Že nekaj let pišem za informator/"revijo"/glasilo ZIFS, ki je namenjeno invalidom. In zanje sem se o Greti Thunberg malce bolj razpisal kot za Fokuspokus. A teksta mi niso objavili, ker ... menda imajo v svojih vrstah tudi avtiste. No, jaz Grete nimam za invalidne. Moti me njena mladostniška, celo otroščja nadutost, ki je morda res del oz. simptom njenega avtizma. Ko me je na FB nekdo vendarle malo sprovociral - imam pa za kar "sčajmanega" in njegovo mnenje resno jemljem - sem dodal še tole: "Zame je Greta neresna. Nje jaz pač ne morem jemati resno. Je pa res, da če bi mene nekdo vpršal (za nasvet), kako bi bilo mogoče zmanipulirati množico ("ovce") in jo potegniti v neko smer, bi rekel: ""Nekega otroka - najbolje, da deklico - poiščite, ji operete možgane in "upravljajte" z njo ... In s tem/takim/tovrstnim trikom lahko za seboj potegnete maso naivnih "ovc", ki jih boste lahko zapeljali v to ali ono stran, z njimi upravljali ..."" Kakorkoli že, moj tekst za ZIFS se je glasil takole:

Ž

V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM NEKAJ TEKSTOV, KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"):

Seksološki podlistek se s tem prispevkom izteka. Glede na to, da se je 6. maja 1856 rodil Sigmund Freud, oče psihoanalize (posledično je seveda Freud tudi pionir seksologije), bo ta zadnji seksološki prispevek namenjen prav vlogi tega vélikega in prelomnega misleca v svetovni humanistiki in družboslovju. Po Freudovem mnenju in po iskrenem prepričanju velikega dela filozofske elite (ne samo slovenske), se mimo razumevanja seksualnosti ne da razumeti nobenega segmenta človeške družbe – no, tudi velik del živalskega sveta, še posebej človeku podobnih opic, je mogoče razumeti, če se razume celoten kontekst (spolnega) parjenja oz. boja samcev za samico.

Freudov opus je pred dobrimi 100 leti tako pretresel takratno konzervativno družbo, da ni čudno, da se ljudje še danes niso popolnoma sprijazni

V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM TEKSTE (5 DELOV), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"):

Glede na to, da se mladi zapletejo v seksualnost že zelo zgodaj – nekateri (predvsem dekleta) že okrog 15. leta – se mnogi sprašujejo, ali jim seksualnost lahko škodi pri doseganju dobrih športnih rezultatov. Ali se pred pomembnimi tekmovanji sme seksati ali ne, se sprašujejo tudi »veterani« vrhunskega športa. Čeprav sem o tej temi že pisal, se čutim dolžnega, da v tem prispevku ponovim nekaj teoretskih namigov. Govoril pa bom predvsem o moški seksualni aktivnosti v povezavi s tekmovalno uspešnostjo.

 

Američan John Dollard je sredi 30 let prejšnjega stoletja s sodelavci proučeval agresivnost in postavil trditev, da seksualna aktivnost negativno vpliva na agresivnost in s tem tudi na športni rezultat. Njegovo trditev so skušali znanstveno dokazati v mnogih raziskavah, vendar so se ušteli

V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM TEKSTE (5 DELOV), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"):

V prejšnji številki smo nakazali, da se v športnem tandemu trener(ka) – športni/k/ca navadno izoblikujejo posebne čustvene, libidinalne vezi, ki so znane iz klasične klinične (psihoanalitične oz. terapevtske) prakse pod imenom transfer(ni odnos). Dobri oz. pristni odnosi med trenerjem in športnikom oz. športnico so ključ do športnega uspeha. Ta transferni odnos pa v sebi nosi pasti, ki jim včasih niso kos niti najboljši trenerji. Če pride do t.i. kontra transferja (vzajemne ali povraten čustvene libidinalne povezave trenerja s svojim športnikom ali športnico), postane odnos zapleten. Zapletenost se stopnjuje takrat, ko gre za transfer(ni odnos) med trenerjem in (odraslo) športnico – takrat je opcija tudi prava seksualnost.

