, da v ultra-maratonih manjkrat odstopijo, pa naj si gre za kolesarjenje, plavanje ali tek. (Letošnji RAAM so »vozile« in tudi prevozile/prekolesarile vse tri – edine tri – ženske! V moški konkurenci je bilo spet precej odstopov.) Medicinski, fiziologi oz. biologi to povezujejo z materinstvom in porodnimi bolečinami, na katere so ženske domala »prilagojene« … No, moja interpretacija, zakaj so ženske v bistvu morda res bolj vzdržljive, je psihoanalitična. Namreč: ženska v svoji duševnosti ne premore fenomena kastracijske bojazni. Ženska ne more biti simbolno kastrirana, ker je »ne-cela, torej »že-kastrirana«. Narava kastracijskega kompleksa je pač takšna, da moški lahko psihično podleže simbolni kastraciji, in odstopi, ženska pa ne. Ženska v svojih duševnih depojih ne premore koncepta simbolne kastracije, in ravno to jo (apriorno) dela bolj vzdržljivo.

Ob koncu tega dela »podlistka« (v petih nadaljevanjih) naj namignem, da udeleženci RAAMa ali katerekoli podobne ekstremistične/adrenalinske (ali običajne športno-rekreativne) prireditve ne znajo točno razložiti, zakaj to počno – oz. kaj jih »nagoni«, da se ekstremistično-mazohistično (vzdržljivostno) matrajo. Odgovor seveda ždi v nezavednem, v potlačitvah iz  »težkega« otroštva. Zavest – po starem psihoanalitičnem pravilu – pač nima dostopa do resnice, torej do »realne realnosti«. Avtoprevaralna iluzija zgolj in samo naplahta/prelisiči oz. se zlaže zavesti, instanci Jaza/Ega. Imperativ »udeležiti se RAAMa« ima status »veta« v nezavednih depojih infantilnih potlačitev.

Je pa še nekaj res. Ko se kolesarji podaja no RAAM ali kakšno podobno ultramaratonsko kolesarjenje (v to kategorijo pa sodi tudi tek ali plavanje, pa tudi hoja v gore/puščavo) je še kako pomembno, kakšno simbolno ozadje se udeležencu tovrstnega (adrenalinskega) ekstremizma ustvari v njegovem nezavednem. Ne pozabimo filmski Forrest Gump (Tom Hanks) ni kar tako tekel; v njegovem nezavednem ozadju se je dogajalo določeno simbolno čustvovanje; pot in tek sta mu nekaj simbolizirala (vsaj taka je bila poanta filma) … Tako kot gora nikoli ni samo gora (navadno gre za simbol enega od staršev, ali pa simbol nikoli izrečene pohvale/priznanja, izražene ljubezni), tudi pri RAAMu sama (monotono asfaltna) pot/cesta nekaj simbolizira – tako nezavedno, ta (edina) »realna realnost« to prebere. Kaj točno se simbolnega dogaja v nezavednem je težko generalno reči, ker zna biti simbolika radikalno različna glede na posameznega udeleženca in tudi glede na spol.

Tako – tako se sliši/bere 3. del mojih teoretskih »pogledov« na RAAM, sledila bosta še 4. in 5. del.