Osmanagić se svojega »epohalnega odkritja« – projekta imenovanega »nateg« – lotil na senzacionalen način kar v svoji Bosni. Poprej je kar nekaj let turistično »lutal« po celem svetu in »rušil« uradno zgodovino/arheologijo s tezo – bolj rečeno vnaprejšnjo »fiksno idejo« – da je vse, kar nas uradna zgodovina/arheologija uči, napačno. Ker: le na takšen način – torej skozi svoj fantazijski senzacionalen – bo opažen, uslišan. Ravno ta histrionično-narcistična gratifikacija samega Osmanagića je v resnici (izvorno) tista, ki stoji onstran Visoških »piramid«. Vsa ostala »sociologija natega« se je Osmanagićevo (nezavedno) histrionično-narcistično željo nalepila/»naštrikala« naknadno. Nekakšna »sekundarna elaboracija« (drugotna obdelava) – kot bi rekel Freud – je tista, ki je sociologijo natega naredila intelegibilno in dobro (družbeno in psihološko) delujočo.

Torej: Osmanagić je že od vsega začetka negiral, da so piramide grobnice – zato, da je lahko elegantno in na »velika vrata« vpeljal koncept energije (piramide kot »energetske mašine«), s čemer (senzacionalno) presega t. r. vse. Zdravje je pač eden od največjih, najbolj učinkovitih t. i. trdih označevalcev, ki človeka čustveno popolnoma prevzame, ga omreži, poneumi in ga t. r. ohromi – včasih celo spremeni v slepo-sledečega in ubogljivega zombija, v »ovčico«, ki nasede in sledi svojem (verskemu) guruju, v tem primeru Osmanagiću, njegovemu nategu. Mnoge »ovčice« čez noč – v objemu dobro poznanega t. i. transfera – postanejo celo marljivi (amaterski arheološki) volonterji, ki pomagajo »izkopavati«, torej kopati (»zdravilne«) tunele, ki naj bi bili po Osmanagićevi zapovedi stari 30.000 let … Na ta način spontano postanejo ujetniki oz. t. r. sužnji gurujeve, torej Osmanagićeve arheološke sekte, kar povsem asociira na klasično versko paradigme (v katero so ujeti še razni pomagači, ala turistični vodiči); Osmanagić je njihov guru/poglavar/voditelj, ki ga nekritično sprejemajo in družno nasedajo vsaki njegovi (psevdo)arheološki, (psevdo)antropološki in kavzi-znanstveni nebulozi. In ravno Osmanagićev histrionični narcizem je osnovno gonilo celotne paradigme bosanskih/visoških »piramid«.

Cel krog niti ni tako začaran, saj ima Osmanagić osnovno vodilo (njegovo osebno uveljavljanje v javnosti) in tudi v naprej izdelano formulo (scenarij). Vprašanje časa je torej bilo, kdaj bo Osmanagić neko (naravno) skalo, torej nek (naravni 8-tonski) mega-monolit razglasi za temeljni »beton«, ki je seveda »vještački«, torej umeten. In seveda ga je našel – in poimenoval ga je »K2« (poprej je našel nekaj manjših kamnov/»betonov«). Svojo fantazijsko pravljico je takoj pospremil z (v naprej znano) interpretacijo, da so davni graditelji na tem kamnu/»betonu« graditelji oprli »izvor energije« in nad »betonom« zgradili še piramido. No, piramida je v resnici okrog 2 kilometra stran od tega  (tunelskega) »betona«. Glede na to, da sem se tega »betona« osebno dotaknil, ga otipal, preveril njegovo trdost, bi rekel, da ni izključeno domnevati, da je dotični Osmanagić na »K2« kar sam (lastnoročno) vgraviral še neke »praske« … Pri dotičnem »betonu K2« gre po moje mestoma tudi za zgolj neke naravne odrgnine/praske, ki se jim »ovčice«, pozneje pa tudi turisti – na »strokovno« pobudo Osmanagića – kar ne morejo načuditi. V njih vidijo vse, kar hočejo videti, oz. kar jim Osmanagić zapove/sugerira. Vsa ta »za lase privlečena« visoška »nadnaravnosto« in »nezemeljskost« ter genializmu svojega guruja čarobno prevzame najprej vse hobi-arheloge (volonterje), kot tudi turiste (očitno pa tudi vse turistične vodiče) … Medtem Osmanagić vse te naravne praske/odrgnine (ki so morda dopolnjene še s kakšnim lastnim »rokodelstvom«) vehementno – v objemu histrionično-narcistične želje po senzaciji – razglasi za simbole, za starodavno, če že ne kar »tujo«, torej nezemeljsko »pisavo« … In norost, torej parodija – beri: Osmanagićev nateg – je popolna, celo intelegibilna, z »repom in glavo« ...