Že v prejšnji številki smo namignili, da je libido motivacijsko ži

V POČASTITEV 80 LETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA - UMRL JE 23. SEPTEMBRA 1939 - OBJAVLJAM TEKSTE (5 NADALJEVANJ), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"):

Nedavno sva z urednikom Športa mladih razpravljala o temah, ki jih ta čas obdelujem (o njih pišem, občasno pa tudi predavam), ter o tem, kako me mediji razglašajo za seksologa, jaz pa sem zgolj in samo (teoretski) psihoanalitik, freudovec. Oba sva se strinjala, da je seksualnost v športu resnično nekakšna tabu tema, ki bi jo bilo mogoče resno obdelati. Osebno sem bil mnenja, da ta revija vendarle ne bi prenesla te provokativne teme – še posebno ne v teh konzervativnih časih. No, pa me je urednik vendarle pregovoril za pet krajših prispevkov – s pikrim namigom, da bo rubrika namenjena predvsem staršem. S takšnim transparentnim namigom, bi namreč znala biti ravno ta rubrika ena najbolj branih – med mladimi seveda.

Glede na to, da se imam za (teoretskega) psihoanalitika, bom o š

Pred nekaj leti sem, sam pri sebi, mogoče pa tudi javno in »naglas«, razmišljal takole: »Če bi bil jaz odvetnik, bi določene primere prevzel zato, da bi jih izgubil.« Mislim, da sem imel v mislih neko branjenja (odvetniško zagovarjanje) nekega pedofila, ki ga je odvetnica tako spretno branila, da je dobil namesto nekajletne zaporne kazni, zgolj nekaj mesečno kazen, pa še to pogojno. Če se dobro spomnim, sem to razmišljanje ponovil tudi v primeru Hillary Clinton, ki je kot mlada odvetnica t. r. zmagala v primeru, ko je branila nekega pedofila. Svojo zmago na sodišču pa je z dotičnim pedofilom, prežeta s smehom, še proslavljala. Meni kaj takega ne bi prišlo na kraj pameti. In še vedno se ne morem načuditi tistim odvetnikom, ki na sodiščih branijo psihopate. Zadnji primer je odvetnik, ki brani Sebastiana Abramova (nekoč Colariča), ki je »po nesreči«, kot sam trdi, ubil Saro Veber. Svojo novo dekle – Sarino naslednico – Julijo Adlešič pa je pripravil do tega, da si je sama odžagalo roko. I

Nedavno sem imel intervju za revijo Reporter. Če ste ga prezrli in če vas tema zanima, evo:

1.     

1.  Zpriprtega Sebastiana  Abramova (prej Sebastian Colarič), ki je nagovoril svoje dekle Julijo, da si odreže roko z namenom pridobitve odškodnine od zavarovalnice, ste dejali, da je prvovrstni patološki narcis. Ali velja za izjemo ali je njegovo kriminalno obnašanje podobno obnašanju serijskih morilcev, kot sta bila Silvo Plut in Metod Trobec?

Silvo Plut in Metod Trobec sta bila drugačne vrste psihopata, kot je Colarić-Abramov. Pri obeh že pokojnih serijskih morilcih ni bilo zaznati toliko klasičnega patološkega narcizma in snobizma, kot pri Colarič-Abramovu. Trobec in Plut sta imela ogromno potlačene jeze do mame. Za Abramova pa tega ne bi mogli trditi. Imajo pa vsi trije veliko skupnega – to pa je: deficit v moralnem razsojanju. Prva dva sta živela t.r. v bedi, dotični Sebastian Abramov pa, kot snob, na veliki nogi – brez enormnih količin denarja ni znal živeti. Trobec in Plut sta

PREAMBULA: Ne vem, če je veliko piscev sposobnih spisati takšen tekst, ki bi bil berljiv in aktualen tudi po 20 letih. Spodnji tekst sem napisal pred dobrimi 20 leti – pod naslovom »Vzgoja in šola«. In ker se v teh dneh začenja novo šolsko leto vam ga ponujam v branje in razmislek.

