Članek
Šport in seksualnost - 4. del
Objavljeno Oct 02, 2019

V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM NEKAJ TEKSTOV, KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"):

Seksološki podlistek se s tem prispevkom izteka. Glede na to, da se je 6. maja 1856 rodil Sigmund Freud, oče psihoanalize (posledično je seveda Freud tudi pionir seksologije), bo ta zadnji seksološki prispevek namenjen prav vlogi tega vélikega in prelomnega misleca v svetovni humanistiki in družboslovju. Po Freudovem mnenju in po iskrenem prepričanju velikega dela filozofske elite (ne samo slovenske), se mimo razumevanja seksualnosti ne da razumeti nobenega segmenta človeške družbe – no, tudi velik del živalskega sveta, še posebej človeku podobnih opic, je mogoče razumeti, če se razume celoten kontekst (spolnega) parjenja oz. boja samcev za samico.

 

Freudov opus je pred dobrimi 100 leti tako pretresel takratno konzervativno družbo, da ni čudno, da se ljudje še danes niso popolnoma sprijaznili s Freudovimi oz. freudovskimi psihoanalitičnimi resnicami o človekovi duševnosti in družbi nasploh. Če hočemo ali ne, Freudova klasična panseksualnost je vselej obstajala, vsaj za laike, čeprav se mnogi sodobni freudovci trudijo, da bi jo preformulirali oz. predrugačili, jo nevtralizirali. Tako v svojih številnih spisih o psihoanalitični tehniki, znamenitih 5 analizah (obe knjigi je založba Analecta izdal v letu 2005), kot tudi v številnih ostalih spisih, je Freud mestoma večkrat jasno in transparentno razlagal, da je človekova duševnost v svojih temeljih seksualna. Res je tudi, da je Freud z leti svoj širok pogled na človekovo seksualnost obširno razložil in ga na ta način malce deseksualiziral, vsaj na videz. V spisu O psihoterapiji iz decembra 1904 je med drugim zapisal: »Vem, da je postalo moje poudarjanje vloge seksualnosti pri nastanku psihonevroz splošno znano. /…/ … množica ima v svojem spominu le malo prostora; od neke trditve ohrani le grobo jedro in si ustvari neko skrajnost, ki se jo ni težko zapomniti. Morda si nekateri zdravniki predstavljajo vsebino mojega nauka v tem, da nevroze v zadnji instanci zvajam na seksualno odrekanje. /.../ Seksualna potreba in odrekanje – to je zgolj en dejavnik, ki je na delu v mehanizmu nevroze.«

Priznati moramo, da se (po Freudu) seksualnost nahaja v epicentru skoraj vse psihopatologije. No, tudi normalni svet se dogaja po notah, ki jih diktira človekova, v  seksualnost ujeta, duševnost. Če dobro razumemo vlogo seksualnosti, lahko razumemo vrsto zapletenih družbenih oz. kulturnih dogajanj – tudi šport. Toda, ker naša zavest v resnici ne ve, kaj naše nezavedno resnično misli – in nezavedno vselej misli seksualno – je s pozicije zavesti nemogoče zaznati tiste odločilne (seksualne) zakonitosti in resnice po katerih se svet vrti.

Da je šport v svojih temeljih povezan s seksualnostjo, je nemogoče dokazati na tak način, kot je v fiziki ali kemiji mogoče dokazovati določene zakonitosti in aksiome. Kot pionirju psihoanalitične (teoretske) intervencije oz. interpretacije športa (vsaj v Sloveniji), mi je bilo velikokrat očitano, da imam razvito bujno fantazijo, da pretiravam z vpletanjem seksualnosti v razumevanje športa, in da vse skupaj ni res. Znameniti psihoanalitični odpori seveda onemogočajo sprejemanje seksualnih teorij in interpretaciji. Le kdo bo verjel tezi (teoriji), da npr. »gol (v resnici) ni gol« (temveč simbolni nadomestek za ženske genitalije), da npr. fenomen dolgih skokov (pri smučarskih skokih oz. poletih) ali metov (pri atletiki) ali velikih mišic (pri body-buildingu) v svojih temeljih nezavedno in simbol(ič)no povezan z »(večno premajhno) moškostjo«? Tudi če bi kakšen športni sociologi sumil, da se vsa slovenska evforija, ki se že desetletja dogaja pod Poncami, dogaja na račun »kronične (slovenske) (pre)majhnosti«, ki je seveda povezana z infantilnimi kastracijskimi dogodki, si tega ne bo upal naglas povedati ali zapisati v okviru kakšne (resne) raziskave oz. diskurza. Planiški oz. športni fanatiki ga bi »izžvižgali«. Jeznih protestiranj sem bil nemalokrat deležen tudi sam – še posebej s strani profeminističnih ljubiteljic športa.

