NEDAVNO SEM BIL ZA SLOVNESKE NOVICE POVPRAŠANJ, ZAKAJ SO LJUDJE V PRVI FAZI KORONA-KRIZE IN UKREPOV TOŽARILI EN DRUGEGA GLEDE KRŠENJA KARANTENE IN UKREPOV. ZAKAJ?! V TOLE SMER SEM ŠEL:

Dejstvo je, da je človekov duševni aparat samodejno skalibriran, torej spontano naravnan, na zaznavanje krivic. Eksperimentalno so dokazali, da tudi opice zaznavajo krivice – torej, če so vpletene v situacije, kjer se jim zgodi krivica, postanejo razdražene. In ker nimajo Nadjaza – beri: moralne razsodnosti – svoje razdraženost pokažejo v obliki besa.

Freud nas je poučil, da človeka obvladuje znamenito načelo ugodja – kar bi pomenilo, da človek hlepi po prijetnosti. Po domače rečeno: želi si, da bi mu bilo v vsakodnevnem življenju luštno. Vsi ti COVID-ukrepi, ki ščitijo zdravje ljudi, naroda in hkrati varujejo zdravstveni sistem pred kolapsom (zaradi preobremenjenosti), so v veliki – sicer navidezni – kontradikciji z načelom ugodja. Nekateri se teh ukrepov držijo, ker se bojijo za svoje zdravje, drugi s

Takole sem se razpizdil na FB, ko sem delil nek "spomin" - video izpre dveh let:

"8. februar?! Ku(ltu)rac pa še Prešeren! Pokvarjenec je - pri svojih 36 letih - 13-letno Ano Jelovšek pecal in "deklici" nafukal tri otroke. In zdaj ga slavimo?! Še dobro, da imamo dan njegove smrti (in ne rojstva!) za Kulturni dan."

Zdaj pa še par besed o moji slikarski oz. risarski "umetnosti":

Nekoč me je bivši minister Zoran Poznič – sicer (nekoč) dober slikar in kipar – resno vprašal, zakaj raje ne rišem oz. slika(ri)m, torej portretiram, namesto da pišem težke knjige, ki jih (menda) nihče ne razume. Pred kakšnim dvajsetimi leti – ko sem pripravljal samostojno razstavo – sem ga povprašal za mnenje, glede mojih portretov. Bil je kar navdušen, nad mojim risarskim/slikarskim talentom – on je govoril o »umetniškem talentu«. Rekel pa se mu, da se z umetnostjo ne mislim ukvarjati, ker sem premalo frustriran ... Za umetnost je pač treba biti – po mojem mnenju – kar »malce« frustrian oz. (psihično/duše

Aleš Ernecl me je nedavno spet povabil na »pogovarjanje v živo«. Že spomladi me je Aleš nagovoril – ker se že pač dolgo poznava (še iz časov, ko sem leta 2007 začel blogati na MMC RTVSLO) – in takrat sva imel dober res intervju. Takrat Aleševi intervjuji še niso bili predvajani v živo, še vedno pa se jih da dobiti na YouTube: http://www.youtube.com/embed/7HyPXgoYB50

Eminentnih godtov mu ne zmanjka, čeprav ima težave pri povabilih levih eminentnih gostov. Od desnih, so se zvrstili že mnogi intelektualci – tudi nekateri politiki. Po številu ogledov prednjači intervju z Zmagom Jelinčičem. Moja dva intervjuja se po gledanosti verjetno nahajata nekje na polovici (verjetno malce čez).

Ko sem se zadnjih nekaj mesecev kar nekako otepal ponovnega vabila – ker sem bil mnenja, da lahko Aleš pridobi še veliko novih in zanimivih gostov – sem končno popustil. Privolil na ponovno pogovarjanje oz. intervju, ker sem vendarle paradni slovenski antifeministi, ravno dve vrli slovenski političarki pa prest

