Nobena država ne zasluži nobene solidarnosti, kajti vsaka država je institucija zla (ali orožje v funkciji represije oblastne strukture, ki zlorablja svoje formalne privilegije na škodo večine) kot cerkev za obvladovanje svojih vernikov!

Solidarnost potrebujejo le ljudje, ki so nedolžne žrtev zločinske mafije na oblasti, saj le ta povzroča in je vir vsega zla ali najhujših zločinov proti človeku in življenju na zemlji!

Te nedolžne žrtve so preprosti ljudje po celem svetu, saj zlo (egoizem oblastne mafije) deluje v celem svetu in je gonilna sila vseh zločinov proti človeštvu!

Družben sistem, ki omogoča specifični osebnostni strukturi ljudi na vodstvenih položajih v politiki, gospodarstvu in bančništvu, ki se predvsem s pomočjo laži, nastopaštva, brezobzirnosti, prevar in manipuliranja dokopljejo do vodstvenih položajev.

Analize kazalnikov blaginje so pokazale, da je kriza v mnogih državah, tudi v Sloveniji, drastično znižala materialno, družbeno in okoljsko blaginjo, da je pričela gospodarska rast nazadovati in da je porasel negativni stres na delovnem mestu ter da se je znatno poslabšalo tudi psihosocialno zdravje med zaposlenimi. Kriza zaradi stresa in negotovosti povečuje število srčnih infarktov, diabetesa in raka. Vse več je psihosocialnih motenj, trpinčenja in nezaupanja na delovnem mestu, v državah z najhujšo brezposelnostjo pa tudi raste število hudih depresij in samomorov.

Vendar večina podjetij in managerjev, celo tam, kjer obstajajo resna psihosocialna tveganja, varčuje pri preventivni promociji zdravja. Raziskovalci te alarmantne ugotovitve povezujejo tudi z napačnimi odločitvami vplivnih posameznikov pri iskanju poti iz krize s posledičnimi vplivi na zdravje, gospodarstvo in blaginjo. Vzrok naj bi bil v njihovih specifičnih osebnostnih lastnosti, vključno s pomanjkanjem vodstvenih kompetenc za delo z ljudmi, integritete in korporativne odgovornosti.

Psihološke raziskave in hipoteze o vzrokih za krizo

Raziskave kažejo, da je med managerji in bančniki okrog 5 odstotkov t. i. korporativnih psihopatov in do 15 odstotkov t. i. 'skoraj' korporativnih psihopatov, ki pri neetičnih odločitvah ne občutijo krivde. Kaj je razlog, da se tolikšno število ljudi, zlasti na vodstvenih položajih v politiki, bančništvu in gospodarstvu neetično vede in krši družbene norme? Možen odgovor se skriva v specifični osebnostni strukturi ljudi na vodstvenih položajih v politiki, gospodarstvu in bančništvu, ki se predvsem s pomočjo laži, nastopaštva, brezobzirnosti, prevar in manipuliranja dokopljejo do vodstvenih položajev.

Zdi se, da so celo ponosni na svojo sposobnost laganja in manipuliranja. Raziskave kažejo, da se pri teh ljudeh ne zazna občutkov empatije in vesti ter opazi fizioloških reakcij, povezanih s čustvi, kot pri drugih ljudeh. So čustveno plitki, osiromašeni, tudi otopeli. Boddy je pri svojih raziskavah razvil teorijo o »korporativnih psihopatih  « (»The corporate theory of the global financial crisis«) na vodstvenih položajih v sodobnih finančnih institucijah, ki imajo  dovolj moči in vpliva na moralno klimo in ki so največ prispevali k svetovni finančni krizi.

Kaj je psihopatija?

Obstajata mednarodna in ameriška klasifikacija patoloških osebnostnih motenj, ki pa sta deležni številnih kritik. Zato je kanadski psiholog Robert D. Hare, ki je eden največjih raziskovalcev teh motenj, razvil klinično ocenjevalno lestvico psihopatije (PCL-R). Hare loči med antisocialno motnjo, kjer je v ospredju antisocialno vedenje, od psihopatije, kjer govorimo o specifičnih osebnostnih potezah.

Psihopatija je seštevek enaindvajsetih lastnosti, ki jih je razdelil v lastnosti osebnosti in lastnosti socialno deviantnega življenjskega sloga. Kot npr. površinski šarm in nastopaštva; laganje, zavajanje, goljufanje in manipulativnost; pomanjkanja sočutja, empatije, občutkov krivde; izkoriščanje, okoriščanje in različne neodgovornosti (tudi tvegano spolno vedenje); težave s kontrolo antisocialnega vedenja; nesposobnost načrtovanja realističnih in dolgoročnih ciljev; nezmožnost prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja ipd.

