TALE INTERVJU JE BIL OBJAVLJEN V INVALIDSKEM GLASILU "ZIFS" 

Ali bi za naše bralce obnovili vašo zgodbo oz. kalvarijo v povezavi s »koroškimi dečki« in tožbo, ki ste je bili deležni s strani odvetnice Simone Marko? »Od vsega začetka – torej od aprila 2016 – sem bil mnenja, da »koroška dečka« nujno sodita v milje starih staršev, ne pa, da so jih velenjske CSDjevke t. r. »ugrabile« in pahnile v rejo. O tem sem veliko pisal, dajal intervjuje, protestiral … Ko pa sem 19. oktobra 2016 v TV Odmevih slišal Simono Marko, kako spodletelo je komentirala dve odločbi Vrhovnega sodišča, sem spisal še eno kolumno (»Pravna stroka in moralna razsodnost«), ki je bila po mnenju dotične odvetnice (ki je zastopala CSD Velenje), do nje žaljiva. Govoril pa sem o svojih čustvih – takole: 'Ne vem, kako bi lahko živel sam s sabo, če bi moral v primeru “koroških dečkov” kot odvetnik braniti CSD Velenje? Simona Marko to zmore. Nebuloze, ki jih v javnost spušča dotična odvetnica, sramotijo celoten ženski spol in ne znam si predstavljati, da bi bil jaz mož tako spodletele odvetnice – sram bi me bilo v dno duše. Če bi bil njen oče, bi jo naučil kozjih molitvic. Če bi bil pa njen otrok, bi jo pa pomnožil z ničlo.'«

Kot kritični mislec imate res oster in udaren jezik – vendar je tudi res, da obstaja svoboda govora, ki je ustavno zagotovljena. »Seveda! 17. februarja 2017 mi je poštar vročil zasebno tožbo, ki jo je vložila zasebna tožilka (odvetnica CSD Velenje) Simona Marko. V ugovoru sem seveda nisem zanikal. Priznaval sem sem vse očitnano res izrekel oz. zapisal, in da sem tekstov na to temo sem v minulem obdobju spisal veliko. Poudarjal sem, da kot kritični mislec, blogar in angažirani kolumnist ter kot teoretski psihoanalitik, ki že dolga leta resnično proučujem in pišem o načinih človekovega moralnega razsojanja – moškega in ženskega – menda vendarle lahko pišem o spodletelem moralnem razsojanju (tudi Markove), ki je v resnici botrovalo kalvariji »koroških dečkov«. V zagovoru sem zapisal, da vsako kritično besedo, ki jo izrečem, lahko vselej podkrepim s teorijo oz. raziskovalnimi (statističnimi) dokazi. Če se kdo čuti ob tem osebno užaljenega in prizadetega, sem pač brez moči. Opozarjal sem tudi na tale odsek KZ-1 (160. člen): »(4) Če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (158. člen) ali očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen).« Nadalje: »(6) Če je bila žaljiva obdolžitev, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, storjena v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena tega zakonika, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, čeprav ni pravnomočne sodbe, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.« KZ-1 158. člen: »(3) Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.« 24.4.2017 je tričlanski Senat (Deja Kozjek predsednica, Mojca Kocijančič sodnica svetnica in Irena Škulj Gradišar, višaj sodnica - članica) sprejel sklep oz. sklenilo, da se »ugovor obdolženega zavrne kot neutemeljen«. In takoj se videl/vedel sem, da se v resnici borim proti feminističnih hobotnici in ne zgolj proti Simoni Marko.«

Kako so si potem sledili dogodki? »8.6.2017 je sodišče poslalo vabilo na predobravnavni narok, kjer naj bi podal izjavo o tem ali krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi priznavam ali ne ter o nadaljnjem poteku kazenskega postopka. Krivde seveda nisem priznaval. Na naroku sem predlagal izločitev predsednice senata, izločitev spornih dokazov, ki naj bi jih sodišče izvedlo na glavni obravnavi. Predlagal sem zamenjavo celotnega senata (vseh žensk/sodnic – in to zaradi očitnega feminizma , ki je prežal v ozadju in ves montiran proces tudi diktiral). Po svoje sem se bal Maje (Zalar) Kocijančič, zato ker je bila žena bivšega ministra Aleša Zalarja, kateremu sem skozi lastno kampanjo sesul Družinski zakonik 2012 (takrat sta bila še poročena) in je bila pač osebno involvirana oz. »kontaminirana«. Ta tožba oz. sojenje namreč ni bilo zgolj kaprica neke nepomembne odvetnice, pač je/bi šlo za sojenje – za montiran proces – slovenskega feminizma proti mani kot glavnemu slovenskemu antifeministu. V ozadju je po tihem stala stranka SD, v kateri še kako domuje feminizem. In Simona Marko je bila pozneje kandidatka za poslanko in je še vedno aktualna kandidatka SD za županske volitve.

Torej je oz. bi šlo za političen proces, sojenje? »Seveda! In moj svojevrstni adut je bil, da sem se od vsega začetka branil sam. Vselej se zanašam na svoje znanje in svojo pamet … In prav razočaran sem bil, ko so mi 12 ur pred glavno obravnavo telegramsko sporočili, da je zasebna tožba umaknjena.  Vsakemu normalnemu pravniku je bilo že od vsega začetka jasno, da Simona Marko te tožbe ne more dobiti, kljub temu, da je imela podporo SD-ja in »njihovega« feminističnega tričlanskega senata. Ta ženski senat je moj jasen, argumentiran in tehten ugovor zavrni, kljub temu, da vemo kako svobodo govora opredeljuje 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in 39. Člen slovenske Ustave in tudi Zakon o medijih je bil meni naklonjen. Tisti, ki so se me sadistično in revanšistično lotevali, so  odlašali do zadnjega trenutka in mi v zadnjem hipu (s podpisom predsednika senata Zvijezdana Radonjića), preko telegrama sporočili, da je Simona Marko zasebno tožbo umaknila. Zame se ve, da sem glavni slovenski antifeminist. In v tožbi ni šlo samo za »kroroška dečka«, pač pa za napad name kot na kritičnega misleca, ki se upira levemu enoumju in totalitarizmu že vsaj 10 let. Tožba je bil na tako trhlih temeljih, da ne bi šel skozi niti montiran proces. Na koncu je šlo le še za sadistično izživljanje, torej uživanje mojih »krvnikov« (na čelu s Simono Marko), ki se je seveda izjalovilo. V resnici bo na koncu potegnila »ta kratko« prav Markova, ki so jo feministke hotele izkoristiti. S tako popotnico Simona Marko namreč ne more konkurenčno kandidirati na županskih volitvah v Miklavžu na Dravskem polju.«

Vaše presoje so izredno stroge, da ne rečem pikre. Se ne bojite, da bi že v bližnji prihodnosti lahko spet doživeli kakšno ovadbo ali prijavo? »Glejte, moje presoje niso prav nič pikre. Nasprotno, so znanstveno utemeljene in rezultat poglobljene analize slovenske družbe in dogajanj znotraj nje.«