Psihoanaliza kot ena od (zastarelihh) psihoterapevtskih metod
Freud je zastavil "zdravljenje z besedo" na način, ki je ... ... ... simptom njegove finančne stiske, v kateri je bil na začetku svoje psihoterapevtske poti. Zato so bile njegove seanse tako dolgotrajne in pogoste t. r. vsakodnevne (tudi 2x na dan).
Neštetokrat sem zase že slišal očitek, da nisem psihoanalitik?! Na več mestih, v več intervjujih in videih, podkastih sem tudi povedal, zakaj se vendarle imam za psihoanalitika, in tudi da se nimam za psihoanalitičnega psihoterapevta. Moj psihoterapevtski pristop je bistveno drugačen od Freudovega oz. od vseh današnjih klasičnih psihoanalitikov, ki pristopajo do pacientov na približno takšen način, kot je pristopal Freud. Freudovski sem samo v propedevtičnem smislu. PSIHOANALIZA JE ZAME FUNDAMENTALNA ZNANOST O DELOVANJU DUŠEVNOSTI, OZ. KONCEPT SKOZI KATEREGA PRISTOPOPAM K MOJIM STRANKAM (klientom), njihovim psihičnim problemom. Jaz skozi psihoanalizo razumem delovanje duševnosti in družbe. Moje kritično mišljenje temelji na psihoanalizi.
Vsi trije moji podiplomski študiji so bili inherentno povezani s psihoanalizo, s Freudom. (V mojih treh podiplomskih »indexih« so številni izpiti, ki so povezani s psihoanalizo!) PSIHOANALIZO KOT PROPEDEVTIČNI KONCEPT oz. TEORETSKI FUNDAMENT IMAM V MEZINCU … Šele na številna prigovarjanja sem začel SVETOVATI, dajati »drugo mnenje«, in tudi TERAPIRATI – in to delam že skoraj 20 let (od leta 2007 tudi t.r. profesionalno).
Pristopam pa bistveno drugače, kot je to delal Freud! Ker . . . moji sošolci na dveh (od treh podiplomskih študijev) so bili psihologi, psihoterapevti, psihiatri … In … že v času teh podiplomcev, mi niso bili do kolen! S strahospoštovanjem so se obračali name – predvsem, če niso kaj vedeli; to je bilo še pred letom 2000! INŠTRUIRAL sem jih, razlagal sem jim psihoanalitične teoretske koncepte, ki jih niso razumeli … - ker profesorji niso bili dovolj razumljivi (Lešnik, Lunaček, Rutar, zakonca Riha, Močnik, Žižek, Dolar, Eva D. Bahovec …) Psihoanalitične seminarje sem ji pisal …, pa diplome, magisterije, doktorate … Na vse te podiplomske študije sem vstopil ŽE psihoanalitično podkovan (v propedevtičnem smislu). Freuda »žvečim« že več kot 40 let … V SŠ sem se »prepiral« s profesorico psihologije (Štrovs se je pisala) – glede Freuda, psihoanalize … (Ampak takrat sem bil predan ŠPORTU.)
In potem me ponižujejo z dikcijo »samooklicani psihoanalitik« … Nazadnje v Slovenskih Novicah – kjer so mi uvodoma za nameček sadistično napisali, da sem »samooklicani psiholog« - samo zato, da bi me diskreditirali … Skrajno perverzno! Tudi Selakoviča je v AIDEA zanašalo v smer, da mi je očital, da nisem psihoanalitik … V Mladini je Luka Volk napisal, da sem samooklicani igralec!
Zdaj bom pa razložil par detajlov … Pa nikoli o tem nisem govoril, ker pač ni v prid Freudu. Namreč – kaj sedaj očitam Freudu?! Predvsem to, da je – potem, ko je odprl zasebno prakso – začel naročati svoje prve paciente VSAK DAN – prešel je celo na obiske 2 x na dan, tudi do 5 x na teden! - Zdaj me pa dobro poslušajte: Freud je bil v tistem času, ko je odprl zasebno prakso, čisto brez denarja! Njegova želja PREDZAVESTNO-NEZAVEDNA ŽELJA – je bila ZASLUŽITI!! Zato si je (z)RACIONALIZIRAL, da morajo pacienti hoditi k njemu na pogovore vsak dan (razen čez vikend), celo 2x na dan!!! Imel je samo bogate paciente … Celo racionaliziral si je, zakaj mora biti terapija plačljiva in ne pro-bono! Našel je neko logiko, ki sicer pije vodo, ampak … Seveda se da terapirati tudi pro-bono. Če pa se plačuje, pa res »bolj drži«, ker … pacient hoče dobiti »pozitivne učinke«, ker je pač plačal za to, da je učinkovito – v ozadju je OBLIGATORNA logika.
