NEDAVNO SEM DAL INTERVJU (O LJUBEZNI) ZA NEKO REVIJO ... TULE SEDAJ PONUJAM OBČUTNO DALJŠE OZ. ORIGINALNE/PRVOTNE ODGOVORE:

1. Kaj je romantična ljubezen? Kot freudovec oz. psihoanalitični teoretik (teoretski psihoanalitik) imam zelo specifične, torej teoretsko-psihoanalitične poglede na zaljubljanje in ljubezen. Romantična ljubezen je laični termin, ki ga Freud ni uporabljal – tudi jaz ga ne. Tudi o ljubezni Freud načeloma ni govoril, niti o zaljubljanju – razen ko je govoril o hipnozo. Namreč: zaljubljeni ljudje oz. ljudje v fazi romantične ljubezni so kot hipnotiziran, torej začarani ali pa uročeni. V (teoretski) psihoanalizi se uporablja koncept libidinalne ekonomije, ker bi pomenilo, da se v bistvu proučujejo raznorazne misli, ki mislijo ugodje in imajo večjo ali manjšo libidinalno investiranost (nemško:  besetzung, angleško: cathexis), kot se reče. Romantična ljubezen je tako rekoč prva faza ljubezni, torej nekakšen prvi ljubezenski šok, ki vzajemno doleti dva (hkrati). Rekel bi, da je mogoče romantično ljubezen enačiti z zaljubljenostjo – srečno in predvsem vzajemno zaljubljenost dveh oseb. Žalostno je, da romatnična ljubezne – tako kot (katerakoli) zaljubljenost seveda ne traja večno, ampak se nekako »skrha« oz. »utrudi« oz. preprosto, mine. Se »rezelektri«, torej neha biti (libidinalno) hiperinvestirana ("zabezetcana", "cateksirana", "oenergetena"). Pri romantični ljubezni gre za to, da se v človeku oz. v obeh (dveh) zaljubljencih obudijo določene misli iz otroštva, ki jih je dojenček mislil, ko je prvič – in vedno vnovič – videl svoj prvi objekt želje, kot se reče v psihoanalizi, torej mamico. Bistvo romatične ljubezni je vzajemnost. Nesrečne romantične ljubezni torej ni – je le nesrečna (nevzajemna) zaljubljenost. Teoretsko zanimivo je, da gre tako pri moškem, kot pri ženski – če seveda govorimo o heteroseksualni paradigmi (homoseksualna pa je lahko podobna) – da se srečna in vzajemna zaljubljenost, torej romantična ljubezen, tako moških kot žensk v osnovi napaja iz prve zaljubljenosti dojenčka (in/oz./ali dojenčice) v svojo mamo. V fazi te vzajemne zaljubljenosti, torej romantične ljubezni, je spolnost lahko – ni pa nujno – postavljena v drug(otn)i plan oz. povsem na stran. Oba vpletena v tej fazi aktivirata določene obrambne mehanizem in se res obnašata kot hipnotizirana oz. uročena, tako rekoč nora, psihotična. Zaljubljenost – tako srečna, kot nesrečna – je (kot) psihoza, vedno znova poudarjam, in isto je z romantično ljubeznijo. Aktivirajo se številni obrambni mehanizmi, predvsem racionalizacija, vsaka resnico je za oba vpletena zelo subjektivno izkrivljena. Zaljubljenci oz. romantično ljubeči so sposobni slišati »kako trava raste«, kot radi rečemo. Romantično zaljubljena sta lahko vzajemno lahko le dva – tretji »odpade kot knof od gat«, kot se reče. To pa zato, ker zaljubljenost in/oz. romantična ljubezen korenini v prvi »zaljubljenosti« dojenčka/dojenčice v svojo mamo, torej mamo in ne očeta, še manj v dve mami ali osebi.

2. Kaj iščejo moški in ženske skozi romantično ljubezen? Težko bi rekli, da kaj iščejo. Retorično se sicer všečno sliši, če rečemo, da zaljubljenci oz. romantiki nezavedno iščejo tisto mamo, ki se jim je nekoč, kot prvi (libidinalni) objekt želje, vedno znova prikazovala. Prej kot (nezavedno) iskanje gre za podoživljanje čustev oz. tistih prvih občutkov, ki so jih dojenčki občutili, ko so vedno znova ozrli svojo "dobro" mamo in ob tem doživljali ugodje, vzhičenost, euforijo, božanskost, blaženost.

