Ker se pri interpretaciji nekaterih družbenih in političnih »dogodkov« povsem izgublja, pač ne morem biti tiho. FDV in FF sta kot izobraževalni inštituciji tako slabi, da svojih diplomantov ne naučita kritično misliti, pač pa zgolj trobiti v nastavljeni rog. In ker sem jaz »iz drugega vica«, opažam bistveno drugačne probleme v situacijah, ki bi jih bilo treba teoretsko motriti in interpretirati. In potem se zgodi afera »sendvič« … in … se vsi izgubijo. Nihče ne zna izluščiti skritega bistva.

Zato naj  za afero »sendvič« za začetek rečem, da se »kraja« (pač) razlikuje od kraje. In če bo sedaj kdo rekel: »Kraja je (pač) kraja,« bi se dalo reči, da človek, ki je funkcionalno odrasel in ima razvito t. i. poskonvencionalno stopnjo moralnega razsojanje, zna ločiti bistvo od ne-bistva, od nepomembnosti – tudi (nedolžno) »krajo« od (prave, klasične) kraje, tatvine. Torej, če nek poslanec s 5000 Eur plače – s t. r. brezhibnim socialnim statusom (in tudi z akademskim nazivom »dr.«) – »ukrade« sendvič, ki stane 2 Eur, to dejanje še ne more pridobiti statusa kraje (razen, če bi šlo za patološko kleptomanijo, kot se je to pred leti že zgodilo pri državnem sekretarju Janku Burgarju, o čemer sem takrat tudi pisal: http://nova24tv.si/slovenija/lopovi-kurji-tatovi-skopuhi-kleptomani/). Nedolžna »kraja« se pač razlikuje od klasične »kraje« (četudi »manjše«) tudi po kontekstu v katerem se je »kraja«/kraja zgodila. Kontekst, v katerem je Krajčič sendvič »ukradel«, je bil zelo specifičen. Kljub temu, da vsega ne vemo, bi se dalo reči, da je bila kraja nekako »odigrana«. Poslanec LMŠ dr. Darij Krajčič je namreč v Državnem zboru par minut po sporni »kraji« vsaj delno pojasnil kontekst, v katerem je »ukradel« sendvič. Vprašanje sicer je, ali je bil iskren, ko je pojasnjeval, zakaj je to storil. Vse stiske – tudi časovne – niti ni pojasnjeval, kaj šele, da bi pojasnjeval svoje osebne težave, ki so ga morda posredno (nezavedno) pripeljale do tega spodletele geste. Če bi poslanec podal širši kontekst, v katerem se je odločil, da v objemu neučakanosti »kupljen« sendvič preprosto ne plača, bi (vsaj) jaz zagotovo posumil v nezavedno ozadje tega spodletelega zdrsa.

Naj vam – spoštovani (moji) bralci – (psihoanalitično) namignem nekaj več, in to naj bo »dodana vrednost« celega interpretativnega konteksta. Morda je hipersamozavestni Krajčič naletel na »žemljico«, ki se je ni dalo kar tako »dobiti« oz. »kupiti« (kot je morda njegova navada), si je »sendvič« (kot simbol ženske mednožne »žemljice«) preprosto »prisvojil« (jabolka kot simbol jošk, »so pač premalo«, kot se je simpatično izrazil sam Krajčič); govorim torej o libidinalnem kontekstu, kjer se vsake »žemlj(ic)e« (torej ženske) pač ne da dobiti (na libidinalno/seksualno uporabo), četudi si (razvajeni in neučakani) poslanec … (»Jabolka« na otip, ali zgolj pogled, so pač premalo – zgolj z »jabolkami« se pač ne da potešiti »libidinalne lakote«) To je seveda »divja« psihoanalitična špekulacija, ki pa je vendarle legitimna – ker: simbolne (libidinalne) zakonitosti »realne realnosti« so pač takšne kot so, in moja (moralna) dolžnost je, da vas nanje tudi opozorim (zato, ker vas vselej tudi psihoanalitično izobražujem) …

No, meni osebno se je dotični poslanec zdel v svoji sicer skopi, pa vendarle dovolj izčrpni, izpovedi dokaj avtentičen in iskren. Zdi se mi, da je bil vendarle preprosto besen, ko se niti »mali človek« (v tem primeru indolentna/indiferentna prodajalka), ne prizadeva, da bi v tej državi stvari dogajale vsakdanje malenkosti urejeno, po nekem klasičnem, kulturnem in pričakovanem »protokolu«). Zato se mi vendarle zdi dokaj absurdno, da bi moral zaradi tega Krajčič – kot poslanec – odstopiti. Še bolj neumno – rekel bi celo »blesavo« –  se mi zdi, da ga je »na vrat na nos« razrešila njegova stranka (LMŠ). To, da je bilo njegovo dejanje vendarle malce nepremišljeno in po svoje tudi (psiho)analizabilno, bi lahko soglašali vsi.

