Članek
Psihoanalitični vidiki psihičnega funkcioniranja športnikov - 3. del
Objavljeno Oct 06, 2020

Tule je še 3. (zadnji del) moje “kvantne (karakterološke) teorije” oz. psihoanalitične intervencije v razumevanje psihične priprave športnikov, ki jo je malce težko štekati. Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu.

V uvodu naj obnovim bistvo:

Freuda je v svoji psihoanalizo že leta 1908 v spisu »Karakter in analni erotizem«, vpeljal t. i. analni karakter in tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Svojo karakterologijo je Freud nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«, kjer je izluščil tri značajske tipe oz. nekakšne »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«,[*] 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«. Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni.

[*] O "izjemah" sem govoril v včerajšnjem Faktorju (Roglič & Pogačar & Tour de France): https://www.youtube.com/watch?v=pTo1sfdsbpA

V tem zadnjem nadaljevanju tega podlistka naj še dodam, da poleg tega, da nek športnik lahko nezavedno kaznuje sebe z neuspehom, lahko z neuspehom kaznuje tudi koga drugega – npr. očeta, ali slabega trenerja, do katerega čuti neko (veliko) zamero. Mogoča pa je tudi opcija »kaznovati nekoga z uspehom«.[1] Navadno so starši tisti, ki svojemu otroku – kot športniku/športnici – nehotno nabijajo neko krivdo, ki jo športnik v sebi, v svoji psihični realnosti (kot vsiljeni samoočitek), stopnjuje do enormnih razsežnosti.[2]

Za sklep naj še dodam, da je zakonitosti, ki jih postulira psihoanaliza (ne pa tudi klasična psihologija športa) v kontekstu razumevanja psihičnega funkcioniranja športnikov še kar nekaj.[3]*  Npr.: (1.) Vedeti je treba, da je sestavljanje individualne ekipe zapletena »znanost«, v kateri bi morala imeti psihoanaliza glavno besedo. Individualna ekipa je v bistvu simbolna simulacija družine, v kateri mora biti nekdo (simbolni) oče, nekdo (morda) mama, nekdo (morda) sestra ali/in/oz. brat – tu so še (morda) stari starši, strici, tete … (2.) Kronični konflikti med športnico in trenerjem so lahko posledica medsebojnih (kontra)transfernih razmerij – eden v tandemu, ali pa kar oba, se sama pri/v sebi borita, da si en drugega ne bi (za)želela na seksualen način. Kronični prepiri so torej lahko posledica nezavednega boja proti pohoti. (3.) Razvajene otroke, ki v svojem otroštvu niso imeli posebnih problemov, boste težko privadili/(na)trenirali slalom – kot simbolno »ovinkarjenje med problemi« (razvajenci se bodo boljše znašli v hitrih disciplinah – smukaška hitrost je simbol nebrzdanega uživanja, lahko pa tudi neke potlačene frustracije). (4.) Dekle, ki je zraslo v klasični/tradicionalni (harmonični) družini (z obema staršema – dominantnim očetom in feminilno mamo), boste težko pripeljali v svetovni vrh. Zakonitosti vstopa v vrhunski šport so med spoloma radikalno različni (zaradi narave ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa). Preveč normalna dekleta – v smislu klasične feminilnosti – težko uspejo v vrhunskem (faličnem) športu (če pa že, pa uspejo zaradi močnega transferja s trenerjem). Če ne prej, se »normalnim« dekletom navadno v športni karieri zalomi  pri vstopu v seksualno kariero. (5.) Specifični (»nerazumni«) karierni zastoji so lahko posledica nekaterih »težkih« dogodkov iz otroštva oz. zgodnje mladosti – v smislu, da se v športni karieri zgodijo (nenačrtovani, spontani) »sprožilci«, ki aktivirajo »prve dogodke« (iz otroštva/mladosti); tovrstne karierne zastoje je v resnici treba (s)terapirati na klasičen (vendar pospešen) psihoterapevtski način (česar klasični športni psihologi načeloma ne znajo). (6.) Športnikove (in športničine) sanje »se splača« redno spremljati, jih analizirati/interpretirati (tudi tiste, najbolj absurdne, četudi so seksualne) – zato, da vemo, kako se »obnaša« njihovo nezavedno.* (7.) Trenerjevo ljubosumje – še posebno, če dela s športnico – je treba imeti (nekako) »pod kontrolo«.* (8.) Včasih, če se naskakuje svetovni vrh in če je psihična situacija zapletena (beri: »če situacija terja«) – je treba imeti vpogled v športnikovo/športničino (intimno) čustvovanje (ljubezensko življenje) in seksualno življenje in celo njegove/njene seksualne fantazije (beri: vedeti je npr. treba, ali si daje športnica, ko se samozadovoljuje, v fantazijo trenerja).* (9.) Včasih, ko se ne ve več, kako naprej, ko so bili izrabljeni že vsi aduti, se lahko poskuša vplivati na športnika/športnico (na nezavedno) z nekim šokom, ki lahko podre (aktualne) libidinalne/energetske investicije, ki napajajo konstrukt nezavednega spotikanja pri prodiranju v svetovni vrh.[4] (10.) Placebo trikov, ki lahko zaznamujejo verjetje (v smislu prodora v svetovni vrh), je v športu malo morje.[5] Nezanemarljiv pa ni niti nocebo efekt, ki lahko športnika (ekipo) spotika – morda zgolj nezavedno – pri prodoru v svetovni vrh. (11.) Tale nezavedna fantazma, ki ima identifikacijsko obeležje, je za športnika izjemno zagatna: »Bodi luzer, tak kot oče – takega te ljubim!«  Tudi očetova ponotranjena fantazma: »Ljuba hčerka, bodi moj sin – nosi mi medalje!« je za hčerko/športnico lahko zelo nadležna.