3. Drži, da kot pravi Johnson v svoji knjigi Midva, psihologija romantične ljubezni, moški skozi romanco išče svojo izgubljeno žensko plat? Marsikakšna teoretska oz. psihoanalitične špekulacija je legitimna – nekatere se celo zanimivo/všečno slišijo. Osebno mislim, da – če govorimo o moškem – išče tisto »prvo« mamo, ki ga je navduševala, ko mu je nosila »dobro dojko«. Ampak, zopet poudarjam, da v bistvu ne gre za iskaje pač pa za podoživljanje tisti prvih libidinalnih oz. božanskih misli, ki so se pri moškem pač nadgradili z nekaterimi drugimi infantilnimi oz. ojdipalno-kastracijskimi mislimi, pri ženski pa tudi, vendar na čisto drug način. Ženska namreč v obdobju Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa »zapusti« mamo in preide na očeta (kot »nosilca organa-več, ki deklici in mami med nogami manjka«). Ženska čustvena oz. libidinalna oz. ljubezenska paradigma je načeloma konceptualno drugačna kot moška. V povezavi z ljubeznijo se paradigma ženske in moške ljubezni malce razlikujeta. Zaljubljenost in romantična ljubezen pa se pri obeh spolih dogaja zelo podobno, celo identično – šele kasneje se dogodijo določene spremembe oz. razlike. Ključna v teh poznejših ljubezenskih (libidinalnih) povezavah je anatomija genitalij oz. njune konceptualne razlike in hkratna kompatibilnost.

4. Zakaj je romantična ljubezen tipična za Zahod, saj je na Vzhodu pogosteje, da se pari ljubijo s toplino in trdnostjo in svojim zvezam ne vsiljujejo takšnih idealov kot jih mi? Vsaka kultura in vsako obdobje ima določene posebnosti. Rituali med mamico in dojenčkom in odnos sinov/hčera do svojih staršev v obdobju Ojdipovega kompleksa in fenomena kastracije, so različni. Zato se razlikujejo tudi libidinalna (čustvena, ljubezenska, seksualna) dogajanja v odraslosti. Tu so tudi razlike v sramežljivosti oz. (seksualni) konzervativnosti in liberalnosti. Kaj je tipično Zahodno in kaj tipično Vzhodno, je konec koncev tudi težko definirati. Vloga moškega/očeta in ženske/mame je v različnih kulturah in celo narodih zelo različna. Zelo različen je tudi Ojdipov kompleks, posledično je različna tudi trdnost Nadjaza pri moških. Različne so dojilne navade in način koriščenja porodniškega dopusta, različna je tudi analna faza (privajanje na čistočo/kahlico) … Vse to zaznamuje številne civilizacijske oz. kulturne kontekste nekega naroda, zaznamuje pa tudi različne libidinalne kontekste, tudi način zaljubljanja, romantično ljubezen in tudi spolnost. Tu je še tradicija … Težko je vse to interpretirati povsem neoporečno.

 5. V kaj smo prepričani, kadar smo zaljubljeni? Rekel sem že, da se v času zaljubljanja aktivirajo številni ego-obrambni mehanizmi, ki so v osnovi nezavedni in samodejni. Zavest oz. instanca Jaza (Ega) jih nima pod kontrolo. Vse postane zelo relativno, torej kontaminirano s subjektivnostjo. Racionalizacija z idealizacijo opravita svoje. Potem se zgodi, da še kako začne veljati rek: »Vsake oči imajo svojega malarja« in: »Vsak berač svojo malho hvali.« Človeški obrambni mehanizmi so sposobni prikrojiti vsako resnico tistim nezavednim dispozicijma oz. diktatom želje, ki so se aktivirali dotičnemu zaljubljencu. Kar naenkrat se moškemu lahko dopade ženski celulitis, zamaščen trebuh, velika rit ipd. – ženska pa lahko čez noč vzljubi plešo, napihnjen trebuh ali celo kakšno moralno sporno osebnostno lastnost, ki jo ima njen dragi. Ženske so lahko noro zaljubljene v serijske morilce ali so z najhujšimi (zaprtimi) kriminalci v pristni ljubezenski romanci. Stanje zaljubljenosti in romantične »zveze« se lahko zgodi v povezavi s hišnim ljubljenčkom, torej živaljo (psom), kar se v nekaterih primerih lahko »krona« s spolnim odnosom. Ja, tako nor je lahko človek, ki podleže nekaterim svojim (sprevrženim) libidinalnim procesom.