Malo sem jugo-nostalgika, zato po malem spremljal naše (pol)brate in/oz. dogajanje po celi (bivši) »Jugi«. Že od nekdaj me je fascinirala Srbija s svojo »zmagovalno« mentaliteto, s svojim nacionalnim Egom. Tudi strokovnjaki, ki jih (še danes) premorejo, so spoštovanja vredni. Pred par leti preminulega psihiatra Vladeta Jerotića sem preposlušal po dolgem in po čez. Zoran Milivojević tudi v Slovenijo že okrog 30 let prinaša nekatere psihološka znanja, ki nam jih kronično primanjkuje. Tu je še »francosko-srbska« psihiatrinja Mila Alečković – nekoč (še) Nikolić, danes pa (še) Bataille (po francoskem možu Yivu Batailleu) – ki sem jo od Srbov še največ preposlušal. Do nje sem imel določene pomisleke, ker sem jo imel vseskozi na sumu, da ima vendarle določene »nanašalne blodnje« in »specifično« osebnostno strukturo z narcistično valenco. V zadnjih mesecih pa sem spoznal, da jo v resnici občasno kar »malo« zanaša (kot se za narcistično strukturirano osebnost tudi »spodobi«). Glede na to, da

Kot mi je znano, se pri nas že vsaj dve desetletji (v svetu pa še dlje) v javnosti pojavljajo nasprotovanja proti cepljenju. Nekateri se pri na javno izpostavljajo že vsaj nekaj leti - prednjači Gregor Kos, ki je bil s svojim političnim gibanjem/stranko konec koncev pred enim letom tudi vlagatelj 5000 podpisov preko katerih je želel spremeniti cepilsko zakonodajoo. V Srbiji, kjer je anticepilska kampanija v teh časih zelo velika, je ideološki vodja "antivakcerjev" ena od dveh politično spodletelo angažiuranih psihiatrinj, to je Jovana Stojković (druga je Mila Alečković). Obe sta ujeti v znamenito teorijo zarote."Antivakcinerjev" je v Srbiji veliko, ker je tam teorija zarote t. r. mains stream. V Sloveniji pa so mnogi pravtako obsedeni s proticepilsko logiko. Ti "proticepilci" so v teh časih toliko bolj prepričani, da je cepljenje - npr. proti COVID19 - škodljivo ali celo smrtno nevarno, kar po psihoanalitični pecepciji gravitira k teorijam zarote.

Eden najbolj izpostavljenih borcev pro

Nedavno sem dal za Reporter intervju trojnem umoru v okolici Ptuja, v Gorečni vasi. Takole sem zvenel v originalu:

1. Zakaj je ta človek po vaši oceni moril? Serijski morilci in podobni psihopati (in sociopati) so najbolj proučevani ljudje na svetu. Zaradi njih – ker se jih je profiliralo oz. psihično seciralo tudi v povezavi z otroštvom oz. primarno družino – se dandanes ve, to pač vemo bolj psihoanalitično razmišljujoči psiho-strokovnjaki (teoretiki), kot pa psihologi, da je dotični morilec po vsej verjetnosti nastal v primarni, verjetno malce disfunkcionalni, družini. Določen »vzgojen« napake (v »gor-spravljanju«) sta po vse verjetnosti – po mojem (psihoanalitičnem) videnju – naredila tako oče, kot mati, tudi v njuni medsebojni interakciji. Moški, ki je sposoben ubiti žensko, mora v svoji psihi, v nezavednem, zadovoljena dva pogoja – v smislu »pogoj kot zakonitost«: 1. Imeti mora potlačeno hudo zamero do (v otroštvu doživete) matere; 2. Deficit v moralnem razsojanju, torej v struk

Nedavno sem se na neki spletni ZOOM-konferenci, bežno razgovoril tudi o svojevrstni škodljivosti zavajanja otrok s strani staršev okrog dejstva, da Dedek Mraz v resni ne obstaja – niti Božiček in Miklavž, niti zobna miška, dobre vile in podobni mitološki liki. V teh časih imajo mladi starši, pa tudi dedki in babice, kar rahle pomisleke okrog tega, do kdaj – do katere starosti – je smiselno lagati otrokom o obstoju omenjenih mitoloških biti oz. likov. Glede na to, da so raznorazne teorije zarote v teh časih dobesedno ponorele, so na nekakšnem (spodletelem) pohodu, je treba ljudem – staršem pa tudi dedkom in babicam, tetam in stricem – povedati, jih poučiti, da je v resnici lahko kar malce škodljivo, če se otroke predolgo zavaja glede obstoja omenjenih mitoloških »junakov«, bitij oz. likov, ker lahko otrok, ki so ga predolgo zavajali, v odraslosti začenja kronično in fanatično – in seveda zmotno –  verjetni v raznorazne teorije zarote.