Vendar je psihopatija opisana z lastnostmi, ki veljajo tudi za mnoge druge motnje osebnosti in jih posamično lahko najdemo pri vsakem človeku. Zato (p) ostaja psihopatija vse bolj socialna kategorija in socialna bolezen v smislu, kot jo definirana socialna medicina. Vendar je v zadnjih letih tudi vse več dokazov, da imajo te motnje tudi genetsko oz. biološko podlago. Ugotovitve odpirajo številna etična vprašanja glede odgovornosti psihopatov. Skupina raziskovalcev iz univerze Erasmus University v Rotterdamu napoveduje, da bo skeniranje možganov z magnetno resonanco (MRI) ob zaposlovanju novih uslužbencev v prihodnosti lahko postalo povsem običajno, še posebej, če bo šlo za direktorje in druge osebe na odgovornih mestih.

Serijski morilci enaki psihopatom na vodstvenih položajih

Harejeve kriterije za merjenje psihopatije pa so prav v kriznih časih začeli preizkušati na različnih populacijskih skupinah. Ugotovitve psihometričnih raziskav so šokirale svet. Ni večjih karakternih razlik med serijskimi psihopatskimi morilci, ki uničujejo posameznike in njihove družine, ter psihopati na vodstvenih položajih, ki lahko uničijo podjetja, gospodarstva in celoten svet.

Rezultate teh raziskav potrjujejo tudi slike možganov in genetski testi prizadetih posameznikov. Med poglavitne skupne lastnosti, ki jih raziskovalci pripišejo tako psihopatom z dna kot na vrhu družbenih lestvic, so pretirani šarm, pretkanost, samozavest, zunanji ego in odpornost na občutek krivde. Korporativne psihopate privlačijo denar,ugled, privilegiji in moč. Samo en »kompenziran« psihopat na vodstvenem položaju lahko ogrozi zdravje in blaginjo mnogih nič hudega slutečih in zaupljivih ljudi.

Boddy ugotavlja, da psihopati 25-krat pogosteje trpinčijo sodelavce na delovnem mestu kot drugi sodelavci. Psihometrične raziskave so pokazale, da so psihopatske lastnosti med menedžerji v podjetjih lahko vsaj petkrat pogostejše kot med splošno populacijo. Psihopatija je žal tudi ena od gonilnih sil, ki lahko ovira izhod iz finančne in gospodarske krize.

Rezultatno naravnani makiavelisti

Korporativni psihopati se pogosto odločajo trezni presoji, ampak na osnovi osebnih interesov (ali pripadnosti neki politični oz. interesni skupini). So rezultatno naravnani makiavelisti, kar le kratkoročno velja za eno od najmočnejših konkurenčnih prednosti v sodobnem managementu. Rastejo npr. produktivnost, dobiček in tržni deleži. Vendar psihopatom manjka čustvena in socialna inteligentnost, ki sta pomembna dejavnika uspešnosti posameznika v vsakodnevnih poslovnih in osebnih odnosih. Ko so enkrat na položajih, jih dolžnosti in obljube ne zavezujejo več.

Psiholog Babiak in psihiater Hare stahipoma, ne na osnovi dokazov, ne po v knjigi »Kače v obleki: Ko gredo psihopati v službo« razložila, kako psihopati s pomočjo manipulacij napredujejo na hierarhičnih lestvicah, delujejo na svojih delovnih mestih, kakšen destruktiven vpliv imajo na sodelavce in organizacije ter zakaj ne čutijo obžalovanja in krivde za povzročeno nasilje. Izpostavila sta komaj opazne, vendar ključne razlike med pristnimi voditeljskimi sposobnostmi in psihopatskimi lastnostmi. Pristni in pošteni voditelji ljudi imajo željo po izražanju moči in usmerjanju drugih. Vendar se pri tem tudi sami neprestano spreminjajo, učijo in razvijajo osebnostne lastnosti, ki pripomorejo k boljšemu delu in življenju vseh ljudi.

