Članek
Umetnost kot vic - 5. del
Objavljeno Jul 13, 2020

Dandanes je (anti)umetnost že tako »napredovala« – no, dalo bi se sicer reči, da je »nazadovala« (v »antiumetnost«) – da je umetnost tudi nekaj/tisto, kar nosi v sebi pretežno negativna čustva – ob čudenju še zoprnost/averzijo zbeganost in neugodje. Zadnji takšen primer pri nas je »inštalacija« (aniti)umetnice Betine Habjanič »Od Erosa do Tanatosa v sadovski estetiki«. (https://www.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/umetniska-instalacija-betine-habjanic-od-erosa-do-tanatosa-v-sadovski-estetiki/530405?fbclid=IwAR1iDQNLB9Vt7lPsJNVjk9iipaRL_N22kau8flb879JHKbVWGmQIHwSbJwo) (Zelo je podobna Prešernovi nagrajenki Maji Smrekar in njenem podojenem psu.) Običajen človek – ko poskuša konzumirati njeno (anti/pseudo/kvazi)umetnost – dobi vtis, da se dotična »umetnica« nahaja v akutni fazi psihoze – oz.: da je doživela nekakšen živčni zlom iz katerega se ne more izviti. Osebno se mi zdi – glede na to, da se ve, kaj vse je ta (anti/pseudo/kvazi)umetnica doslej počela s svojim prašičem – rabila poglobljeno psihoterapijo, da bi se dokopalo do jedra njene »zblojene« (anti/pseudo/kvazi)umetnosti.

Siceršnja negativna čustva, ki prežemajo konzumenta v dandanašnji »sodobni« (anti/pseudo/kvazi) umetnosti, lahko v določene (npr. katarzičnem) momentu postanejo toliko poučna, da se prelevijo celo v nekakšne pozitivna čustva – s poudarkom na »nekakšna«. Na podoben paradigmetski primer/fenomen naletimo v literaturi oz. dramatiki v obliki tragedij, ki so v osnovi sicer prežete z negativnimi čustvi, vendar se znajo pozitivna čustva naknadno – v sklepu oz. katarzi – naplesti na osnovno fabulo tako, da se ravno katarzični dispozitiv spelje v zlitje z načelom ugodja. Tudi v tragedijah z nesrečnim oz. »neugodnim« koncem je mogoče zaslediti nekakšen pozitivno-poučen katarzičen rezime iz katerega se črpa vsaj delček ugodja v obliki poučnosti oz. osvobajajočega/sproščujočega spoznanja.

Tudi na področju likovne umetnosti je ogromno moreče/turobne motivike, ki konzumeta postavlja v nezavidljiv položaj, ko ga prevevajo negativna čustva. Npr.: slikarska mojstrovina »Utopljenka« ruskega realizma – avtorja Vasilya Perova (iz leta 1867) – je en takšen primer, v katerem motivika konzumenta sicer zadane skozi določena negativna čustva, vendar je konzumentovo nezavedno vendarle prežeto še z nekaj pozitivnih čustev, ki koreninijo v povsem drugih sferah nezavednega oz. gravitirajo v druge registre nezavednega. Freud bi v tem kontekstu govoril o »toku nezavednih misli«, na kar se je – kot koncept – skliceval na nekaterih mestih svoje znamenite knjige »Vic in njegov odnos do nezavednega« (1905).  Moreča/turobna motivika, ki je značilna za npr. slikarski realizem (in tragedije v dramatiki), vendarle nosi v sebi določene katarzične značilnosti (z optimističnim pridihom), ki jih razbere konzumentovo nezavedno – npr. v smer (v mislih imamo ravno koncept »toka nezavednih misli«): »Življenje teče dalje – ni za obupat,« ali pa: »Končno je našla mir v onostranstvu, pri Bogu.« Ali pa: »Kako genialno je umetnik zapopadel krutost življenja!« Laični kritiki – beri: površni teoretiki umetnosti – teh stičnih točk z načelom ugodja navadno ne opazijo – ker ne poznajo koncepta spontanega in nehotnega »toka nezavednih misli«.

Ko sem leta 2003 prebral Freudov »Vic« (in njegov odnos do nezavednega) in napisal recenzijo (http://dk.fdv.uni-lj.si/dr/dr48Vodeb2.PDF) te Freudove »drugačne« knjige, sem že takoj zastavil transfer vseh najpomembnejših konceptov, ki pojasnjujejo pojem smešnega, na razumevanje ideologije, športa in tudi umetnosti. Športologijo – konkretno: teorijo doživljanja ugodja/užitka v športu – sem hitro oplemenitil s konceptom prihranka psihične energije, ki se v športu »odveseli« (v vicu pa »odsmeje«). V teorijo umetnosti doslej v resnici nisem nikoli dokončno zagrizel. Mi je pa pogosto prekipelo, ko sem spoznaval, v kako absurdne stratosfere se je dandanašnja umetnost prelevila.

Ko sem se pripravljal na t. i. ZOOM-konferenco – torej (video) predavanje – z naslovom »Kaj je in kaj ni umetnost«, sem sočasno spisal nekaj kritičnih tekstov iz področja teorije umetnosti. S pisanjem bi lahko nadaljeval t. r.  v nedogled. Nekaj mojih (psihoanalitičnih) tez/replik je za razumevanje umestnosti in tudi same teorije umetnosti epistemološko prelomnih. Najbolj prelomna in hkrati boleča je mogoče ta, da imajo  mnogi sodobni/moderni (novodobni) umetniki, ki v svoji »umetnosti« zapadajo v raznorazne franšize/derivate abstrakcije (najbolj zanaša »konceptualiste«), v resnici preproste nanašalne blodnje (znana iz psihoanalitične interpretacije teorije zarote), ki pogosto transgresirajo v psihopat(olog)ijo. V vsej tej kalvariji je žalostno tudi to, da v teoriji umetnosti tega zdrsa večinoma ne zaznajo – oz: redki kiritiki novodobne (anti/pseudo/kvazi)umetnosti tega zdrsa ne znajo dostojno ubesediti.

