Malo sem jugo-nostalgika, zato po malem spremljal naše (pol)brate in/oz. dogajanje po celi (bivši) »Jugi«. Že od nekdaj me je fascinirala Srbija s svojo »zmagovalno« mentaliteto, s svojim nacionalnim Egom. Tudi strokovnjaki, ki jih (še danes) premorejo, so spoštovanja vredni. Pred par leti preminulega psihiatra Vladeta Jerotića sem preposlušal po dolgem in po čez. Zoran Milivojević tudi v Slovenijo že okrog 30 let prinaša nekatere psihološka znanja, ki nam jih kronično primanjkuje. Tu je še »francosko-srbska« psihiatrinja Mila Alečković – nekoč (še) Nikolić, danes pa (še) Bataille (po francoskem možu Yivu Batailleu) – ki sem jo od Srbov še največ preposlušal. Do nje sem imel določene pomisleke, ker sem jo imel vseskozi na sumu, da ima vendarle določene »nanašalne blodnje« in »specifično« osebnostno strukturo z narcistično valenco. V zadnjih mesecih pa sem spoznal, da jo v resnici občasno kar »malo« zanaša (kot se za narcistično strukturirano osebnost tudi »spodobi«). Glede na to, da se je pred kratkim »spečala« z Šiškotovo odpadnico in sedanjo COVID-protestnico Anico Bidar, sem si rekel, da – preden par stvari povem o Srbiji – nekaj več povem o tej Mili.  Preko svoje mame, pesnice Mare Alečković – ki je bila svoj čas noro (tako po končani NOB) zaljubljena v našega pisatelja Cirila Kosmača – je kar malo povezana s Slovenijo, in menda razume celo Slovensko.

Milo Alečković spremljam že več kot 10 let. Preposlušal sem številne njene (dobre) oddaje z različnimi gosti (intelektualci), in tudi mnoge njene intervjuje, ki jih je dala v zadnjih treh letih – odkar se je politično angažirala in odkar so ji odvzeli posvojeno srbski deklico iz Kosova – in to v času, ko se je pri nas odvijala drama s »koroškimi dečki«. Njeno gibanje »Otadžbina« je politični projekt, ki jo je malce iz tira vrgel, jo naredil izjemno militantno in nerazsodno. Postala je popadljiva, agresivna, celo sadistična – dalo bi se reči, da je izgubila moralni kompas in razsodno moč. Svoje psihološko znanje je začela izkorišča v politične koristi – v boju proti »svojemu«/srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću. V segmente svojega znanja začela vse bolj vnašati določene nanašalne blodnje in to iz registra znamenite teorije zarote (kar sem, kot fenomen, psihoanalitično razložil že pred par leti). Številne njene sumljive trditve – okrog »črne psihiatrije« in »geo-politike« – so na ta način postavljena pod vprašaj oz. so na nek način razkrinkane, celo ovržene.