Slovenija velja za državo – skorajda rekorderko –, k

Nedavno sem bil nagovorjen, da bi se – bodisi v predavanju ali intervjuju – razgovoril na intrigantno temo, ki sliši na ime INTUICIJA. Spomnim se, da sem v neki oddaji (»Klepet ob kavi«) na vprašanje, kaj je intuicija, izstrelil kot iz topa: »Intuicija je prodor nezavednih znanj v zavest.« Kdo je ta izraz (intuicija) – bolj korektno je, če govorimo o konceptu – vpeljal v akademski diskurz, ne vem točno. Vem pa, da je o intuiciji veliko govoril Carl Gustav Jung. V koncept (njegove) »intuicije« pa je umestil tudi svoje arhetipe in/oz. kolektivno nezavedno – ki sta kot koncepta sicer dokaj neznanstvena, ker se ju ne da na noben metodološko neoporečen način dokazati. Intuicija bi v psihološkem smislu vendarle lahko pomenila nekakšno uslišanje svojega notranjega glasu, torej svojega nezavednega. Če nekdo doseže stanje oz. ima sposobnost, da se tako umiri – na nek način celo »odklopi« –, da mu iz nezavednega začno v zavest prodirati določene misli, bi lahko rekli, da ima izostreno intuicijo,

Lani – na današnji dan. takole so me jebali v glavo, ko sem se pripravljal na 35. Slovenski knjižni sejem: »PETICIJA: Zahtevamo umik dogodka, na katerem se bodo promovirala stališča, sovražna do feministk in LGBTI+ skupnosti«

»Knjižni sejem ni prostor za sovraštvo, mizoginijo in LGBT-fobijo! Alenka Mrakovčić«

»Nujno je, da se v javnosti izogibamo gostovanju tovrstnih nestrpnih pseudoznanstvenikov, seksitov in vsem, ki širijo nestrpnost in težnje po neenakosti. Dora Lenart«

»Ker je sramotno takšne osebe sploh vabiti na kulturni dogodek. Suzana Oroz«

»Peticijo podpisujem, ker se ne strinjam z dogodkom, ki širi sovraštvo med ljudmi. Še več...
Avtor omenjene knjige je namenoma skrajno provokativen in senzacionalističen ter podpihuje sovražnost do feministk, LGBT+ skupnosti in migrantov. Gašper Lešnik«

».. ker je primitiven odnos do žensk in drugačnih nekaj, kar na tem svetu in v tej družbi nima prostora. Če tak odnos povnanja knjižni sejem, je pač tudi knjižni sejem, nekaj, kar naj izumre

Ker sem medijsko izpostavljen, in ker so moja znanja nekako »drugačno« od klasičnih, sem pogosto povprašan – v smislu, kako bi jaz komentiral nek družbeni kontekst. V teh korona-časih sem dobesedno zasut s tovrstnimi vprašanji. Eden zadnji vprašanj, ki sem ga bil deležen, je šel v tole smer: »Zakaj mnogi ljudje raje, ali pa vsaj prej in pogosteje verjamejo influencerjem à la Marko Potrč, Werner Brozović, Tanja Ribič in podobnim, kot uradni stroki – npr. Alojzu Ihanu ali Gorazdu Pretnarju oz. Bojani Beović, Milanu Kreku in celotnem NIJZ oz. uradni medicinski stroki?«

O fenomenu Dunning-Krugerjevega efekta, ki je v teh kontekstih pomemben, sem že pisal. Bistvo tega psihološkega fenomena je, da mnogi ljudje izjemno malo vedo o neki stvari. Posledično – ob podpori velikega Ega – niti ne vedno, česa vsega ne vedo, in potem prenagljeno sodijo o nečem, o čemer v resnici t. r. nič ne vedo. Po tej logiki se mnogi t. i. influencerji (vplivneži) izpostavljajo ravno v povezavi s sedaj aktualno k