Šola kot vzgojno-izobraževalna institucija si je že od nekdaj prizadevala vzgajati otroke. O iskrenosti te namere ne gre dvomiti, čeprav so mnogokrat v ozadju tudi nekatere ideološke povezave. Šola je namreč po definiciji vselej tudi ideološka institucija znotraj državnih oblastnih mehanizmov. Naš namen sicer ni polemizirati o ideoloških razsežnostih šole niti ne o pravici do institucionalne vzgoje, temveč bi radi opozorili na neko tezo, ki izhaja iz psihoanalitične misli Sigmunda Freuda. Res je, da si šola nenehno prizadeva vzgajati otroke. Toda psihoanalitična replika bi se nanašala na dilemo o zmožnosti in pristojnosti oz. vzgojni kompetentnosti.

Šola si lahko še tako prizadeva vzgajati otroke, toda o

V zadnjem času se toliko govori o psihopatih, da bi bilo treba ljudem par stvari razložiti – predvsem to, kako psihopat nastane. Zadnji eklatanten primer psihopata, ki je bil razkrinkan, je bil Sebastian Colarič, ki se je – potem ko je ustrelil svoje dekle Saro Veber – spremenil priimek v Abramov. Latentnih psihopatov je precej več, le da se jih ne razkrinka, pač pa neovirano smetijo po družbi. Včasih so celo zelo produktivni. Določeni podsistemi bi se čez noč sesuli v prah, če v svojem jedru ne bi imeli inkorporirane psihopate – eklatanten primer so finančne borze, na katerih pogosto prosperirajo ravno (latentni) psihopati. Tudi med top-menedžerji je precej psihopatov, ki v svojem čustvovalnem aparatu ne premorejo trohice sočutja. En sam narcizem jih je.

Če bi se kdo res rad poglobil v etiologijo nastanka psihopata – si naj prebere knjigo Karmen Šterk »Serijski morilec – normalen psihopat psihopatološke matere«. V tej knjigi boste spoznali predvsem to, kako mame lahko fatalno zaznam

Za egipčanske piramide Osmanagić pravi, da so bile nekoč pod morjem (kot del velikih mest), ker so v piramidah menda našli (morsko) sol. (No, težko je preveriti, ali je to res res!) Govori tudi o podzemnih mestih, kjer je nekoč divjala vojna … V isti zvezi vehementno dodaja – kot da bi bil zraven, ko se je to dogajalo – da so na Zemlji pred 12.000 leti (očitno zaradi potresov) pustošili cunamiji (visoki valovi), visoki okrog 2.000 metrov …  Za Jadransko morje pravi, da je bilo takrat 650 metrov nižje … Mimogrede vpelje »privezne« za čolne/ladje, imenovane »alke«, ki so jih našli na hribih v notranjosti Dalmacije (Hrvaške) in Bosne – ampak Napoleonovi vojaki so jih pokradli … Obnaša se kot prekaljen geolog, ki – ker poseduje časovni stroj, s katerim se vrača v preteklost – vse ve … Spozna se tudi na vulkane, saj je v svoji argumentaciji vpeljal tudi »vulkanske linije«. Brez posebnih pomislekov razglasil, da so piramide premišljeno zgrajene na presečišču »vulkanskih linij«. Kako Osmanagi

Za svojevrstno mašilo (v antropologiji se takemu mašilu reče mana), ki utrjuje Osmanagićev nateg – in tega mašila/natega (mane) se poslužujejo mnogi šarlatani, ki prodajajo raznorazne (zdravilne) reči/stvari – uporabi t. i.  Shumanovo frekvenco oz. resonanco. Piramide kot (domnevne) grobnice, mu očitno niso dovolj. Za legitimnost svoje (psevdo)arheologije vpelje zdravilnosti! Ko utemeljuje zdravilnost bosanskih piramid in podzemnih tunelov, ki jih je – mimogrede rečeno (in s tem soglašajo tuji arhelologi) sam skopal – se sklicujejo ravno na »naravno« »Shumanovo resonanco/frekvenco« (ki jo je »določil« Otto Winfried Schumann, pač glede na razdaljo med zemljino površino in nekaj nad 50 km oddaljeno ionosfero.  Za Zemljo se sicer da reči, da ima svojo frekvenco, vibriranje oz. »nihanje«. Mnogi so posledično začeli govoriti o naravni oz. značilna »zemeljski frekvenca«, 7,83Hz (oz. okrog 8 Hz). Ljubitelji raznoraznih teorij zarote (ki je kot fenomen psihološke narave) to frekvenco povezuje

Osmanagićeve najbolj »divje« in »nedeljske« (bizarne in greoteskne) posplošitve so naslednje:

Ko govori o piramidah kot »energetskih mašinah«, se prelevi v največjega strokovnjaka za elektromagnetno valovanje in »divje« vpelje »elektromagnetno polje«, pri katerem gre res  za kombinacija električnega in magnetnega polja (ker: električno polje res nastane v okolici nabojev, magnetno polje pa je posledica gibanja nabojev). V svoji »stiski«, ko ne ve več, kako bi bil še bolj prepričljiv »divje« vpelje še podzemeljske vodne tokove in (zakopano) železno ploščo (?!) – kar naj bi po njegovem že kar generiralo znamenito »energijo« teh »piramide«, ki je (da bo bolj elegantno zvenelo) brezplačna in se (to pa je višek njegove nebuloze) prenaša na daljavo in tudi v vesolje, hkrati pa ta »energija« služi kot komunikacijska tehnologija … V svojih »fotošopskih« nategih to energijo, v obliki (laserske) svetlobe, celo vriše v hrib Visočica in jo usmeri v vesolje … Da bi bil bolj prepričljiv, še reče, da

Ideja z zdravilnim/energetskim kamnom je v Osmanagićevi glavi v resnic nastajale več let (in jo je »pilil«, preoblikoval) – vse od časov, ko je »kamne« v Mehiki najprej povezal s (sfantaziranim, shaluciniranim) »potovanjem duš v različne dimenzije«, kar naj bi bila odlika Atlantidčanov. Atlantidčani so po njegovem imeli tudi znanje, da so z zvokom, torej posebnimi frekvencami precizno oblikovali kamnite bloke, ki so se (res) milimetrsko sklada en z drugim. Tudi več tonske kamnite bloke so nekoč (po Osmanagićevem mnenju)) Atlantidčani prevažali preko posebnih zemeljskih oz. geoloških linij. Osmanagić (že) davnega leta 2002 tudi razlaga, da je bila nekoč atmosfera drugačna, naravna zemeljska energija je bila močnejša, ozonska plast je bila 7x debelejša … Vse te »resnice« pa so – po Osmanagićevam mnenju (in k taki taktiki se zateka večina pristašev teorije zarote) – »popačili« oz. ljudem prikrili iluminati in/oz. prostozidarji. »Svašta!« bi se glasila pikra pripomba na vse te bizarnosti,

Osmanagić se svojega »epohalnega odkritja« – projekta imenovanega »nateg« – lotil na senzacionalen način kar v svoji Bosni. Poprej je kar nekaj let turistično »lutal« po celem svetu in »rušil« uradno zgodovino/arheologijo s tezo – bolj rečeno vnaprejšnjo »fiksno idejo« – da je vse, kar nas uradna zgodovina/arheologija uči, napačno. Ker: le na takšen način – torej skozi svoj fantazijski senzacionalen – bo opažen, uslišan. Ravno ta histrionično-narcistična gratifikacija samega Osmanagića je v resnici (izvorno) tista, ki stoji onstran Visoških »piramid«. Vsa ostala »sociologija natega« se je Osmanagićevo (nezavedno) histrionično-narcistično željo nalepila/»naštrikala« naknadno. Nekakšna »sekundarna elaboracija« (drugotna obdelava) – kot bi rekel Freud – je tista, ki je sociologijo natega naredila intelegibilno in dobro (družbeno in psihološko) delujočo.

