Za egipčanske piramide Osmanagić pravi, da so bile nekoč pod morjem (kot del velikih mest), ker so v piramidah menda našli (morsko) sol. (No, težko je preveriti, ali je to res res!) Govori tudi o podzemnih mestih, kjer je nekoč divjala vojna … V isti zvezi vehementno dodaja – kot da bi bil zraven, ko se je to dogajalo – da so na Zemlji pred 12.000 leti (očitno zaradi potresov) pustošili cunamiji (visoki valovi), visoki okrog 2.000 metrov …  Za Jadransko morje pravi, da je bilo takrat 650 metrov nižje … Mimogrede vpelje »privezne« za čolne/ladje, imenovane »alke«, ki so jih našli na hribih v notranjosti Dalmacije (Hrvaške) in Bosne – ampak Napoleonovi vojaki so jih pokradli … Obnaša se kot prekaljen geolog, ki – ker poseduje časovni stroj, s katerim se vrača v preteklost – vse ve … Spozna se tudi na vulkane, saj je v svoji argumentaciji vpeljal tudi »vulkanske linije«. Brez posebnih pomislekov razglasil, da so piramide premišljeno zgrajene na presečišču »vulkanskih linij«. Kako Osmanagi

Za svojevrstno mašilo (v antropologiji se takemu mašilu reče mana), ki utrjuje Osmanagićev nateg – in tega mašila/natega (mane) se poslužujejo mnogi šarlatani, ki prodajajo raznorazne (zdravilne) reči/stvari – uporabi t. i.  Shumanovo frekvenco oz. resonanco. Piramide kot (domnevne) grobnice, mu očitno niso dovolj. Za legitimnost svoje (psevdo)arheologije vpelje zdravilnosti! Ko utemeljuje zdravilnost bosanskih piramid in podzemnih tunelov, ki jih je – mimogrede rečeno (in s tem soglašajo tuji arhelologi) sam skopal – se sklicujejo ravno na »naravno« »Shumanovo resonanco/frekvenco« (ki jo je »določil« Otto Winfried Schumann, pač glede na razdaljo med zemljino površino in nekaj nad 50 km oddaljeno ionosfero.  Za Zemljo se sicer da reči, da ima svojo frekvenco, vibriranje oz. »nihanje«. Mnogi so posledično začeli govoriti o naravni oz. značilna »zemeljski frekvenca«, 7,83Hz (oz. okrog 8 Hz). Ljubitelji raznoraznih teorij zarote (ki je kot fenomen psihološke narave) to frekvenco povezuje

Osmanagićeve najbolj »divje« in »nedeljske« (bizarne in greoteskne) posplošitve so naslednje:

Ko govori o piramidah kot »energetskih mašinah«, se prelevi v največjega strokovnjaka za elektromagnetno valovanje in »divje« vpelje »elektromagnetno polje«, pri katerem gre res  za kombinacija električnega in magnetnega polja (ker: električno polje res nastane v okolici nabojev, magnetno polje pa je posledica gibanja nabojev). V svoji »stiski«, ko ne ve več, kako bi bil še bolj prepričljiv »divje« vpelje še podzemeljske vodne tokove in (zakopano) železno ploščo (?!) – kar naj bi po njegovem že kar generiralo znamenito »energijo« teh »piramide«, ki je (da bo bolj elegantno zvenelo) brezplačna in se (to pa je višek njegove nebuloze) prenaša na daljavo in tudi v vesolje, hkrati pa ta »energija« služi kot komunikacijska tehnologija … V svojih »fotošopskih« nategih to energijo, v obliki (laserske) svetlobe, celo vriše v hrib Visočica in jo usmeri v vesolje … Da bi bil bolj prepričljiv, še reče, da

Ideja z zdravilnim/energetskim kamnom je v Osmanagićevi glavi v resnic nastajale več let (in jo je »pilil«, preoblikoval) – vse od časov, ko je »kamne« v Mehiki najprej povezal s (sfantaziranim, shaluciniranim) »potovanjem duš v različne dimenzije«, kar naj bi bila odlika Atlantidčanov. Atlantidčani so po njegovem imeli tudi znanje, da so z zvokom, torej posebnimi frekvencami precizno oblikovali kamnite bloke, ki so se (res) milimetrsko sklada en z drugim. Tudi več tonske kamnite bloke so nekoč (po Osmanagićevem mnenju)) Atlantidčani prevažali preko posebnih zemeljskih oz. geoloških linij. Osmanagić (že) davnega leta 2002 tudi razlaga, da je bila nekoč atmosfera drugačna, naravna zemeljska energija je bila močnejša, ozonska plast je bila 7x debelejša … Vse te »resnice« pa so – po Osmanagićevam mnenju (in k taki taktiki se zateka večina pristašev teorije zarote) – »popačili« oz. ljudem prikrili iluminati in/oz. prostozidarji. »Svašta!« bi se glasila pikra pripomba na vse te bizarnosti,

Piramide kot (zgolj) grobnice so se Osmanagiću – leta 2005, ko jih je »odkril« oz. »našel« (beri: »iz-želel«) – očitno zdele premalo senzacionalne. Glede na to, da se je s piramidami ukvarjal že nekaj let prej (pred letom 2005), je točno vedel, kaj so aduti pri zganjanju medijskega senzacionalizma. Zato že takoj na začetku na velika vrata vpelje (»vještačke«) piramide kot »energetske mašine«, ki imajo v svojem »konceptu« atribut zdravilnosti. In ker je t. r. napovedoval oz. razglasil zdravilno energijo (in jo z nekakšno kvazi-znanostjo tudi podprli s kvazi-meritvami – seveda povečini ruskimi), je ta, za lase privlečena »zdravilna energija«, kot znan fenomen (placebo efekt) »učinka pričakovanega«, tudi začela učinkovati in je (menda) še danes učinkujoča – seveda na tiste, ki so verjeli (in še vedno verjamejo) njegovi »znanstveni« napovedi. (No, name in na moje kolege v Visokem niso delovale nobene energije – niti, ko smo bili v znamenitih ravenskih tunelih – ker v Osmanagićev lari-fari

Glede na to, da je tole moje pisanje nekakšno nadaljevanje »razkrinkavanja« vseh tistih »ljubiteljev teorije zarote«, ki se navadno »suvereno« in domala nepovratno ujamejo v psihično past, ki so jim jo v njihovem otroštvu t. r. nastavili starši (kot prve avtoritete), se bom v tem pisanju v resnici osredotočal na delovanje psihološkega mehanizma vzpostavljanja znamenite TEORIJE ZAROTE. Po mojem iskrenem prepričanju je ravno Semir Osmanagić (med ostalo psihopatologijo, ki jo osebno zaznavam) ujetnik (psihičnega) prepričanja, k ga je Freud omenil v svojih dveh (zgodnjih) spisih: »O seksualnem razsvetljevanju otrok« (1907) in »O infantilnih seksualnih teorijah« (1908).  (Če bi na tem mestu elaboriral celotno teorijo zarote, bi se tekst razvlekel za 100%.)

Osmanagić je po tej plati toliko bolj zanimiv, ker so njegove teorije zarote – tako kot pri svetovno znanemu Davidu Ickeu (in Alexu Jonesu) – podprte še neko drugo psihično patologijo (psihiatri jo diagnosticirajo kot histrionična osebn

Ko sem psihoanalitično razložil psihično ozadje in mehanizme, ki botrujejo vzpostavitvam raznoraznih teorij zarote, sem bil nadalje sprovociran oz. (v)spodbujen, da končno razložim še to apriorno politično konfliktnost med koalicijo (»pozicijo«), ki je na oblasti, in svojimi opozicijskimi nasprotniki. Moja osnovna teza – že več let – je, da pri mnogih političnih konfliktih (načeloma) ne gre za to, da opozicija oporeka vladni koaliciji zato, ker bi le-ta slabo delala, in ker bi bil vladni ukrepi slabi. Gre bolj zato – oz. predvsem zato –, da je opozicijsko kontriranje povsem apriorno, in je tudi konstitutivni del celotne parlamentarne demokracije (kot paradigme) – razen v primeru ideoloških vprašanj. Tovrstno politično oz. opozicijsko (apriorno) kontriranje je pogostokrat na videz, z določenega vidika,  povsem legitimno in ima tudi svojo »notranjo« konsistentno logiko. Mnogokrat ne gre za to, da Vlada nekaj narobe dela, npr. da sprejema napačne ukrepe/zakone/odločitve. Pogosto gre predv

Ker je bilo dole teoriziranje (= izpostavljanje teoriji) teorije zarote speljano skozi psihoanalizo, naj v tem zadnjem delu samorefleksivno oplazim tudi sebe oz. psihoanalizo. Na prvo žogo bi nepoznavalcu psihoanalize prišlo na misel, da je tudi psihoanaliza (kot koncept razumevanja posameznika in družbe) ena sama »nanašalna blodnja«. Vendar je v primeru psihoanalize stvar bolj kompleksna in zapletena, po svoje pa tudi »čista«. No, tudi v primeru astrologije bi se na prvo žogo dalo reči, da gre pri astrologih za nanašalne blodnje, vendar tudi v primeru astrologije ni tako. Fanatične »nanašalne blodnje« so navadno del »rahlo« motene osebnosti (čeprav to ni nujno). No, res je, da vse »zarotnike« ne moremo in ne smemo posplošeno metati v isti koš. »Zarotniki« dokaze za svoje »pravljice« (beri: teorije zarote) snujejo na (konceptualno) drug način, čeprav je paradigma dokaj podobna kot pri znanstvenikih ali filozofih, sociologih, psihologih/psihoanalitikih … »Zarotniki« mimo vseh znanih oz.

Tvorci in/oz. pristaši raznoraznih teorij zarote imajo v osnovi močno/pestro miselno dejavnost in hkrati veliko, največkrat nebrzdano samozavest, ki ima za nameček še histrionično-narcistično obeležje . V nobeno nebulozo, ki jo izrečejo, ne dvomijo. Najbolj udobno se počutijo pred TV kamerami ali pred množično naivnih ovčic (na kakšnem javnem predavanju), ki jim za velikim užitkom servirajo svoje »pravljice«, torej psihotično/shizotipsko nanašalne nebuloze.

Med najbolj svetovno uveljavljenimi »nanašalci« svojih grotesknih blodenj je David Icke. V 80-ih letih so mu britanski mediji namenili relativno veliko pozornosti. In kot spreten retorik, željan slave – razglasil se je, da je božji sin –, je to pozornost suvereno izkoristil. Pridobil si je privržence, ki ga kujejo v zvezde in mu sedaj zvesto sledijo. Njegova predavanja so polno zasedena – doslej je njegove slišalo na milijone poslušalcev po celem svetu. Gostoval je seveda tudi v Sloveniji - in bil celo gost Marcela Štefančiča v St

Začel bom poimensko – s pokojnim dr. Francetom Susmanom, ki je bil v osnovi zgodovinar, ne samo verski fanatik. Ampak njegove t. i. nanašalne blodenje so svoj čas – pred dvajsetimi leti – presegle vse meje do tedaj slišane bizarnosti, Freud bi rekel grotesknosti. V tistem času sem – skupaj z Idrijčanom Petrom Primožičem vodil neko parapsihološko društvo, kamor je občasno zahajal tudi dotični Susman. Bil mi je tako zanimiv »patron«, da sem ga šel celo v živo poslušat. Tudi v medijih sem ga spremljal nekaj časa, da sem dodobra zapopadel njegovo histronično narcističnost in vse njegove nanašalne blodnje. In že takrat nisem mogle verjeti, kako je lahko nekdo tako nor, pa vendarle hkrati deležen (relativno) velike pozornosti laične javnosti. Če sam sebe citiram: »Norost je kar buhtela iz njega, « sem zapisal daljnega leta 1998. http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/onostranstvo/16228

Dr. Francetu Susmanu so svoj čas nasedali tudi mediji. Na tem linku/intervjuju lahko dojamete del njegove n

Leta 1908 je Freud napisal spis z naslovom »O infantilnih seksualnih teorijah«, na katerega je mogoče navezati rojevanje znamenitih »teorij zarote«. Je pa ta Freudov spis pomemben tudi zato, ker prvič eksplicitno omenja kastracijski kompleks, ki v bistvu ob samem »Ojdipu« predstavlja stebrni kamen psihoanalize oz. razumevanja človekove duševnosti.

Freud je poudaril, da imajo nekateri otroci večje potenciale, da se v svojih infantilnih teorija pošteno zakalkulirajo in v svojih mislih zmotno napletajo številne razlage/interpretacije (beri: infantilne teorije) v katerih si sicer krepijo samoiniciativnost, vendar jim to potencialno lahko zelo škodi v odraslosti, če se ujamejo v zanko konstruiranja teorij zarote. Takšni »pametni otroci«, ki so včasih hkrati tudi »prvorojenci« (ki pri 3 do 6 letih dobijo bratca ali sestrico), »izostrijo svojo sposobnost razmišljanja« v odraslosti ne znajo nehati razmišljati, tudi ko jim zmanjka zadovoljivih začetnih/štartnih oz. »vhodnih podatkov«. Ko bi ven

Ko sem nedavno gostoval na TV3 v oddaji »Klepet ob kavi« in se pogovarjal z voditeljico Jasmino Kandorfer, sem naknadno ugotovil, da v tej oddaji gostujejo tudi raznorazni šarlatani (zdravilci), pogosto pa tudi nekakšni (samostojni) kvazi-raziskovalci. Pogosta skupna točka vsem tem kvazi-strokovnjakom je, da nasedajo številnim t. i. teorijam zarote oz. so celo sami – skozi t. i. nanašalne blodnje – snovalci raznih teorij zarote. Psihiatrična diagnoza bi bila: shizotipska motnja ...

V svojem kritičnem mišljenju sem doslej ošvrknil kar nekaj »strokovnjakov«, torej kvazi-strokovnjakov, ki v svojem »strokovnem« poslanstvu zavajajo ljudi, laično javnost, nasedejo pa jim lahko tudi »nepozorni« intelektualci. Dolžan nisem ostal niti »priznanim strokovnjakom« (od nevroznanstvenikov do astrofizikov). Nazadnje sem ošvrknil psihiatrinjo dr. Majo Rus Makovec, ki se je, kot profesorica na Medicinski fakulteti, (neuspešno) lotila blatenja Freuda oz. kompromitiranja psihiatrije s psihoanalizo (in t