Ker sem medijsko izpostavljen, in ker so moja znanja nekako »drugačno« od klasičnih, sem pogosto povprašan – v smislu, kako bi jaz komentiral nek družbeni kontekst. V teh korona-časih sem dobesedno zasut s tovrstnimi vprašanji. Eden zadnji vprašanj, ki sem ga bil deležen, je šel v tole smer: »Zakaj mnogi ljudje raje, ali pa vsaj prej in pogosteje verjamejo influencerjem à la Marko Potrč, Werner Brozović, Tanja Ribič in podobnim, kot uradni stroki – npr. Alojzu Ihanu ali Gorazdu Pretnarju oz. Bojani Beović, Milanu Kreku in celotnem NIJZ oz. uradni medicinski stroki?«

O fenomenu Dunning-Krugerjevega efekta, ki je v teh kontekstih pomemben, sem že pisal. Bistvo tega psihološkega fenomena je, da mnogi ljudje izjemno malo vedo o neki stvari. Posledično – ob podpori velikega Ega – niti ne vedno, česa vsega ne vedo, in potem prenagljeno sodijo o nečem, o čemer v resnici t. r. nič ne vedo. Po tej logiki se mnogi t. i. influencerji (vplivneži) izpostavljajo ravno v povezavi s sedaj aktualno korona-krizo. Virus COVID19 je po njihovem površnem oz. divjem mnenju prenapihnjen, celo za lase privlečeni. Mnogi od teh influenecjev celo mislijo, da je bil viru umetno ustvarjen, ker seveda gravitira v register teorije zarote, o čemer sem tudi že veliko pisal.

Pod vplivom znamenitega (Freudovega) načela ugodja in nezavednega strahu (pred virusom) se na te influencerje in podobne »google-doktorje« mnogi intelektualno spotaknjeni in vodljivi ter seveda zbegani laiki raje opredeljujejo za verzijo »resnice«, ki jim jo servirajo vsi ti divji »google-doktorji« in influencerj. Da bi bila zagate še hujša, se za blage in t. r. tolažilne verzije »resnice« odločajo tudi nekateri medicinci, ki sicer niso strokovnjaki za infektologijo, mikrobiologijo ali epidemiologijo.

Skozi psihoanalizo bi se dalo (spet) reči, da je v vseh teh zagatah vloga nezavednega (spet) ključna. Namreč, že same influencerje (in »google-doktorje«, pa tudi disidetske strokovnjake, medicince) v bistvu določeni nezavedni konstrukti – beri: nekaj nezavednega – sili v to, da sami pri sebi skujejo t. r. odrešilne interpretacije vezane na COVID19, v povezavi s širšim kontekstom kovid-krize. To, da uberejo táke blage, torej tolažilne interpretacijo, mora v nezavednem tičati nek globlji/tihi (nezavedni) vzrok.  Obrambna racionalizacija – beri: nezavedna tolažba – se glasi nekako takole: »Saj ni tako hudo, kot nam stroka – in politika – govori in nas zavaja ter z nami manipulira!« S takšno tolažilno interpretacijo se – sami sebe – v bistvu pomirijo in si na ta način oddahnejo – beri: olajšajo si dušo. V bistvu v tej svoji stiski, torej prestrašenosti, sami sebi (zracionalizirano) lažejo, si prikrojijo sebi všečno – torej tolažilno – »resnico«, in to na pobudo oz. pritisk svoje nezavedne stiske – beri: stihijske prestrašenosti, ki jo v sebi nosi korona-kriza.

Pri falično prepotentnih (testosteronskih) moških bi lahko govorili celo o klasičnem, simbolno oživljenem, kastracijskem strahu (bojazni). S samoprevarami svoj strah oz. same sebe potolažijo, se prelisičijo, posredno pa se še bodrijo – seveda nezavedno in obrambno. Nezavedno si (obrambno) lažejo (beri: zanikajo oz. utajijo resnico) samo zato, da lahko pod pretnjo tega strahu, v tej stiski, preživijo. Kruto resnico (o COVID19), ki se javnosti servirna skozi medije in/oz. vladne službe (NIJZ, vladnega govorca) na ta način obidejo, jo zanikajo oz. zatajijo oz. utajijo, ker je zanje preveč boleča, mučna in neznosna. S preusmerjanje pozornosti na lažno upanje sami sebe (nezavedno) prelisičijo, se – sami sebe – pomirijo in potolažijo.

Skozi tovrsten psihoanalitični diskurz vsi ti influencerji in njihovi pristaši izpadejo kot svojevrstni strahopetci, ki sami sebi niso vajeni odkrito priznati, da se nečesa bojijo, da jih je strah, oz. da jih skrbi – torej, da so kastracijsko ogroženi (če gre za moške). Po svoje – bolje rečeno: v resnici – gre za nezavedni beg pred lastnim strahom, pred stisko – če hočete: pred simbolno kastracijo –  ki jo nosi s seboj COVID19 in celotna korona-kriza (ki se jo mnogi v resnici bolj bojijo/bojimo kot samega korona-virusa).

Njihova odrešilno verzija videnja krize – njihove subjektivne »resnice«, ki jim jo v resnici diktira njihovo nezavedno – je pač manj boleča, bolj prijetna kot kruta realnost, ki nam jo podajajo uradna stroka, torej priznani/šolani strokovnjaki, uradna medicina. Natančno na tak način razmišljajo mnogi izpostavljeni influencerji (ne sicer vsi), še bolj pa tisti preplašeni stezosledci, ki takšnim influencerjem verjamejo in hkrati (posledično in obrambno) predvsem sebi zanikajo eklatantno resnico o nevarnosti COVID19.