Torej: Osmanagić je že od vsega začetka negiral, da so piramide grobnice – zato, da je lahko elegantno in na »velika vrata« vpeljal konce

Piramide kot (zgolj) grobnice so se Osmanagiću – leta 2005, ko jih je »odkril« oz. »našel« (beri: »iz-želel«) – očitno zdele premalo senzacionalne. Glede na to, da se je s piramidami ukvarjal že nekaj let prej (pred letom 2005), je točno vedel, kaj so aduti pri zganjanju medijskega senzacionalizma. Zato že takoj na začetku na velika vrata vpelje (»vještačke«) piramide kot »energetske mašine«, ki imajo v svojem »konceptu« atribut zdravilnosti. In ker je t. r. napovedoval oz. razglasil zdravilno energijo (in jo z nekakšno kvazi-znanostjo tudi podprli s kvazi-meritvami – seveda povečini ruskimi), je ta, za lase privlečena »zdravilna energija«, kot znan fenomen (placebo efekt) »učinka pričakovanega«, tudi začela učinkovati in je (menda) še danes učinkujoča – seveda na tiste, ki so verjeli (in še vedno verjamejo) njegovi »znanstveni« napovedi. (No, name in na moje kolege v Visokem niso delovale nobene energije – niti, ko smo bili v znamenitih ravenskih tunelih – ker v Osmanagićev lari-fari

Glede na to, da je tole moje pisanje nekakšno nadaljevanje »razkrinkavanja« vseh tistih »ljubiteljev teorije zarote«, ki se navadno »suvereno« in domala nepovratno ujamejo v psihično past, ki so jim jo v njihovem otroštvu t. r. nastavili starši (kot prve avtoritete), se bom v tem pisanju v resnici osredotočal na delovanje psihološkega mehanizma vzpostavljanja znamenite TEORIJE ZAROTE. Po mojem iskrenem prepričanju je ravno Semir Osmanagić (med ostalo psihopatologijo, ki jo osebno zaznavam) ujetnik (psihičnega) prepričanja, k ga je Freud omenil v svojih dveh (zgodnjih) spisih: »O seksualnem razsvetljevanju otrok« (1907) in »O infantilnih seksualnih teorijah« (1908).  (Če bi na tem mestu elaboriral celotno teorijo zarote, bi se tekst razvlekel za 100%.)

Osmanagić je po tej plati toliko bolj zanimiv, ker so njegove teorije zarote – tako kot pri svetovno znanemu Davidu Ickeu (in Alexu Jonesu) – podprte še neko drugo psihično patologijo (psihiatri jo diagnosticirajo kot histrionična osebn

Toliko sem že pisal o Paradah ponosa – že pred desetletjem. In ti LeGeBiTrovci še vedno tečnarijo, da so zapostavljeni, da terjajo svoje pravice, da so ponosni … Takole sem te dni »čivknil«: »Svojo Parado ponosa so tisti najbolj moteni LeGeBiTrobvci transformirali v svojevrsten Pust. Pustne šeme sedaj paradirajo na novo "Pustno sobota" (nedeljo/torek) ... – in to je postala nova agenda LGBT, ki mnoge "normalne" geje&lezbijke v resnici zelo moti, ker je postala povsem izrojena in sadistično naperjena proti heteroseksualcem. Običajni geji in lezbijke si takšnega izrojenega afnanja v resnici sploh ne želijo.« Nekaj, kar sem želel te dni – ravno skozi družabna omrežja –  opozoriti je, da vsi ti LeGeBiTrovci s svojimi simptomatskimi provokacijami sadistično uživajo, ker se heteroseksualci jezijo. Žalostno je, da se je v te Parade ponosa zažrla leva politika – seveda pod okriljem feminizma. Sedanja predsednica društva parade ponosa je bila vtkana v vrh podmladka SD (predsednica sveta Mladega