V zadnjem času se toliko govori o psihopatih, da bi bilo treba ljudem par stvari razložiti – predvsem to, kako psihopat nastane. Zadnji eklatanten primer psihopata, ki je bil razkrinkan, je bil Sebastian Colarič, ki se je – potem ko je ustrelil svoje dekle Saro Veber – spremenil priimek v Abramov. Latentnih psihopatov je precej več, le da se jih ne razkrinka, pač pa neovirano smetijo po družbi. Včasih so celo zelo produktivni. Določeni podsistemi bi se čez noč sesuli v prah, če v svojem jedru ne bi imeli inkorporirane psihopate – eklatanten primer so finančne borze, na katerih pogosto prosperirajo ravno (latentni) psihopati. Tudi med top-menedžerji je precej psihopatov, ki v svojem čustvovalnem aparatu ne premorejo trohice sočutja. En sam narcizem jih je.

Če bi se kdo res rad poglobil v etiologijo nastanka psihopata – si naj prebere knjigo Karmen Šterk »Serijski morilec – normalen psihopat psihopatološke matere«. V tej knjigi boste spoznali predvsem to, kako mame lahko fatalno zaznamujejo svojega sina, da postane psihopat, v določenem primeru tudi serijski morilec (žensk). Bistvo ponesrečenega tandema – mati-sin – je še to, da življenju bodočega psihopata v falični fazi – torej, ko bi otrok moral pravilno/ustrezno razreševati Ojdipov kompleks – ni bilo prisotnega očeta oz. je bil le-ta simbolno kastriran, torej brez moči, da bi se zoprstavil (jo korigiral) »preveč slabi mami« (kot bi rekel Donald Winnicott).

Glede na to, da je tale tekst pisan za invalidsko populacijo, je naslednji namig nujen. Namreč: pomembna simbolna kastracija za moškega (očeta) lahko predstavlja tudi invalidnost (prikovanost na invalidski voziček). Eden od notoričnih serijskih morilcev je imel očeta brez nog; mama dečka (bodočega serijskega morilca) pa je tega svojega moža pred sinom popolnoma degradirala in ga poniževala. Otrok – tokrat govorimo predvsem o sinovih (moških) – svojega očeta ne sme videti nemočnega in ponižanega. Sploh pa ne sme biti mati tista, ki omalovažuje in pred sinom ponižuje svojega moža, sinovega očeta. Če se to zgodi, se otroku (sinu) ne more razviti močan Nadjaz – vest (ki peče). Ravno instanca Nadjaza (Superega) je tista, ki predstavlja opozicijo nebrzdanemu uživanju in tudi sicer daje človeku življenjski kompas. Zaradi Nadjaza v določenih skušnjavah človek vleče prave (življenjske) poteze. Če očeta v ojdipalni fazi v dečkovem življenju ni prisotnega, se ravno tako v otrokovo psiho naseli nek »virus«. Otrok (sin) brez vzgojne prisotnosti očeta ne more razviti vseh potencialov, na katerih bi v odraslosti (z)gradil  moralno razsojanje. Prej ko slej se v življenju zaplete, ali celo izgubi, postane delikvent – v skrajnem primeru celo pravi psihopat (četudi »skriti«, torej latentni).

Pri deklicah je ojdipska situacija seveda drugačna. Anatomija genitalij pač povzroči, da se t. i. kastracijsko míslenje (kompleks) v dekličini glavi odvija drugače. Dečki so kastratibilni – »nekaj« (lulček/penis) se jim da odrezati – deklice pa so nekastratibilne, ker so že (genitalno) »ne-cele«. Ravno zaradi nekastratibilnosti se deklicam Nadjaz ne razvije v smer postkonvencionalnega moralnega razsojanja. Prav zaradi narave kastracijskega kompleksa je moško moralno razsojanje – če je pač deležen harmonične družine s pravičnim in avtoritativnim očetom – močnejše, bolj pristno. Moški lahko dejansko čuti, kaj je moralno prav in kaj ne. Ženske so v tem kontekstu izvorno prikrajšanje – čeprav jih v moralnih dilemah pogosto rešuje sočutje. Ženske so namreč po drugi strani bolj sočutne, in to ravno zaradi samosmiljenja, ki so ga doživele v ojdipalni oz. kastracijski fazi.

Problem moških psihopatov je tudi faličnost, torej »testosteronskost«, ki jih zapelje v delikventno ekscesnost, tudi v kriminal in ostale »franšize« psihopatije in tudi sociopatije. Nekoč so dečki brez ustrezne vzgojne prisotnosti očetov dobili ime pankrti. Deklice brez očetov – »pankertke« – so imel v odraslosti problem predvsem z moškimi, torej v seksualnosti; bile so, bodisi hiperseksualne (torej promiskuitetne), ali pa aseksualne. No, tudi kot matere niso ravno blestele. Namreč: deklica svoje materinstvo (z)gradi v veliki povezavi z očetom.

Garant, da se nek otrok – mislimo na dečka – ne razvije v psihopata (ali sociopata) , je harmonična družina. Takšna, kjer po tihem kraljuje ljubeča in nežna mati, ki po eni strani »vdano« posluša svojega moža, torej ga ne »kastrira«; vmes ga sicer lahko simpatično »prefilma« na različne feminilne načine in uveljavi svoje mnenje, hotenje, interese, želje ... Oče pa mora biti vzgojno prisoten – ne ravno direktno, pač pa predvsem kot avtoriteta, ki se jo deček malo »boji« in jo hkrati spoštuje; na način, da si želi biti tak – tako dober – kot oče (ki ponoči spi z njegovo mamico).

Zgodba s psihopatijo ženske je bistveno drugačna. Ženske, ki jim je zagodlo otroštvo – bodisi mama, ali celo oče (ali kar oba) – znajo razviti določene »psihopatske« lastnosti, ki v uradni diagnostiki gravitirajo v register »MOM« (torej mejne osebnosten motnje – angleško: borderline). Ženske »psihopatke« načeloma niso tako moteče za družbo – razen, če se ne znajdejo na vodilnih položajih; bolj so »naporne« v družinskem oz. partnerskem življenju. Moški pa so, zaradi svoje faličnosti (prodorne »testosteronskosti«) neznosni – torej ne samo »naporni« –  in za družbo in za družino. Problem moške psihopatije je še narcističnost. Najbolj neobvladljivi so patološki narcisi, ki so – če so vpeti v družbo – lahko destruktivni. Lahko pa so tudi produktivni, če jih ne izda histrionični fanatizem in postanejo »verski« fanatiki, torej guruji na različnih področjih. Vselej pa jih vleče tudi v (top) politiko.