No, Freud je bil v takšnih kontekstih stoično neizprosen. Jasen in transparenten je bil že v svoji prelomni pionirski knjigi Interpretaciji sanj iz novembra 1899, s katero je zakoličil »kraljevsko pot do nezavednega«, kot se je sam izrazil. Že takrat je namigoval, da po identični simbolni logiki deluje tudi budnost, kar je v teoretsko (filozofsko, psihoanalitično) javnost dokončno zasidral njegov sodobnik Jacques Lacan. Freud je tudi jasno razložil, da se seksualnost ne začne v puberteti, pač pa odločilni zametki nastanejo že v otroštvu. Seksualna želja, ki jo človek (v zavesti in nezavednem) občuti v odraslosti, in se načeloma nanaša na genitalni koitus, se rodi že v otroštvu – skozi obdobje t.i. Ojdipovega oz./in kastracijskega kompleksa oz. skozi soočenje z anatomijo spolnih organov nasprotnega spola. Za nastanek paradigme gola v žogarskih športih, je seveda projekcija moške nezavedne želje in (letentnih) simbolnih procesov, ki se vseskozi dogajajo v njegovem nezavednem – ki je primarno, zavest pa je (zgolj) sekundarna. Ženska se je znašla oz. (obrambno) zatekla v žogarske športe zaradi zgledovanja po moških oz. zaradi infantilnega (v otroštvu doživetega in nezavednega) zavidanja penisa.

Po drugi strani si npr. teza, da se v epicentru ženske želje nahaja moški penis, v športologiji ne more utrditi častnega mesta. Športnice, skupaj s feminističnimi ideologinjami (aktivistkami) in moškimi protagonist ženskega (možatega) športa, besnijo in se ideološko nenavadno angažirajo. V tej kulturi oz. v tem družbenem trenutku prosperirajo možate ženske – seksapilne plesalke ali umetnostne drsalke so kot (ženstvene) športnice v drugotnem planu, če že ne kar (športno) degradirane in očitno postavljene na stranski tir (tako v finančnem kot medijskem smislu).

Vendar: če je športnik (zmagovalec, prvak, junak – skratka (naj)boljši) res »subjekt, ki ženski obeta (seksualni) užitek« in hkrati »subjekt, s katerim se ženska baha (pred drugimi ženskami)«, ta provokativna teza posledično (posredno) tako korenito posega v paradigmo športne ideologije spolov, da se jo bodo otresale vse športne institucije od nacionalnih panožnih zvez pa vse do MŠŠ (Direktorata za šport) in OKS-ZŠZ. Kajti koncept »zavidanje penisa« je tako (moralno) nadležen, da se teoretsko »ne sme« uveljaviti. Na žalost (ali pa na srečo) pa praksa stvari postavlja na svoje (»naravno«) mesto. Libidinalna (seksualna) pravila spolnih privlačnosti so jasna. To zloglasno »naravnost« namreč spontano diktira anatomija spolnih organov in (»sado-mazohistična«) narava heteroseksualnega koitusa (spolnega akta oz. združitve).

Če bi (od blizu) videli kakšne lepotic sta si za življenjske popotnice izborili slovenski športni matadorji (predstavniki športne »boljšosti«) zadnjih let – npr. Jure Košir in Primož Peterka, bi videli, da biti športnik, ali pa biti športnica, vendarle ni isto – mislim na libidinalne (seksualne) zakonitosti oz. bonitete. Tudi če bi (psiho)analizirali kakšen ženski alpskosmučarski (večerni) banket, bi videli, da se naša (»misica«) Tina Maze vselej nahaja v (neuradnem) epicentru moških srce oz. moškega libida – zmagovalka svetovnega pokala Janica Kostelić je v takšnih libidinalnih kontekstih dokaj nepomembna.