 6. Zakaj se romantična ljubezen pogosteje kot v trajno človeško zvezo spremeni v tragedijo in odtujenost? Ne vem, če to statistika res pokaže – ker: konec koncev, takšnih raziskav preprosto ni in jih ne more biti. Intenzivnost zaljubljenosti in/oz. romantične ljubezni se ne da izmeriti. Kvaliteto oz. harmonijo poznejšega odnosa pa tudi ne. Teoretično pa je prav mogoče, da ravno nora zaljubljenost oz. prvotna intenzivna romantična ljubezen povzroči določeno slepoto za napake, ki jih ima partner/ica. Tukaj je še količina užitka (libidinalna hiperinvesticija), ki jo zaljubljenci oz. romantiki doživljajo v prvem obdobju neke zveze. Ta libidinalni užitek, ki je pogosto kronan še z božanskim seksom, mine – zato, ker želja izgubi na intenziteti, užitek pa posledično tudi, da o pohoti ne govorimo. Potem v zvezi ni več tako luštno/prijetno, spomin na prvotno libidinalno euforijo (vključno z adrenalinskim seksom) pa še obstaja. Nekateri (Milivojević) zato celo odsvetujejo zaljubljenost kot predhodno fazo vstopanja v ljubezenski/libidinalni odnos med dvema partnerjema/zakoncema. Osebno sem drugega mnenja. To, da se dva naveličata en drugega in da se partnerjem/zakoncem dogajajo v odnosu/družini tragedije, je povezano s čisto drugimi infantilnimi dogodki. Pomembna je struktura Nadjaza od katerega je odvisno moralno razsojanje dveh partnerjev/zakoncev. Pomembno je, kako misel obeh vpletenih misli otroka, če ga imata. Partnerji/zakonci so pogosto skupaj, ker je to njihova moralna dolžnost do otrok – kljub temu, da seks ni več adrenalinski, da zaljubljenosti že zdavnaj ni več, o kakšni romantiki ni govora. Tako postopajo moralno odgovorni, torej funkcionalno odrasli ljudje. Svoje (egoistične) užitke kot prioriteto umaknejo – na prvo mesto dajo tisto, kar je moralno prav; in moralno prav je igrati odgovorne starše svojim otrokom.

7. Kdaj se je v zahodni družbi pojavil ideal romantične ljubezni? Verjetno v srednjem veku - tu je mit o Tristanu in Izoldi, tu so trubadurske pesmi, v katerih so hrabri vitezi oboževali lepe dame kot svoj navdih (muza). Teorije so razno razne. Nimamo pa časovnega stroja, da bi se vrnili v zgodovino in na psihoanalitični kavč posadili potencialne zaljubljence oz. romantike in potem prečesavali njihova čustva in seksualnost ter ugotavljali, kaj mislijo in od kje iz otroštva se jim te misli napajajo oz. vračajo. Dandanes imajo mnogi utopično ambicijo oz. iluzijo, da je mogoče spoznati in pravilno interpretirati mnoge zgodovinske oz. humanistične (antropološke in sociološke) kontekste. Med njimi je bil tudi francoski filozof Michel Faucault, ki je trdil, da se spolnost pojavi šele v 19. stoletju. Za seksualnost pa, da se je pojavila šele v 18. stoletju, prej je obstajale le neka mesenost – s čemer se seveda jaz ne strinjam. Spolnost in seksualnost sta z (romantično) ljubeznijo seveda povezana.

 8. Mit o Tristanu in Izoldi govori, da obstajata dve Izoldi, Beloroka, ki je običajna zemeljska ženska in Plavolasa, ki je podoba Tristanove duše. Mite in legende je mogoče razlagati na številne načine. Osebno prisegam na psihoanalitično razumevanje oz. konceptualizacijo duševnosti. Interpretativne špekulacije so lahko številne in gredo v različne smeri. Poanta, ki jo jaz vidim v tej legendi je v tem, da se »akutnega« libidinalnega hrepenenja ne da zatreti. Libido (mišljeno v ožjem pomenu besede), torej strast, želja (hrepenenje) v končni fazi vedno zmaga.