V celi zgodbi – jaz bi rekel farsi – se mi zdi polemično bolj to, da se je njegova stranka (LMŠ) odločila, da ga hipoma – brez razmišljanja – razreši s funkcije poslanca. No, odstopil je sam in – jasno – obžaloval svoje ravnanje (kako naj se pred javnostjo »odreže«, mu je bilo seveda sugerirano, »zaukazano«, »svetovano«). Zame osebno je bolj grozljiva (in simptomatična) ta kronična preplašenost stranke oz. politikov na oblasti, kot pa tak tip povsem nedolžne oz. hlinjene »kraje«. Občutek imam, da se politiki – bolj koalicijski kot opozicijski – bojijo lastne sence. Krajčiča so »odstopili«, torej (preventivno) razrešili, bolj zato, ker so se (patološko) bali reakcij opozicijskih strank, ki bi res – po »dobro opozicijski navadi« – po Krajčiču, Šarcu, (njuni LMŠ) in celi Vladi/koaliciji usekali z vsemi topovi. No, opozicijski poslanec Franc Breznik (SDS) se je sprva smejal (potem, ko je Krajčič vendarle šel »ukradeni« oz. »kupljeni« sendvič tudi plačati). Meni pa je vse skupaj vendarle absurdno – in sama razrešitev in vsa ta patetična »posranost« (beri: bojazljivost) LMŠ. Ker: in Šarec in LMŠ in vsi ti levi svetovalci so dejansko dobesedno »posrani«, torej (od strahu pred opozicijskimi grajami) ohromljeni in t. r. v knockdownu.

Da je v vsej tej zgodbi – torej farsi – vendarle nekaj čudnega, neobičajnega, potrjuje dejstvo, da se je novica o aferi »sendvič« v svetovnih medijih razširila kot nekakšen virus. Npr.: britanski BBC jo je uvrstil na drugo mesto svetovnih novic. O tej bizarni novici, ki bi sodila v rubriko: »Saj ni res, pa je!«, so se ob BBC razpisali še mnogi drugi svetovni mediji (Sud Ouest, CNN, Daily Sabah, Inquirer …). Jedro bizarnosti seveda ne predstavlja sama kraja – meni osebno se bolj zdi, da se običajni ljudje ne morejo načuditi, da je bil nek poslanec odstavljen zato, ker je »ukradel« sendvič, in to v kontekstu, ki ga je težko nedvoumno povezati z običajno krajo/tatvino. Sam Krajčič je celo naivno rekel, da je v resnici uprizoril nekakšen družbeni eksperiment – in ga je res! Meni osebno se v tem eksperimentu zdi bolj zanimivo proučevanje bizarne reakcije njegove LMŠ oz. Vlade (in Marjana Šarca), vseh poslancev in ostalih političnih strank. (No, tudi opozicijski napadi na Krajčiča so mestoma prav tako bizarni – prednjačil je sicer Gorenjak, ki ni več poslanec) Vsa ta zbeganost in neznajdenje LMŠ, torej Šarca je zame osebno bistveno bolj (teoretsko) zanimivo in analizabilno. Jaz bi zagovarjal bistveno milejšo kazen, morda zgolj »opomin«, ali celo ignoriranje te Krajčičeve »gluposti«; neka javna izjava LMŠ bi bila sicer potreben (ali pa še to ne). Spor bi bilo v resnici treba zgladiti tako, da bi se »radovedni javnosti« in kronično popadljivi opoziciji dopovedalo, da je Krajčič svoj »greh« nekako »saniral« (tako, da se je oddolžil z donacijo klošarju in naknadnim plačilom in da v resnici sploh ni šlo za pravo krajo). Ker: Krajčič si s to svojo (po svoje nepremišljeno) »krajo« še statusa »kurjega tatu« ni pridobil. Ob vseh (sistemskih) megalomanskih krajah, ki so v preteklosti zaznamovale Slovenijo, je res smešno, celo groteskno, da se »obglavi« nekega naivnega poslanca zaradi »kraje« sendviča vrednega 2 Eura … V resnici je tovrstna »giljotina« simptomatična, saj v resnici kaže predvsem na nemočnost samega sistema in politike, da na prste stopi pravim lopovom.

PS: