Malo sem jugo-nostalgika, zato po malem spremljal naše (pol)brate in/oz. dogajanje po celi (bivši) »Jugi«. Že od nekdaj me je fascinirala Srbija s svojo »zmagovalno« mentaliteto, s svojim nacionalnim Egom. Tudi strokovnjaki, ki jih (še danes) premorejo, so spoštovanja vredni. Pred par leti preminulega psihiatra Vladeta Jerotića sem preposlušal po dolgem in po čez. Zoran Milivojević tudi v Slovenijo že okrog 30 let prinaša nekatere psihološka znanja, ki nam jih kronično primanjkuje. Tu je še »francosko-srbska« psihiatrinja Mila Alečković – nekoč (še) Nikolić, danes pa (še) Bataille (po francoskem možu Yivu Batailleu) – ki sem jo od Srbov še največ preposlušal. Do nje sem imel določene pomisleke, ker sem jo imel vseskozi na sumu, da ima vendarle določene »nanašalne blodnje« in »specifično« osebnostno strukturo z narcistično valenco. V zadnjih mesecih pa sem spoznal, da jo v resnici občasno kar »malo« zanaša (kot se za narcistično strukturirano osebnost tudi »spodobi«). Glede na to, da

Kot mi je znano, se pri nas že vsaj dve desetletji (v svetu pa še dlje) v javnosti pojavljajo nasprotovanja proti cepljenju. Nekateri se pri na javno izpostavljajo že vsaj nekaj leti - prednjači Gregor Kos, ki je bil s svojim političnim gibanjem/stranko konec koncev pred enim letom tudi vlagatelj 5000 podpisov preko katerih je želel spremeniti cepilsko zakonodajoo. V Srbiji, kjer je anticepilska kampanija v teh časih zelo velika, je ideološki vodja "antivakcerjev" ena od dveh politično spodletelo angažiuranih psihiatrinj, to je Jovana Stojković (druga je Mila Alečković). Obe sta ujeti v znamenito teorijo zarote."Antivakcinerjev" je v Srbiji veliko, ker je tam teorija zarote t. r. mains stream. V Sloveniji pa so mnogi pravtako obsedeni s proticepilsko logiko. Ti "proticepilci" so v teh časih toliko bolj prepričani, da je cepljenje - npr. proti COVID19 - škodljivo ali celo smrtno nevarno, kar po psihoanalitični pecepciji gravitira k teorijam zarote.

Eden najbolj izpostavljenih borcev pro

Nedavno sem dal za Reporter intervju trojnem umoru v okolici Ptuja, v Gorečni vasi. Takole sem zvenel v originalu:

1. Zakaj je ta človek po vaši oceni moril? Serijski morilci in podobni psihopati (in sociopati) so najbolj proučevani ljudje na svetu. Zaradi njih – ker se jih je profiliralo oz. psihično seciralo tudi v povezavi z otroštvom oz. primarno družino – se dandanes ve, to pač vemo bolj psihoanalitično razmišljujoči psiho-strokovnjaki (teoretiki), kot pa psihologi, da je dotični morilec po vsej verjetnosti nastal v primarni, verjetno malce disfunkcionalni, družini. Določen »vzgojen« napake (v »gor-spravljanju«) sta po vse verjetnosti – po mojem (psihoanalitičnem) videnju – naredila tako oče, kot mati, tudi v njuni medsebojni interakciji. Moški, ki je sposoben ubiti žensko, mora v svoji psihi, v nezavednem, zadovoljena dva pogoja – v smislu »pogoj kot zakonitost«: 1. Imeti mora potlačeno hudo zamero do (v otroštvu doživete) matere; 2. Deficit v moralnem razsojanju, torej v struk

Nedavno sem se na neki spletni ZOOM-konferenci, bežno razgovoril tudi o svojevrstni škodljivosti zavajanja otrok s strani staršev okrog dejstva, da Dedek Mraz v resni ne obstaja – niti Božiček in Miklavž, niti zobna miška, dobre vile in podobni mitološki liki. V teh časih imajo mladi starši, pa tudi dedki in babice, kar rahle pomisleke okrog tega, do kdaj – do katere starosti – je smiselno lagati otrokom o obstoju omenjenih mitoloških biti oz. likov. Glede na to, da so raznorazne teorije zarote v teh časih dobesedno ponorele, so na nekakšnem (spodletelem) pohodu, je treba ljudem – staršem pa tudi dedkom in babicam, tetam in stricem – povedati, jih poučiti, da je v resnici lahko kar malce škodljivo, če se otroke predolgo zavaja glede obstoja omenjenih mitoloških »junakov«, bitij oz. likov, ker lahko otrok, ki so ga predolgo zavajali, v odraslosti začenja kronično in fanatično – in seveda zmotno –  verjetni v raznorazne teorije zarote.

Slovenija velja za državo – skorajda rekorderko –, k

Nedavno sem bil nagovorjen, da bi se – bodisi v predavanju ali intervjuju – razgovoril na intrigantno temo, ki sliši na ime INTUICIJA. Spomnim se, da sem v neki oddaji (»Klepet ob kavi«) na vprašanje, kaj je intuicija, izstrelil kot iz topa: »Intuicija je prodor nezavednih znanj v zavest.« Kdo je ta izraz (intuicija) – bolj korektno je, če govorimo o konceptu – vpeljal v akademski diskurz, ne vem točno. Vem pa, da je o intuiciji veliko govoril Carl Gustav Jung. V koncept (njegove) »intuicije« pa je umestil tudi svoje arhetipe in/oz. kolektivno nezavedno – ki sta kot koncepta sicer dokaj neznanstvena, ker se ju ne da na noben metodološko neoporečen način dokazati. Intuicija bi v psihološkem smislu vendarle lahko pomenila nekakšno uslišanje svojega notranjega glasu, torej svojega nezavednega. Če nekdo doseže stanje oz. ima sposobnost, da se tako umiri – na nek način celo »odklopi« –, da mu iz nezavednega začno v zavest prodirati določene misli, bi lahko rekli, da ima izostreno intuicijo,

Lani – na današnji dan. takole so me jebali v glavo, ko sem se pripravljal na 35. Slovenski knjižni sejem: »PETICIJA: Zahtevamo umik dogodka, na katerem se bodo promovirala stališča, sovražna do feministk in LGBTI+ skupnosti«

»Knjižni sejem ni prostor za sovraštvo, mizoginijo in LGBT-fobijo! Alenka Mrakovčić«

»Nujno je, da se v javnosti izogibamo gostovanju tovrstnih nestrpnih pseudoznanstvenikov, seksitov in vsem, ki širijo nestrpnost in težnje po neenakosti. Dora Lenart«

»Ker je sramotno takšne osebe sploh vabiti na kulturni dogodek. Suzana Oroz«

»Peticijo podpisujem, ker se ne strinjam z dogodkom, ki širi sovraštvo med ljudmi. Še več...
Avtor omenjene knjige je namenoma skrajno provokativen in senzacionalističen ter podpihuje sovražnost do feministk, LGBT+ skupnosti in migrantov. Gašper Lešnik«

».. ker je primitiven odnos do žensk in drugačnih nekaj, kar na tem svetu in v tej družbi nima prostora. Če tak odnos povnanja knjižni sejem, je pač tudi knjižni sejem, nekaj, kar naj izumre

Ker sem medijsko izpostavljen, in ker so moja znanja nekako »drugačno« od klasičnih, sem pogosto povprašan – v smislu, kako bi jaz komentiral nek družbeni kontekst. V teh korona-časih sem dobesedno zasut s tovrstnimi vprašanji. Eden zadnji vprašanj, ki sem ga bil deležen, je šel v tole smer: »Zakaj mnogi ljudje raje, ali pa vsaj prej in pogosteje verjamejo influencerjem à la Marko Potrč, Werner Brozović, Tanja Ribič in podobnim, kot uradni stroki – npr. Alojzu Ihanu ali Gorazdu Pretnarju oz. Bojani Beović, Milanu Kreku in celotnem NIJZ oz. uradni medicinski stroki?«

O fenomenu Dunning-Krugerjevega efekta, ki je v teh kontekstih pomemben, sem že pisal. Bistvo tega psihološkega fenomena je, da mnogi ljudje izjemno malo vedo o neki stvari. Posledično – ob podpori velikega Ega – niti ne vedno, česa vsega ne vedo, in potem prenagljeno sodijo o nečem, o čemer v resnici t. r. nič ne vedo. Po tej logiki se mnogi t. i. influencerji (vplivneži) izpostavljajo ravno v povezavi s sedaj aktualno k