V objemu svojega sadizma in revanšistične agresivnosti (naperjene v osnovi proti predsedniku Aleksandru Vučiću), zelo škodljivo vpliva na nevedne množice, in tudi na nekatere intelekutalce (predvsem preko obrobnih internetnih medijev). V vseh teh intervjujih zavaja, sklicuje se nas nekatere na kvazi-strokovnjake (tudi »zarotnike« –  npr. na »trumpisata« Alexa Jonesa), tudi takšne, ki imajo kriminalno preteklost oz. so sodno preganjani. Pomaga si z mnogimi lažmi in /oz. deziformacijami! Čudim se, da jo priznani srbski strokovnjaki – npr. Zoran Milivojević – ne razkrinkajo. Ona je zajadrala v svojevrstno (»mehko«) psihopatologijo/psihopatijo. V objemu številnih nezavednih obrambnih mehanizmov si, preko »mehkih« nanašalnih blodenj, prikroji določene resnice sebi v prid, samo zato, da bi se revanšistično znašla nad sedanjim političnim režimom (Vučićem). Mila vsega tega ne počne povsem projektno in/oz. načrtno, pač pa se ji zares »malo« zmešalo, »dopeljalo«, »odtrgalo«. Po mojem videnju bi morala (spet) na psihoterapijo in/oz. supervizijo, mogoče celo na tablete. Zelo negativno vlogo ima očitno tudi njen – prav tako narcistični – Francoski mož Yiv Bataille. Popolnoma nepreverjene informacij in tudi lažne novice (iz registra teorije zarote) prodaja kot absolutno resnico, v katero morda celo še sama verjame. Spoprijatelji se z vsakim, še tako norim človekom – pri nas npr. Anico Bidar –, samo zato, da bi na koncu revanšistično zmagala, in dokazala svoj »nori« prav. Meni se zdi – tako čutim –, da bo popolnoma sprla Srbe med sabo. Najbolj ji nasedajo kmetje in neizobraženi ljudje in številni obrobni mediji – npr. BalkanINFO (Teša Tešanović). Ljudi občasno – ko zapade v svoj agresivni trans (po katerem slovi) – poziva k orožju! Po mojem videnju, bi jo bilo treba sodno preganjati (kar ne bi bilo prvič – sodno preganjali so že v Franciji, ker je bila izjemno agresivna do svojih študentov), ker načrtno laže in sesuva Vučićev režim – psihiatrijo in/oz. psihologijo pa (skozi svojo spodletelo »geo-politiko« in tezo o »črni psihiatriji«) izkorišča, da je bolj prepričljiva in suverena. Nobene moralne razsodnosti ne premore – izkorišča svoje znanje in akademske nazive/titule zato, da lažje zavaja narod (z nekaterimi intelektualci na čelu). Zelo je narcistična, popolnoma brez Superega – in vest jo (sploh) ne peče.

Zato, da sem dojel ozadje in jedro njenega intelektualnega oz. strokovnega zdrsa, sem se poglobil v številne srbske politične analitike in teoretike na področju »geo-politike«, ki so se v času korona-krize še posebno razgovorili. V par mesecih sem celostno in dodobra dojel/zapopadel politično patologijo »ranjene« Srbije (predvsem svoje vojaško-politične kalvarije ob razpadu Jugoslavije, predvsem pa v povezavi z izgubo Kosova, že tako ne morejo preboleti). Srbiji je ravno v korona-krizi zdrsnilo po dolgem in počez v obliki nanašalnih blodenj številnih intelektualceh, ne samo Mile Alečković. Tu je še nekaj medicincev (npr. psihiatrinja, »antivakcinerka« Jovana Stojković, kirurg Alek Račić, psihologi in psihoterapevt Aleksandar Mitrović …). Pri ujetost v številne teorije zarote prednjačijo »kritični misleci« s področja »geo-politike«, kjer prednjači medijsko uveljavljeni Dejan Lučić, po norostih slove tudi svetovno znani ex-bodybildar Petar Čelik in še precej drugih. Srbija mi deluje kot svetovna prvakinja v kovanju teorij zarote. Zdi se, da je Trumpov Alex Jones »sitna riba« za Srbe. V Srbiji je bil zelo popularen vodilni in svetovnoznani »konspirolog« David Icke.

Videti je, da Srbiji suvereno spodrsava v vseh teh teorijah zarote zato, ker je nacionalni ego izjemno močan, vezan pa je tudi na simbolno kastracijo cele nacije. Oklepajo se številnih mitov in/oz. arhetipov, ki imajo pogosto kar pravljično obeležje. V arhetipskem smislu je Srbija nekako ukleščena v svojo zgodovino in vse te mite – tudi tiste o bitki s Truki na Kosovem polju iz leta 1389.

Moj občutek je, da norosti, s katero se v teh časih spopada (razumna in normalna) Srbija, ne bo zmanjkalo. Srbija se za nameček s skrajnimi močmi otep najslavnejšega bosanskega »zarotnika«, pseudo-arheologa Semira Osmanagića (ki sta mu nasedla dva slavna Srba: Novak Đoković in »naš« Branko Đurić-Đuro, skupaj s Tanjo Ribič).

V celi zgodbi tej srbski zgodbi pa me jezi, da se kopico srbskih norosti prenaša tudi v Slovenijo. Mili Alečković ni nasedla samo »protestniška upornica Anica Bidar, pač pa tudi dokaj ugledna murskosoboška psihiatrinja Biserka Ilin. Zato mora(m) – posledično – »na sceno« stopiti tudi moja malenkost – v smislu: »Kdo drug, če ne jaz?!«