In kako je Freud delal s pacienti? Torej: kako je pristopal k pacientom?! V bistvu se ni niti pogovarjal. Bolj so pacienti govorili, on pa jih je poslušal. Izzval jih je z nagovorom: »Ulezite se na kavč, jaz bom sedal za vami – in vi govorite, kar vam pride na pamet.« Ta metoda je sčasoma dobila ime: »metoda prostih asociacij«; še v času starejšega Freudovega kolega tudi »talking sure« (»zdravljenje z besedo oz. s pogovarjanjem« - Breuerjevi Anni O. (Bertha Popenheim) se pripisuje dikcijo o »čiščenju dimnika«). Freud je katarzični metodi dodal še analizo sanj, in tudi analizo različnih spodrsljaje, predvsem govornih …
Jaz pa v resnici SPLOH NE DELAM TAKO! Ker imam več znanja, kot ga je na začetku svoje poti imel Freud – seveda imam znanje na račun in zahvaljujoč Freudu. Tudi HIPNOTIZIRAT znam, kar Freudu ni šlo od rok. In zato je preklopil na proste asociacije, ki so izjemno zamudne, »trhle«, nezanesljive – t.r. NEUPORABNE, ker samo ZAVLAČUJEJO NAPREDOVANJE!
No, in zakaj jaz ne rabim PROSTIH ASOCIACIJ?! Ko izvem za naravo problema, torej kakšen je nadležni SIMPTOM, hitro (z)vem – in to zaradi kompleksnega propedevtičnega PA znanja – od kje se napaja ta simptom, iz katerega »nezavednega območja«, iz katerega »tipa« infantilnih potlačitev … Domala vedno je v ozadju otroštvo, večinoma primarna družina, »Ojdip« (tudi tip navezanosti na mamo) – če so problemi oz. simptomi seksualne narave, je v ozadju lahko spolna zloraba. Posledično tudi zelo suvereno vem, kateri konteksti iz odraščanja (iz otroštva) so lahko v ozadju motečih simptomov, ki so v resnici (po mojem videnju) zelo logični, če človek pač pozna – IN JAZ PAČ POZNAM – človeško psiho (PSIHOANALITIČNO PROPEDEVTIKO).
Meni »klienti« govorijo o »specifičnih« detajlih iz njihovega otroštva, mladosti – o specifičnih OBČUTKIH, emocijah … Jaz pa potem znam psihoanalitično sklepati, čemu vse so botrovali vsi ti infantilni detajli. Vsako nezavedno jedro ima svojo »bumerang«, ki se reflektira v otroštvu. Moja naloga je, da razvozlam REBUS – v smislu: »To in to človeka moti, ga (kot simptom) spotika v občutkih, moja naloga pa je, da razvozlam, kaj ključnega se je človeku zgodilo v otroštvu – in potem mu serviram UVID, razlago latentnega/nezavednega ozadja motečega simptoma.«
PRI MENI SE TOREJ DO UVIDA PRIDE PO DRUGI POTI, po drugi psihoterapevtski logiki, kot je to »predlagal« in zagovarjal Freud in sedanji psihoanalitični psihoterapevti (ki tudi perpetuirajo vso to balastno psihoanalitično edukacijo bodočih psihoterapevtov s psihoanalitičnim pedigrejem).
Jaz sploh ne uporabljam kavča, pač pa navaden stol, pogovor »iz oči v oči«. KAVČ JE OSTENEK BREUERJEVE KATARZIČNE METODE – gre za ostanek »predtransfernega obdobja«, ko se je Breuer še »dol dajal« s pacientkami – zato je tam kavč (kot SIMPTOM TERAPEVTOVE latentne ŽELJE PO »DOL DAJANJU« S PACIENTKAMI, ki so bile v tistem času vse mlade, seksualno mične in kronično seksualno nepotešene) … - - - Jaz pa napenjam možgane; klient je zame REBUS, ki ga moram »razvozlati«. Jaz ne delam od 3 do 5 let po vsaj 3 x na teden (po 45 do 50 min)! Pri meni ne traja PA samo 45 minut! Pri meni vsaj 1,5 ure, najdaljša PT je pri meni trajala 6 ur!! OD 50 do 80% časa govorim jaz! V klasični PA pa je obratno: govori t.r. samo pacient! 95% časa! Freud je v Angliji dopoldan terapiral Američane, popoldan pa Angleže … Zato je Ameriška psihoanaliza drugačna od angleške! (Ameriški psihoanalitiki več govorijo!)
A VESTE, ZAKAJ VAS NAROČAJO NA DOLGOTRAJNE PSIHOTERAPEVTSKE SEANSE?! ZATO DA PSIHOTERAPEVT ZASLUŽI! Pacienti so sponzorji oz. donatorji svojih psihoterapevtov!!! Jaz pa se ljudem ponudim bolj kot svetovalec, ki daje »DRUGO MNENJE« - dopustim pa možnost, da se ljudje s težavami pri meni oglasijo tudi vsak teden, lahko tudi večkrat na teden … Nimam pa ideje, da bi preko njih obogatel. Zato nisem ravno »pri denarju« (imam pa še gledališče/RG).