Mnogi se v teh časih obračajo name in me sprašujejo, kaj je narobe z Zlatkom Čordićem, pa Markom Potrčem, Tanjo Ribič in še kom – tudi z nekaterimi priznanimi (levimi) intelektualci –, ki se v teh težkih časih tako vneto zoperstavlja vladi in/oz. vladnim ukrepom. Pred kratkim sem posnel video (https://www.youtube.com/watch?v=L9krfYjWPfc), kjer sem razložil, na kakšen način je človek subjekt, torej slepec in hkrati suženj svojega nezavednega. Pospremil sem ga s twitom: »"COVID19 in (bolesten) boj za oblast" – bobu je pač treba reči bob. Zato da boste laiki in neopredeljeni vedeli, čemu sedaj ta "KUL" in tehnični mandatar, zakaj demonstracije, "kolesarjenje" ...« Načelo, da »zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno resnično misli« – in nezavedno je v resnici vselej odločilno –  sem okvirno razložil, zato, da bi ljudje razumeli vse te disidente, »google-doktorje«, ki se tako vneto zoperstavljajo vladi in/oz. vladnim ukrepom. Tudi tole »bodočo« koalicijo KUL se ne da povsem razumeti – oz.: sk

Tule je še 3. (zadnji del) moje “kvantne (karakterološke) teorije” oz. psihoanalitične intervencije v razumevanje psihične priprave športnikov, ki jo je malce težko štekati. Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu.

V uvodu naj obnovim bistvo:

Freuda je v svoji psihoanalizo že leta 1908 v spisu »Karakter in analni erotizem«, vpeljal t. i. analni karakter in tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Svojo karakterologijo je Freud nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«, kjer je izluščil tri značajske tipe oz. nekakšne »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«,[*] 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«. Z vidika psihične priprave športnikov so vsi tr

Morda ravno zato, ker pišem kritiko psihiatrije – pa tudi zato, ker sem teoretsko elaboriral znamenito teorijo zarote – na tem mestu podajam svoje videnje (do vlade »sovražnega«/kritičnega) zapisa psihiatrinje dr. Biserke Ilin, do katerega se bi morala opredeliti slovenska psihiatrija, tudi tista, ki domuje na Medicinski fakulteti. (MOJE REPLIKE/KOMENTARJI SO PISANI Z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI.)

Na kratko bi se predstavila. Sem Biserka Ilin dr. med. spec. psihiatrije, pedopsihiatrije in psihoterapije (pred specializacijo sem sedem let delala tudi v somatski medicini na terenu, v Lendavi, v splošni praksi in urgenci-dežurstvo). Zaradi tega spremljam tudi strokovno dogajanje na posameznih področjih somatske medicine. Kot zdravnica (s skoraj 40 letno "kilometrino" v medicini), bi rada opozorila na en odlok vlade, ki je zelo sporen. (NIHČE JE NI NAPROSIL, DA PODA MNENJE, SE JE PA »VEN VRGLA« NA OČITNO POBUDO SVOJEGA NEZAVEDNEGA, NEČESA POTLAČENEGA/IZRINJENEGA) Menim, da gre za hudo zlor

Vem, da tole moje “kvantno teoretiziranje” ne boste štekali, a vendarle. (Predavanje za Smučarsko zvezo Slovenije (za trenerje), se je odvilo 10. septembra v hotelu Bernardin v Portorožu).

Freudova karakterologija se začne leta 1908 s spisom »Karakter in analni erotizem«, kjer Freud predstavi t. i. analni karakter. Ob konceptu nevroze je Freud vpeljal tudi t. i. nevrotični značaj, ki je v osnovi povezan z znamenitimi tremi fazami psihoseksualnega oz. libidinalnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kar povezuje tudi z oralnim, analnim in faličnim značajem/karakterjem. Freud je svojo karakterologijo nadaljeval leta 1916 s člankom »Nekaj značajskih tipov, ki jih srečamo v psihoanalitičnem delu«. Freud je izluščil tri značajske tipe oz. »deformacije značaja«, kot se izrazi: 1. »Izjeme«, 2. »Propadli zaradi uspeha« in 3. »Storilci iz slabe vesti«.[*] Z vidika psihične priprave športnikov so vsi trije tipi (»deformacije«) še kako pomembni.