Mnogi se v teh časih obračajo name in me sprašujejo, kaj je narobe z Zlatkom Čordićem, pa Markom Potrčem, Tanjo Ribič in še kom – tudi z nekaterimi priznanimi (levimi) intelektualci –, ki se v teh težkih časih tako vneto zoperstavlja vladi in/oz. vladnim ukrepom. Pred kratkim sem posnel video (https://www.youtube.com/watch?v=L9krfYjWPfc), kjer sem razložil, na kakšen način je človek subjekt, torej slepec in hkrati suženj svojega nezavednega. Pospremil sem ga s twitom: »"COVID19 in (bolesten) boj za oblast" – bobu je pač treba reči bob. Zato da boste laiki in neopredeljeni vedeli, čemu sedaj ta "KUL" in tehnični mandatar, zakaj demonstracije, "kolesarjenje" ...« Načelo, da »zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno resnično misli« – in nezavedno je v resnici vselej odločilno –  sem okvirno razložil, zato, da bi ljudje razumeli vse te disidente, »google-doktorje«, ki se tako vneto zoperstavljajo vladi in/oz. vladnim ukrepom. Tudi tole »bodočo« koalicijo KUL se ne da povsem razumeti – oz.: sk

Tule je še 3. (zadnji del) moje “kvantne (karakterološke) teorije” oz. psihoanalitične intervencije v razumevanje psihične priprave športnikov, ki jo je malce težko štekati. Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu.

V uvodu naj obnovim bistvo:

Freuda je v svoji psihoanalizo že leta 1908 v spisu »Karakter in analni erotizem«, vpeljal t. i. analni karakter in tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Svojo karakterologijo je Freud nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«, kjer je izluščil tri značajske tipe oz. nekakšne »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«,[*] 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«. Z vidika psihične priprave športnikov so vsi tr

Morda ravno zato, ker pišem kritiko psihiatrije – pa tudi zato, ker sem teoretsko elaboriral znamenito teorijo zarote – na tem mestu podajam svoje videnje (do vlade »sovražnega«/kritičnega) zapisa psihiatrinje dr. Biserke Ilin, do katerega se bi morala opredeliti slovenska psihiatrija, tudi tista, ki domuje na Medicinski fakulteti. (MOJE REPLIKE/KOMENTARJI SO PISANI Z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI.)

Na kratko bi se predstavila. Sem Biserka Ilin dr. med. spec. psihiatrije, pedopsihiatrije in psihoterapije (pred specializacijo sem sedem let delala tudi v somatski medicini na terenu, v Lendavi, v splošni praksi in urgenci-dežurstvo). Zaradi tega spremljam tudi strokovno dogajanje na posameznih področjih somatske medicine. Kot zdravnica (s skoraj 40 letno "kilometrino" v medicini), bi rada opozorila na en odlok vlade, ki je zelo sporen. (NIHČE JE NI NAPROSIL, DA PODA MNENJE, SE JE PA »VEN VRGLA« NA OČITNO POBUDO SVOJEGA NEZAVEDNEGA, NEČESA POTLAČENEGA/IZRINJENEGA) Menim, da gre za hudo zlor

Vem, da tole moje “kvantno teoretiziranje” ne boste štekali, a vendarle. (Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu).

Freudova karakterologija se začne leta 1908 s spisom »Karakter in analni erotizem«, kjer Freud predstavi t. i. analni karakter. Ob konceptu nevroze je Freud vpeljal tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Freud je svojo karakterologijo nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«. Freud je izluščil tri značajske tipe oz. »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«, 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«.[*] Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni.

[*] Zanimivo, da je pri nas to Freudovo de

TOLE JE EDEN OD TEKSTOV, KI JE SICER IZŠEL V OBLIKI INTERVJUJA. OSNOVNI TEKST PA JE TALE: 

Freud je v letu 1907 in 1908 predstavil dva spisa, v katerih se je posredno dotaknil tematike, ki danes gravitira v register razumevanja teorije zarote. Rezime Freudovega utemeljevanja raznoraznih bizarni in grotesknih verjetij je, da so bili otroci nekoč – v spojem otroštvu – zavajani in zavedeni starševskim razlagam na (seksualno) temo »od kje prihajajo na svet otroci«. Meni se je zdel Freudov teoretski fundament izjemno dobro koncipiran za nadaljnje teoriziranje psihoanalitične interpretacije sedaj aktualnih teorij zarote, ki jih v zadnjih desetletjih kar mrgoli.