9. Zakaj in kako svoje nezavedno živimo skozi moškega ali žensko? Nezavedno moškega in ženske se popolnoma razlikujeta, in to zato, ker imata radikalno različne genitalije. Poleg tega sta koncepta obeh tipov genitalij kompatibilna. Mošega genitalije silijo v simbolno dajanje, žensko pa v sprejemanje – penis je »dajajoč«, vagina pa »sprejemajoča«. In tudi v nekaterih seksualnih segmentih romantične ljubezni je ta kompatibilnost zaznavna. Moški vendarle varuje žensk pred okolico, ženska pa se mu pusti varovati. V romantični ljubezni, kjer se prakaticira seks, se stvari v odnosu zaznamujejo bistveno drugače kot v romantični ljubezni, kjer (še) ni seksa. Seks aktivira nekatere potlačitve oz. misli iz otroštva, ki t. r. kontaminirajo romantiko med zaljubljencema. Ko nastopi seks, se marsikaj spremeni. Nezavedno je s seksom neustavljivo in nepovratno aktivirano. Oralna faza iz katere se osnovi napaja romantična ljubezen, se spoji s falično. V falični fazi (Ojdipov kompleks, kastracija) pa domuje seme spolna želja. Konglomerat oralne in falične faza kar naenkrat specificira romantično ljubezen.

 10. Ali je resnica o romantični ljubezni povezana s fantazijo? Resnica je relativen in izmuzljiv koncept. Obstajajo teorije, hipoteze, celo določen statistične raziskave, ki jih mnogi hočejo glorificirati z etiketo znanstvenosti. Na področju (romantične) ljubezni je težko vpeljati znanstvenost in spoznanje oz. resnice. Psihoanalitične teorije so konsistentne, ker imajo v ozadju koncept oz. teoretsko jedro. In ravno zaradi psihoanalitične panseksualnosti je treba vedeti, da laično govoričenje o romantični ljubezni lahko hitro zbledi, če bi bili priča seksualnim perverzijam, ki jih romantika zganjata med sabo. Romantiki seksajo z ljubeznijo, torej se ljubijo. V trenutku, ko postane seks »perverzen«, torej mesen in prežet s čisto pohoto, torej ko med seksom ni več poljubov, bi težko še naprej govorili o romantični ljubezni. Romantika in pohota se med sabo lahko »spreta« oz. se tepeta. Problem lahko nastane, ko v romantičnem tandemu nekdo preklopi na perverzijo oz. meseno pohoto, drugi pa bi se v postelji (še vedno) nežno »ljubi«.

V TEM KONTEKSTU BI SE DALO ŠE PRECEJ DODATI. TOREJ SEKS IN ROMANTIČNA LJUBEZEN JE MEGALOMANSKA TEMA. SEKS JE NAMREČ KONCEPUTALNO ČISTO DRUG V FAZI ROMANTIKE (NORE ZALUBLJENOSTI) KOT V KAKŠNI DRUGI FAZI.

 11. Bi lahko na kratko povedali še, kaj je prava ljubezen in ne zaljubljenost?  Ljubezen je čustvo, ki se pretežno - ne pa v celoti - napaja iz odnosa, ki ga je otrok imel oz. mislil (v svoji psihični realnosti) v povezavi z nasprotispolnim staršem daljše obdobje svojega otroštva - vse od ojdipalne faze naprej. Za sposobnost doživljanja "prave"/"pristne" ljubezni je sicer vselej pomembna tudi ("oralna" in "analna") mama. Za zaljubljenost pa je izključno pomembna mama - in to tista doječa/"oralna" mama, v katero se je dojenček/dojenčica zaljubljal/a v oralnem obdobju, torej v času dojenja oz. "dobre dojke" (ali flaške) in materinega obraza. Prava in pristna ljubezen je človekova sposobnost obuditi pozitivno čustvovanje otroka v prvih šestih letih življenja predvsem v povezavi z nasprotispolnim staršem (v vsakem primeru pa tudi mamo). In moška sposobnost prave ljubezni je večja od ženske sposobnosti, ki v času "Ojidpa" zaniha od prvega objekta, torej matere, k drugemu objektu, torej očetu. Deček pa ostane trdno prikovan na prvem (nasprotispolnem) objektu želje, torej na materi. In ljubezen do (nasprotispolne) ženske je pri moškem pristnejša in manj egoistična kot ženska ljubezen do moškega.