ne bom ga omenil z imenom ali priimkom, saj se mi je oboje že pred časom nekako priskutilo, pa tudi krepko mi dol visi, če čepi na dobu po krivici, kar se tiče zadeve, glede katere je bil pravnomočno obsojen, kajti prav zagotovo ima na grbi toliko usranije, da bi po moje lahko čepel na robiji še nekaj nadaljnih desetletij ... ker sem med pripravništvom eno leto (v smislu postpenalne pomoči ...) obiskoval tudi zapornike na dobu, sem skozi delo z njimi ugotovil, da se slednji med prestajanjem kazni kot osebnosti v osnovi prav nič ne spremenijo! dane pa so jim možnosti, da (v kolikor se iskreno ozrejo vase) spremenijo svoje vrednote, da začnejo razmišljati mimo tako ali drugače vsiljenih in v socializacijskem procesu ponotranjenih miselnih vzorcev, da spremenijo svoj odnos do bližnjih in morda tudi do (človeške) družbe v celoti: da nekako postanejo pošteni in to predvsem do sebe. kot primer bom navedel zdaj že bivšega obsojenca, ki je sedel pet