Še nekaj je treba izpostaviti. Psihoanaliza je kot psihoterepevtska metoda resnično mati vseh psihoterapevtskih metod – zato si je vzela pravico, da je edukativni proces/protokol (pridobivanja licence), kakršnega ima psihoanaliza, druge psihoterapevtske metode nimajo, dolgotrajen, LATENTNO SADISTIČEN.
Tandem sadizem & mazohizem je vtkan v latentno jedro edukativnega procesa pridobivanja psihoanalitične licence.
Srbija ima zelo dodelan edukativni protokol pridobivanja psihoanalitične psihoterapevtske licence. (Ne vem, kako je pri nas – ker pri nas ni niti kompetentnih psihoanalitičnih psihoterapevtov. Tisti, ki so, so meni dovolj poznani, da … in … niso dovolj dobri. Srbija ima Aleksandra Dimitrijeviča, ki … … zelo šteka!) Tudi Hrvaška ima – je imela – Eduarda Kleina (Hugo Klein je bil Beograjčan – umrl 1981). --- Za Srbijo – tamkajšnjo EDUKACIJO (usposabljanje) sta potrebna dva predstavitvena intervjuja pri dveh lear-psihoanalitikih, potem morate pisati prošnjo Srbskemu psihoanalitičnemu društvu , da vas sprejme v edukacijo … Potem se začne 1. leto psihoanalitične edukacije .…… samo »Vi na kavču« … Edukativni seminarji (10) – svoji osebni primeri pod supervizijo … Zelo dolg in latentno-sadističen proces edukacije, ki ga zdržijo samo mazohisti. Minimalno od 6 do 7 let, raje več! --- Psihoanalitična terapija je »NESKONČNA«.
Glavni problem psihoanalize kot psihoterapevtske metode so ODPORI. To so nezavedne reakcije na neljubo resnico (o nezavednem jedru). No, po mojem videnju in izkušnjah, se da ODOROM ogniti ravno zaradi vhodnega statusa »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve«. In s HIPNOZO, ki t.r. »povozi« oz. »obide« odpore! … … …
Transfer, ki bi se moral tokom dolgotrajne seanse šele ustvariti (in posledični kontratransfer) je pri meni v bistvu nepomemben (čeprav, seveda je pomemben) ker imam jaz apriorni STATUS »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve«. Hipno-apriorni transfer! Skušnjav okrog kontratransferja jaz načeloma nimam – ker načeloma nimam dolgotrajnih seans, v katerih se zgodi (kontra)transfer – ZATO TUDI NE RABIM SUPERVIZIJE, k katri bi se zaupal nekemu »firbčnemu« supervizorju in mu razlagal, kako sem v neko klientko zaljubljen in bi se z njo dol dal – oz. kako svoje nezavedne vsebine projiciram na neko stranko (klienta). Jaz operiram s pametjo in ne s čustvi (nezavedno vrnjenimi kontratransfernimi vsebinami).
Naj ob koncu še rečem, da grupna (psiho)analiza tudi gravitira v register psihoanalize. Tudi določen tip partnerske (psiho)terapije gravitira, t.r. spada v register psihoanalize. Če sem malo preroški, bom rekel takole: kako se bo moja psihoterapije nekoč imenovala, prepuščam drugim. Rekel bi le, da jaz improviziram – in to v psihoanalitičnem sektorju! Poskušam pa POSEPEŠENO priti do UVIDA! Pospešek predstavlja ravno moje »razvozlavanje« REBUSA, ki ga predstavlja klienotova/pacientova izpoved, zgodba, ki jo dobim servirano v nekem CV-pismu oz. pogovoru (ki je osredotočen na otroštvo, mladost).
Laično rečeno – in to v resnici dela vsaka psihoterapija – gre v psihoterapiji za INTERVENCIJO v določen (travmatičen) miselni sistem, ki se je v človeka naselil v otroštvu. Vsaka psihoterapija v bistvu skuša vplivati na vplivanje infantilno »vnesenih« misli, ki jih je otrok »poskrkal« oz. »posnel« v svoj miselni korpus. Pri vsaki psihoterapiji gre v bistvu za intervencijo na vplivanje infantilnih misli – hiperivnestiranih misli, ki jih je otrok travmatično mislil v prvi 6-8 (10) letih svojega življenja. Star Freudov pristop je to intervencijo izvajal odločno predolgo in po nepotrebnih ovinkih, ko pa je vendarle jasno, da je mogoče na potlačene infantilne misli mogoče vplivati bolj učinkovito in bistveno hitreje, kot je to »zmogel« Freud oz. to zmorejo Freudovi sodobniki s klasično psihoanalizo. V osnovi gre pri psihoterapiji za INTERVENCIJO V INFANTILNI MISELNI ODTIS. Žalostno je, da klasični (licencirani) psihoterapevti tega bistva ne razumejo.
Ker jaz nimam občutka, kaj sedaj komu ni jasno, bom na tej točki zaključil, in se razgovoril o tem ob primernih podvprašanjih, ki jih sam sebi ne znam zastaviti.
Še video na to temo:
Apr 26, 2024