Da bi dokončno razumeli vse segmente (teorije) umetnost in bili hkrati lahko tudi konstruktivno kritični do novodobnih »abstraktnikov« – npr. »koonceptualistov« – je Freudov koncept prihranka psihične energije, ki ga je Freud predstavil v ravno v svojem atipičnem delu »Vic in njegov odnos do nezavednega«. Namreč – skozi optiko psihoanalizo oz. skozi koncept prihranka psihične energije, ki se v vicu »odsmeje«, kot je rekel Freud (v športu pa »odveseli«), se v umetnosti »pokuri« za doživljanje ugodja, včasih katarze (ki je sama po sebi paradigmatsko še kako podobna konceptu vica/smešnice). Če neka abstraktna (anti/pseudo/kvazi)umetnost nima nikakršne intelegibilnosti – beri: je brez (pravega) repa in glave – se prihranjena energija oz. ustvarjeni energetski prihranek (kot bi rekel Freud –  ustvari pa skozi percepcijo/dojemanje umetnosti) pokuri (pač) za čudenje, ki je samo po sebi tudi neko nedefinirano čustvo oz.  čista afekcija (energetska vnetost/vznemirjenost).

Prihranjena psihična energija se skozi konzumacijo v resnici ustvari skozi kognitivno/miselno dejavnost oz. znameniti (spontan, samodejen) tok nezavednih misli. Pri sodobnih abstrakcijah se (anticipirana) prihranjena energija, ustvarjena skozi spontano/samodejno miselno dejavnost, pokuri za čudenje – konkretno za averzijo, za zoprnost. Konzumenotov (raz)um/kognicija je ob samodejnem in spontanem toku nezavednih misli (kot poosebljeni kognitivni instanci) ob konzumirani sodobni (anti/pseudo/kvazi)umetnosti tako zbegan, da ne ve, kaj naj si misli. Tako nezavedne kot tudi zavestne misli se ne morejo skleniti v intelegibilno formo, ker v konzumirani (anti/pseudo/kvazi)umetnosti ni zaznati nobenega smisla, nobene logike, nikakršnih povezav oz. stičnih točk s čemerkoli. Po Freudu bi to pomenilo, da ravno takšen (koncpetualne) abstrakcije niso umetnost. Kvantitativni afekt (prihranjena energija) se pretvori v »kvaliteto« imenovano čudenje, zoprnost, zbeganost, včasih – npr. v (konceptualnih) inštalacijah Maje Smrekar (s psom) ali Betine Habjanič (s prašičem) tudi poosebljeno neugodje. (https://www.rtvslo.si/kultura/novice/maja-smrekar-in-betina-habjanic-odpirata-ekstravagantna-telesa-v-zagrebu/499927)

Poplava neugodja oz. negativnih čustev je v spregi z izvornim latententnimi sadizmom samih umetnikov (v povezavi z nanašalnimi blodnjami), ki se nezavedno izživljajo nad svojimi konzumenti, nad svojimi umetniškimi »intelektualnimi« pristaši. Da bi evidenten sadizem – beri: (nezavedno) izživljanju nad konzumenti – pripisali latentnemu mazohizmu umetnikov – v smislu: »Sam sebe mučim, ker nočem, da sem ti všeč« – je sicer tudi možno (vsaj pri nekaterih).

Ko pride opazovalec/gledalec/konzument – pred kakšen Picassov kubistični portret (in to v galeriji) – se v njegovem nezavednem spontano/samodejno vzpostavi vprašanje/dilema: »Le kako lahko nekdo nariše portret tako popačeno – tako otročje?! Za nameček pa portret razstavi, v galeriji – ga obesi na steno kot sliko …« Če se ne zgodijo pretirane racionaliziacije  in intelektualizacije, (to sta dva pomembna obrambna mehanizma, ki marsikakšno sodobno abstraktno umetnost ustoličita kot umetnost) se v konzumentovi miselni dejavnost proizvede znamenit (Freudov) prihranek psihične energije, ki se pokuri za čudenje. Picassovi portreti so prej »vic«, torej smešnica, ki – če že ne zmede konzumenta/opazovalca/gledalca – ga pa vsaj nasmeji. Mirojeve abstrakcije pa še to ne. Sodobni »konceptualisti« (a la Joseph Kosuth) s svojimi (abstraktnimi) »inštalacijami« zmedejo konzumenta na podoben način. Vprašanje, ki dotolčejo konzumenta imajo skupni imenovalec – in ta je vprašalnica: »Zakaj?!« Anticipirana psihična energija v planiran odgovor (ki ga v resnici nikoli ni) pa ostne nepokurjena, torej fiksirana na »ne-odgovoru«, oz. na kakšen kognitivnem mašilu, ki zamaši praznino, torej manko v smislu, primanjkljaju v intelegibilnosti. Energetska kvaliteta – energetski (»prihranjeni«/anticipirani) potencial se pretvori v (preprosto) čudenje. Vendar: temu čudenju ne bi smeli reči umetnost, ker nima nikakršnih stičnih točk z umetnostjo, kakršno smo poznali dolga stoletja/tisočletja, ko je glavno besedo imelo nezavedno, torej njegove simbolizacije (v »Realnem«, v »Simbolnem«).