PS: Video oz. pripravo na omenjeno portoroško predavanje lahko poslušate ne dveh linkih: https://www.youtube.com/watch?v=SiRI-LUsMis&t=332s - 1. del

in https://www.youtube.com/watch?v=2j9looLiUDY&t=215s - 2. del

[1] V svoji karieri športnega psihologa (mentalista) sem imel priložnost sprovocirati športnico, ki se je sredi sezone, v kateri je naskakovala svetovni vrh, zgodila športničini zaljubljenost – moja provokacija pa se je glasila: »Slaba si zato, ker si zaljubljena; in dokaži mi – če moreš - da se motim! Zavezi mi gobec!« In športnica mi je – zato, ker sem jo suvereno užalil v kontekstu, ki najbolj (libidinalno) boli – na sadističen način – torej z uspehom – dokazala, da se motim. Za kazen je bila na tekmi odlična (in sadistično uživala, ker/ko mi je »zavezala gobec«). Ali pa: izjemen (ekstremni) športnik je očeta kaznoval (za nazaj) s svojimi športnimi uspehi zato, ker je oče v njegovi mladosti glorificiral samo njegovega brata (dvojčka), njega pa zapostavljal …

[2] Starša – oče na svoj način, mama pa na svoj način – sta lahko tista, ki neki športnici (ki bi že zdavnaj morala priti v svetovni vrh) nabijata krivdo zaradi premočne transferne/čustvene povezave s trenerjem (za aluzijo na seksualni odnos). Športnica pa se potem zaradi njiju – ali pa enega izmed njiju – samokaznuje s slabimi tekmovalnimi rezultati. Ali pa se športnik/športnica kaznuje z neuspehom, ker so njegovi sorojenci – bratje ali sestre – tako ali drugače zapostavljeni.

[3]* Psihoanalitično videnje oz. »bdenje« – nekakšno supervizijo – nad športnikom/športnico, trenerjem oz. celim strokovnim štabom lahko »izvaja« le izurjeni psihoanalitik – nekdo, ki se spozna na nezavedno, na psihoanalizo.

[4] Včasih se zgodi, da športnik doseže vrhunski rezultat (šele) potem, ko se mu je v življenju zgodil nek šok (nesreča, smrt, neka prizadetost, ki ga čustveno preokupira). Ta šok mu pokuri velik del libidinalne energije, ki napaja določene nezavedne konstrukte, ki sicer spotikajo športnika na poti doseganja vrhunskega rezultata, za katerega je sicer po športni logiki sposoben.

[5] Menjava (proizvajalca) smuči je le eden od placebo trikov, ki lahko pri določenem smučarju učinkuje kot »mana« (znana iz antropologije – v smislu »mašila v manku smisla«) in povzroči prehod v (dokončno) zmagovalno mentaliteto.