Takšen in podobne teoretske prebliske lahko zazna le tisto (misleče) oko, ki si za miselni koncept izbere Freudovo psihoanalizo. Psihoanalitično mislenje športa privleče na dan toliko seksualnosti, da moramo vendarle priznati, da je šport resnično nastal zaradi ženske oz., da so si ga moški (nezavedno) izmislili, bolje rečeno »iz-želeli«, da bi si na ta način (kot zmagovalci) izborili privilegij v ženski želji, ki je seveda vselej seksualna. Ženska, še posebej mlada športnica, v resnici ne ve, kaj si (v resnici) seksualno želi (niti v fantazijah) – slutnje (v obliki simptomov) sicer vejejo iz nezavednega, vendar nimajo ne statusa verjetje, še manj spoznanja. Ker je želja vselej (tudi) nezavedna, se manifestna seksualnost pretihotapi v zavest postopoma – tako pri dekletih, kot pri fantih. Mladi (športniki) v resnici (v svoji puberteti) sploh še ne vedo natančno, kaj si v resnici seksualno želijo. Vedo zgolj to, da bi (načeloma) z nasprotnim spolom radi počeli »nekaj seksualnega« – kaj natančno, pa (zavestno) ne vedo, in v svojo željo oz. interpretacijo zgolj (slepo) verjamejo. V pubertetnih letih npr. sploh še ne vedo, da je želja vselej izmuzljiva – torej, da izgubi status želje v tistem trenutku, ko se (pogostokrat) realizira. Mladi po eni strani v resnici sploh niso prav dobro pripravljeni ne na genitalno, ne na oralno (ali kakšno drugo seksualnost), niti ne na ljubezen, ne na ljubosumje, ne na (fantazijo) varanja. Prvo izkustvo ljubezni je zanje tuje oz. pionirsko – mladi so v resnici zbegani, ko se zaljubljajo, čeprav tega ne vedo. Zmedeni so tudi ko okusijo (kakršnokoli) seksualnost. Mladi so v kontekstu seksualnosti v primerjavi za odraslimi takšni »zelenci« oz. nevedneži, da jih šele življenje postavi na realna tla – šele pozneje se zavedajo svoje najstniške neizkušenosti. Na »realnih tleh« pa postanejo prav tako zbegani, kot so zbegani mnogi odrasli, ki po dvajsetih ali tridesetih letih svojega seksualnega življenja ne dojamejo bistva oz. zakonitosti seksualnosti. Kljub številnim izkušnjam in določeni izobraženosti na področju spolnosti, mnoge (začasna) impotentnost, prezgoden izliv, frigidnost, aseksualnost tako zmede, da postanejo čez noč (skoraj) prav tako »zeleni«, kot so bili nekoč kot najstniki.

Človekova seksualnost je natančno tako zapletena, kot je zapletena celotna človekova duševnost. Libido ni samo seksualna strast, ki poganja človeško družbo oz. kulturo, temveč je motivacijska (jedrska) energija – pravi pravcati »King-Kong« Največje (seksualne) pregrehe, so namreč iz istega testa, kot največje intelektualne, duhovne, športne, politične, gospodarske, kulturne mojstrovine – iz libida, in to je dobro vedeti. Vmes stoji samo sublimacija, pretvorba manifestne seksualnosti (in agresivnosti) v (na videz) deseksualizirano formo.

Vse to – in še bistveno več – je povedal oz. v svojem opusu nakazal Sigmund Freud. Če se med mladimi (in malce manj mladimi) najdete posamezniki, ki bi radi razumeli svojo oz. človeško seksualnost, začnite prebirati Freuda (domače »matadorje« pa jemljite z rezervo). Opozorilo pa velja: morda se vam bodo ob prebiranju Freuda sesule marsikatere iluzije o človeku, ki jih sedaj gradite v svojih oblakih – človek je po svoji naravi namreč »žival na kvadrat«. V svojo seksualnost (in agresivnost) je ujet precej bolj kot katerakoli žival – no, ima pa človek tudi t.i. Nadjaz (moralo, vest), zaradi katerega je lahko tudi človeški, čeprav se živalskosti ne more nikoli otresti.

PS: Dandanes - ker se seksualne teme ne smejo odkrito predavati, uporabljam gledališki oder. Ta teden bom s svojo "Razočarano gospodinjo pri seksologu" gostoval v ljubljanskem Kinu Komuna (v petek 4. oktobra ob 20. uri), v soboto, 5.10. v Mengšu (Grad Jable), v nedeljo 6.10. pa v Kulturnem domu Golo (Ig)https://www.kingkongteater.si/