Najbolj znana teorija zarote je vezana na pomisleke okrog resničnosti človeškega pristanka na luni (iz leta 1969). Veliko teorij zarote je vezanih na smrt princese Dijane, še prej je bila aktualna smrt Hitlerja (češ, da živi v središču zemlje, ki je votla) – v času smrti Elvisa Presleya so se pojavile teorije zarote, češ, da še živi

PIŠEM KNJIGO (PSIHOANLAITIČNO KRITIKO PSIHIATRIJE). ENO OD POGLAVIJ SEM ZAKLJUČIL TAKOLE:

Psihoanalitično gledanje pa ima drugo konceptualno izhodišče. Psihoanalitiki se ne opiramo na omenjene statistične/multivariatne metode in ne diagnosticiramo na ta(k) (stereotipen, posplošen, poenostavljen) način, niti ne predpisujemo tablet, pač pa se poglabljamo v otroštvo osebnostnih »(z)motencev« oz. »pacientov«/oseb/ljudi, ki imajo psihične/mentalne težave (anomalije/specifike/motnje) – v upanju, da pride do uvida, katarze in do posledičnega predrugačenja občutkov in vedenjskih vzorce oz. (zavestnih in nezavednih) miselnih shem. Vsaka od omenjenih psihičnih/mentalnih (lahko bi rekli tudi osebnostnih ali celo karakternih) motenj/težav/specifik/anomalij ima načeloma v ozadju nek infantilni vzrok oz. jedro, ki je zaznamoval otrokov/infantilni miselni odtis – in tega je treba spoznati, »uvideti« Psihoanalitiki vrtamo po otroštvu – diagnoza (v obliki posplošenega poimenovanja) nas v bistvu sploh n

Dandanes je (anti)umetnost že tako »napredovala« – no, dalo bi se sicer reči, da je »nazadovala« (v »antiumetnost«) – da je umetnost tudi nekaj/tisto, kar nosi v sebi pretežno negativna čustva – ob čudenju še zoprnost/averzijo zbeganost in neugodje. Zadnji takšen primer pri nas je »inštalacija« (aniti)umetnice Betine Habjanič »Od Erosa do Tanatosa v sadovski estetiki«. (https://www.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/umetniska-instalacija-betine-habjanic-od-erosa-do-tanatosa-v-sadovski-estetiki/530405?fbclid=IwAR1iDQNLB9Vt7lPsJNVjk9iipaRL_N22kau8flb879JHKbVWGmQIHwSbJwo) (Zelo je podobna Prešernovi nagrajenki Maji Smrekar in njenem podojenem psu.) Običajen človek – ko poskuša konzumirati njeno (anti/pseudo/kvazi)umetnost – dobi vtis, da se dotična »umetnica« nahaja v akutni fazi psihoze – oz.: da je doživela nekakšen živčni zlom iz katerega se ne more izviti. Osebno se mi zdi – glede na to, da se ve, kaj vse je ta (anti/pseudo/kvazi)umetnica doslej počela s svojim prašičem – rabila pogl

Sodobnemu (post)modern(ističn)emu (abstraktnemu) slikarskemu (in tudi kiparskemu) oz. »vizualnemu« (»konceptualnem«) afnanju dandanes ni ne konca ne kraja. Sodobni umetniki so – potem, ko se je umetnosti obetalo razkrinkanje (v smislu natega) – nadležni tudi zato, ker so za nameček še »kulturni« aktivisti, ki se borijo za svojo (anti/pseudo/kvazi) umetnost. V tem kontekstu je Heglova teza o koncu umetnosti še kako aktualna. V 20. stoletju so v likovni umetnosti – (konkretno) v slikarstvu – namreč svoje negativnosti dodali še t. i. »konceptualisti«, ki so dobesedno zasvinjali dobršen del današnje vizualne umetnosti. Na svojstven način je ravno zaradi vseh teh svetovnih zvezdnikov likovne abstrakcije kontaminirano tudi slovensko slikarstvo – še posebno v zadnjih 50 letih. Ne samo nagrajenci »Riharda Jakopiča«, pač pa mnogi, ki bi na področju likovne umetnosti radi nekaj bili (nekaj pomenili), so t. r. sami abstraktniki, katerih »umetniška« dela imajo pretežno averzijsko konotacijo prežet