[*] Zanimivo, da je pri nas to Freudovo de

TOLE JE EDEN OD TEKSTOV, KI JE SICER IZŠEL V OBLIKI INTERVJUJA. OSNOVNI TEKST PA JE TALE: 

Freud je v letu 1907 in 1908 predstavil dva spisa, v katerih se je posredno dotaknil tematike, ki danes gravitira v register razumevanja teorije zarote. Rezime Freudovega utemeljevanja raznoraznih bizarni in grotesknih verjetij je, da so bili otroci nekoč – v spojem otroštvu – zavajani in zavedeni starševskim razlagam na (seksualno) temo »od kje prihajajo na svet otroci«. Meni se je zdel Freudov teoretski fundament izjemno dobro koncipiran za nadaljnje teoriziranje psihoanalitične interpretacije sedaj aktualnih teorij zarote, ki jih v zadnjih desetletjih kar mrgoli.

Najbolj znana teorija zarote je vezana na pomisleke okrog resničnosti človeškega pristanka na luni (iz leta 1969). Veliko teorij zarote je vezanih na smrt princese Dijane, še prej je bila aktualna smrt Hitlerja (češ, da živi v središču zemlje, ki je votla) – v času smrti Elvisa Presleya so se pojavile teorije zarote, češ, da še živi

PIŠEM KNJIGO (PSIHOANLAITIČNO KRITIKO PSIHIATRIJE). ENO OD POGLAVIJ SEM ZAKLJUČIL TAKOLE:

Psihoanalitično gledanje pa ima drugo konceptualno izhodišče. Psihoanalitiki se ne opiramo na omenjene statistične/multivariatne metode in ne diagnosticiramo na ta(k) (stereotipen, posplošen, poenostavljen) način, niti ne predpisujemo tablet, pač pa se poglabljamo v otroštvo osebnostnih »(z)motencev« oz. »pacientov«/oseb/ljudi, ki imajo psihične/mentalne težave (anomalije/specifike/motnje) – v upanju, da pride do uvida, katarze in do posledičnega predrugačenja občutkov in vedenjskih vzorce oz. (zavestnih in nezavednih) miselnih shem. Vsaka od omenjenih psihičnih/mentalnih (lahko bi rekli tudi osebnostnih ali celo karakternih) motenj/težav/specifik/anomalij ima načeloma v ozadju nek infantilni vzrok oz. jedro, ki je zaznamoval otrokov/infantilni miselni odtis – in tega je treba spoznati, »uvideti« Psihoanalitiki vrtamo po otroštvu – diagnoza (v obliki posplošenega poimenovanja) nas v bistvu sploh n

Dandanes je (anti)umetnost že tako »napredovala« – no, dalo bi se sicer reči, da je »nazadovala« (v »antiumetnost«) – da je umetnost tudi nekaj/tisto, kar nosi v sebi pretežno negativna čustva – ob čudenju še zoprnost/averzijo zbeganost in neugodje. Zadnji takšen primer pri nas je »inštalacija« (aniti)umetnice Betine Habjanič »Od Erosa do Tanatosa v sadovski estetiki«. (https://www.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/umetniska-instalacija-betine-habjanic-od-erosa-do-tanatosa-v-sadovski-estetiki/530405?fbclid=IwAR1iDQNLB9Vt7lPsJNVjk9iipaRL_N22kau8flb879JHKbVWGmQIHwSbJwo) (Zelo je podobna Prešernovi nagrajenki Maji Smrekar in njenem podojenem psu.) Običajen človek – ko poskuša konzumirati njeno (anti/pseudo/kvazi)umetnost – dobi vtis, da se dotična »umetnica« nahaja v akutni fazi psihoze – oz.: da je doživela nekakšen živčni zlom iz katerega se ne more izviti. Osebno se mi zdi – glede na to, da se ve, kaj vse je ta (anti/pseudo/kvazi)umetnica doslej počela s svojim prašičem – rabila pogl

Sodobnemu (post)modern(ističn)emu (abstraktnemu) slikarskemu (in tudi kiparskemu) oz. »vizualnemu« (»konceptualnem«) afnanju dandanes ni ne konca ne kraja. Sodobni umetniki so – potem, ko se je umetnosti obetalo razkrinkanje (v smislu natega) – nadležni tudi zato, ker so za nameček še »kulturni« aktivisti, ki se borijo za svojo (anti/pseudo/kvazi) umetnost. V tem kontekstu je Heglova teza o koncu umetnosti še kako aktualna. V 20. stoletju so v likovni umetnosti – (konkretno) v slikarstvu – namreč svoje negativnosti dodali še t. i. »konceptualisti«, ki so dobesedno zasvinjali dobršen del današnje vizualne umetnosti. Na svojstven način je ravno zaradi vseh teh svetovnih zvezdnikov likovne abstrakcije kontaminirano tudi slovensko slikarstvo – še posebno v zadnjih 50 letih. Ne samo nagrajenci »Riharda Jakopiča«, pač pa mnogi, ki bi na področju likovne umetnosti radi nekaj bili (nekaj pomenili), so t. r. sami abstraktniki, katerih »umetniška« dela imajo pretežno averzijsko konotacijo prežet