Psihopatski voditelji pa vse podrejajo svojim interesom, napačno presojajo socialno realnost, se na napakah ne učijo ter pri tem izključujejo tiste, ki jih na njih opozarjajo. Npr. radi se prikazujejo kot zagovorniki korporativne odgovornosti, človekovih in delavskih pravic, vendar jih v praksi ignorirajo. Veliki problem so psihopati na višjih položajih, ker nimajo resnih vizij in niso sposobni priznati svojih pomanjkljivosti in napak ali upoštevati dobronamerno kritiko. Dolgoročno predvidevanje in načrtovanje se jim ne zdita pomembni. Zato doživljajo neuspehe, ki pa jih pripisujejo »zaroti« proti njim ali nesposobnosti drugih. Tudi ko zaradi njihovih napačnih odločitev pride do težav in krize na makroekonomski ravni, so prepričani, da niso oni krivi za propad podjetij, delnic, prihrankov, brezposelnost in splošno družbeno obubožanje.

Manipulacija, laž in uspeh – kako vendar?

Vprašanje je, kako lahko posamezniki s takšnimi psihičnimi motnjami sploh lahko zavzamejo vodstvene položaje v poklicu, politiki in družbi? V ugodnih razmerah zanje se povzpnejo visoko na družbenih in poklicnih lestvicah ter se polastijo vzvodov upravljanja. Verjamejo, da jim njihove sposobnosti omogočajo, da dosežejo zadane cilje. Znajo biti zelo socialno spretni, vendar tudi nastopaški, izumetničeni in »narejeni«.Vendar se z lahkoto uveljavljajo s svojim površinskim šarmom, patološkim laganjem in manipulacijami. Prikupijo in uveljavijo se tudi z odločnostjo in samozavestjo. Veliko časa vlagajo v pridobivanje somišljenikov in zaveznikov. Povsod si nastavljajo svoje ljudi in tako vse prek širijo »mentalno okužbo«. Manipulirajo s svojimi partnerji, sodelavci, strankami, volivci in celotno družbo. Da bi presegli druge, jim povzročajo krivice, netijo in podpihujejo vzdušje nezadovoljstva po načelu »divide et impera«.

Na lestvici »oblastniških« poklicev, kjer je zaposlenih največ psihopatov, so, kot ugotavlja Kevin Dutton, profesor psihologije na univerzi Oxford, politiki, sledijo direktorji  in predsedniki uprav, managerji in advokati. Dutton pri korporativnih psihopatih opaža izraženo sposobnost osredotočenja na sedanji trenutek, kar jim omogoča hitro odločanje. V zmernih količinah so takšne veščine osredotočenja na sedanjost seveda izjemno koristne tudi pri managerskem odločanju. Vendar je pri tem lahko problem nadpovprečno izražena potreba po vznemirjenju. Svojo motnjo pogosto uspejo skrivati za visokim družbeno-ekonomskim statusom, nekaterimi socialnimi spretnostmi in manipulativnostjo.

Torej imajo tudi mnoge lastnosti, ki jih nagrajujeta prav sedanji politični in gospodarski sistem. Zato Dutton zagovarja idejo, da vsaka kapitalistična družba potrebuje približno 10 odstotkov »funkcionalnih« psihopatov, a jih mora posebej nadzorovati, da svoje lastnosti in vedenje izražajo v sprejemljivih okvirih. Vir (tukaj)

Kar moramo storiti sami, ne bo namesto nas storil nihče, zato zavihajmo rokave in se povežimo v organizirano civilno družbo, neodvisno od formalne politike, s tistimi, ki imajo nove rešitve in predloge za našo boljšo skupno prihodnost!

"Prave spremembe so nujne, vendar jih tisti, ki vladajo in na tuj račun živijo, ne želijo"

Skupni program in cilji za napredek vseh !!!

Saj ni res, pa je -
namesto vladanja - upravljanje ali soupravljanje,
namesto države - družbena skupnost,...
namesto političnih strank - organizirana civilna družba,... itd!

 

Nadstrankarska družbeno-politična organizacija

Tako se gradi nov družben sistem -
Bio-humanizem!!!

Kje začnemo in kam gremo da pridemo do "Bio-humanizma" ali novega družbega sistema po meri delovnih in poštenih ljudi!
Zelo preprosto, začnemu s tem kar imamo in od tu kjer smo ter gremo na pravo pot, ki jo danes v svetu najbolj praktično že udejanja kooperativa "Mondragon"!
Od tu naprej je le mali kvantni preskok in že smo v novem družbenem sistemu, kjer živijo svobodni, srečni in ponosni ljudje v sožitju s sočlovekom in naravo!

Za obstoj življenja človeka je nujno, da se nov družben sistem vskladi z zakoni življenja, kar pomeni sistematično odpravi umetne delitve ljudi in med njimi je tudi zgodovinska delitev na "vladarje in vladane"!

"Narod si bo pisal sodbo sam le, če dejansko prevzame oblast in uvede neposredno demokracijo!

                                                    "Za svobodno, srečno in uspešno Slovenijo!"