Umetnost – vsaj tista, ki je v človeški kulturi cvetela dolga stoletja – ima svoje zakonitosti. Zato, da nekaj zapopademo kot umetnost, se mora v našem nezavednem »nekaj« zgoditi. Ravno to »nekaj« je sem, seveda skozi psihoanalizo, problematiziral v predavanju – v t. i. »ZOOM-konferenci« – minuli če

PREAMBULA: Tudi tokrat je tematizirana predvsem likovna umetnost oz. slikarstvo. Tukaj predstavljene teoretske zakonitosti pa v splošnem držijo tudi za sedanjo t. i. »vizualno« umetnost, ki ima »konceptualni« pridih. V tem podlistku »O umetnosti (skozi psihoanaliz)«, nameravam napisati še vsaj 5 nad

Sodobnemu (post)modern(ističn)emu (abstraktnemu) slikarskemu (in tudi kiparskemu) oz. »vizualnemu« (»konceptualnem«) afnanju dandanes ni ne konca ne kraja. Sodobni umetniki so – potem, ko se je umetnosti obetalo razkrinkanje (v smislu natega) – nadležni tudi zato, ker so za nameček še »kulturni« akt

Ciljna publika novodobnih umetnikov – ne samo konceptualistov – so intelektualci in/oz. premožna elita/buržoazija, ki sodobno (modernistično in postmodernistično) umetnost uporablja kot statusni simbol, s pomočjo katerega se dvigne nad »ostale«, nad »nevedne«, umetniško/umetnostno »neizobražene«, n

Dandanes je (anti)umetnost že tako »napredovala« – no, dalo bi se sicer reči, da je »nazadovala« (v »antiumetnost«) – da je umetnost tudi nekaj/tisto, kar nosi v sebi pretežno negativna čustva – ob čudenju še zoprnost/averzijo zbeganost in neugodje. Zadnji takšen primer pri nas je »inštalacija« (ani