PREAMBULA: Tudi tokrat je tematizirana predvsem likovna umetnost oz. slikarstvo. Tukaj predstavljene teoretske zakonitosti pa v splošnem držijo tudi za sedanjo t. i. »vizualno« umetnost, ki ima »konceptualni« pridih.

V tem podlistku »O umetnosti (skozi psihoanaliz)«, nameravam napisati še vsaj 5 nadaljevanja (skupaj 7), ki bodo imela naslov: »Umetnost kot nateg«, »Umetnost kot statusni simbol«, »Umetnost kot vic«, »Ugrabljena umetnost«, »Kognitivna mašila v razumevanju umetnosti« in »Konec umetnosti«. Vsa ta nadaljevanja – torej cel podlistek bi moral biti »obvezna literatura« vseh, ki se poznavalcev umetnosti – sami sebi radi rečejo »kulturniki« – in tistih, ki se z umetnostjo neposredno ukvarjajo, še posebej pa tistih članov te ali one komisije, ki se odločajo, kdo bo v bodoče dobil to ali ono »kulturno« nagradno, tudi Prešernovo – zato, da se nam ne bi ponovila Maja Smrekar (in njeno umetniško dojenje psa).

Filozofija je bila svoj čas – pred rojstvom psihoanalize – t. r. edina, ki

Umetnost – vsaj tista, ki je v človeški kulturi cvetela dolga stoletja – ima svoje zakonitosti. Zato, da nekaj zapopademo kot umetnost, se mora v našem nezavednem »nekaj« zgoditi. Ravno to »nekaj« je sem, seveda skozi psihoanalizo, problematiziral v predavanju – v t. i. »ZOOM-konferenci« – minuli četrtek.  Vodilo predavanja, vodilo te polemične »konference« je bilo, da »ni vse zlato, kar se sveti«. Torej ni vse, kar se razglaša za umetnost, tudi dejansko umetnost, kakršno je človeštvo poznalo dolga tisočletja. Če bi bilo vso to novodobno afnanje novodobnih (predvsem likovnih) umetnikov, bi bil tudi kič umetnost, pa »šund« literatur/glasba tudi. Toda, če vso to moderno/sodobno abstraktno »umetnost« vendarle pojmujemo in sprejmemo kot umetnost, potem je tudi kič in vsa ta »šund« literatura in sodobna pop/turbo-glasba umetnost. Ali je temu res tako, ali ne, presodite sami.

Na tem mestu bom izluščil nekaj poudarkov, ki so predstavljali jedro mojega spletnega predavanja, ki se ga da posluša

Če bi se imel za umetnika – pa se nimam –, bi v teh časih protestiral. Pa ne proti vladi, pač pa proti domnevnim umetnikom – sami sebi rečejo »kulturniki« –, ki svojemu, takšnemu ali drugačnemu, afnanju rečejo umetnost. Po mojem videnju si mnoge »umetnine« še statusa kiča ne zaslužijo. Za nameček pa bi ti »kulturniki« radi, da jih država še financira. Najbolj seveda protestirajo tisti, ki jim voda počasi že zaliva grlo. Finančna stiska je vselej »jeba«, še posebej, če jo je deležen moški, ki se – če je brez denarja – vidi kot simbolno kastriranega. Po domače povedano: če je brez denarja, je »brez kurca«. T. i. »moderni umetniki« seveda prednjačijo. Te sodobne umetnike, je treba, kot »umetnike«, dati pod narekovaje, ker v resnici – po mojem (psihoanalitičnem) videnju – ne gre za (prava) umetnike. Naj uvodoma še dodam, da je umetnost v veliki korelaciji s frustracijo – in »leninitisom«, kar pomeni, da sodobnim/modernim umetnikom kašno resno delo (v redni službi) ne diši.

Umetnost – vsaj