Že nekaj časa, nekaj let je od tega, ko je bilo v naši družbi čutiti veliko več harmonije, dobrohotnosti-humanosti, prijaznosti in prijetnega vzdušja med ljudmi. Življenje pa je postalo za marsikoga kruto-monotono, ljudje so postali nedostopni-nezadovoljni, zapirajo se med štiri zidove, veliko od teh ljudi pa izrecno posveča pozornost in skrb le sebi. Da vse to lahko opaziš, je dovolj stopiti le na ulico, obrazi ljudi povedo vse!

Kje tiči razlog takemu vzdušju, mislim, da ni potrebno veliko razmišljati, vse nam se podarja na dlani, da smo zaradi političnih in sistemsko naravnanih in neuravnovešenih hotenj, zabredli in pristali na sami nitki preživetja kot narod, ne zavedajoč se tega. Ne vsi, veliko državljanov pa je tovrsten družben sistem, ki je neznosen-neizprosen in oderuški, pahnil na sam rob preživetja!..., živeti, vztrajati, se boriti ali umreti.

Že dalj časa pišem in delam na osveščanju naših državljanov, da naj se posvečajo tudi drugim v teh hudih časih, postanejo pozorni-uvidevni in prijateljski do ljudi, ki so nam blizu, do sosedov, znancev in do vsakega mimoidočega, ker nikoli ne vemo, kaj preživljajo. Nekateri to ne izražajo javno, naš narod je še vedno preponosen, kar pa včasih tudi ni dobro. Opozoril bi vas rad, ne ocenjujte ljudi po videzu, morda neprimernem obnašanju, oblačenju, zagrenjenem obrazu…NE!..., ogovorite ljudi, spregovorite, le tako boste lahko izvedeli za njegove težave in videli zrcalo njegove duše.

TO JE SLIKA IN ODSEV NAŠE DRUŽBE IN POLITIKOV, KI SO PRAVILI V NEKAJ LETIH, VEČINO DRŽAVLJANOV V BEDO IN NEMILOST!

Veliko je ljudi, ki se na videz, samo za spoznanje drugačnosti od nas samih skriva njegovo povsem drugačna duša in nje veličina!...,katero pa ne bi prepoznali, če ga ne bi ogovorili, z njim spregovorili nekaj besed, ki so jih taki ljudje še kako željni slišati. Bodimo si vsaj ljudje v oporo, če nam že politiki in ta okrutna družbena ureditev obračajo hrbet!

Žal!...,veliko nas se morda prav dobro ne zaveda, da že dolgo izgubljamo tisti pravi odnos sočutnosti do sočloveka, da o humanosti ne zapravljam besed, še posebno pri tistih, ki imajo veliko in vse preveč!...Ljudje smo razočarani že nad vsem, je morda kaj čudnega?..., z dneva v dan se zavestno v naše duše vnaša čedalje več nezadovoljstva in ogorčenja. V srcih ljudi, že dalj časa, ne posveti sonce veselja, iz življenja radosti, postajajo le trenutki žalostni in veliko teh obupanih revežev, si dejansko takega življenja več ne veseli, ker veselju odvzeto je vse upanje za lepši jutri. Razlaga je preprosta, muči vse ta družbena ureditev kot taka, muči nas delo politikov, ki so sestavni del nas in sistema, ki za preproste ljudi, nikakor ne deluje pravično.

Muči nas še veliko stvari, ki nas pehajo v tegobe, so pa ravno tako v povezavi z našimi življenji in poti svetlobe se nam na čase zapirajo-stemnijo. Postajamo roboti, ki na čase izgubljamo čutnost, postajamo okameneli in neobzirni do mimoidočih in do sebe.

Vse to nam je prinesla novodobna družbena ureditev, sistem v katerem tavamo v brezdelju, brez novih zagonov, veselih trenutkov. Počutimo se razvrednoteni, nepotrebni družbi in zapostavljeni. Kako ostati človek in biti človek človeku, kako premagati svoj notranji nemir, nezadovoljstvo, le to so vprašanja, ki se porajajo v mislih veliko nas.

Vsi vemo, pred kake podle in ne človeške zahteve in dejanja, tudi naše politike postavlja ta sistem, evropske in svetovne sodrge, kako so si zastavili naprej graditi ta svet, ki je za mnoge ljudi neizprosen in uničujoč. Vsi spremljamo dogodke tudi iz sveta in ne samo iz naše sredine v kateri živimo. Skrb politikov se odraža na čim večji umrlosti starostnikov, ostale ljudi, nižji in srednji sloj, pa izčrpati-osiromašiti do onemoglosti in izropati vsega, tudi dostojanstva.

Uvaža se poceni delavna sila, nas pa se siromaši,  z tako sistemsko politiko pa se bogatijo prav tisti, , ki nam že sedaj krojijo naša življenja. Politiki, ki naj bi bili postavljeni in delali za ljudi, se nagibajo sistemsko-oderuški mafiji, katera stremi, neoliberalni veji  kapitalistične drhali, katera neizmerno hitro, osvaja ta svet, ne oziraje se na katastrofalne posledice, ki jih občuti in živi narod. Ljudi politika neoliberalizma, potiska v brezna brezizhodne situacije in vprašanje je, koliko časa bomo lahko še prenašali in vzdržali vse te pritiske in ignorance te politične volje.

Politiki največkrat izjavijo, da smo si državljani skupaj z osamosvojitvijo izbrali tudi kapitalistično ureditev. A res?... ,spomin me menda še ni povsem zapustil, a resnično se ne spomnim, da bi kje obkrožil to izbiro. Pri tem pa ne gre spregledati dejstva, da ureditev, ki jo imamo, niti ni kapitalizem, temveč najhujša oblika sužnje lastništva.

Spoštovani, prisiljeni smo poiskati drugačno obliko družbene ureditve, sistem Bio-Humanizma nam jo nudi, le sprejeti bi ga morali odprtih rok, biti bolj pozorni na razne zapise o sistemu in od oblastnikov zahtevati, da si želimo živeti drugače, kot živimo danes. Če bomo neuslišani, pa ubrati druge poti, pa naj nas stanejo tudi življenja, če je ta potreba!...,potrebno je postaviti temelje pravične in poštene ureditve v tej družbi. Družbe, ki ne bo več hlapčevala kapitalu in bruseljskim gospodarjem; družbe, ki bo svojo prihodnost gradila na trdni viziji, v spoštovanju temeljne pravice slehernega človeka do dostojnega preživetja.

Le dovolj močna želja, nas lahko pripelje do urejene, zdrave družbe, v kateri bodo njeni vodje odgovarjali za svoja podla dejanja in ne tako, kot je danes. Kajti politik ni nekdo, ki je nad družbo in nad zakoni, je le izvoljen predstavnik, ki bi moral delati v skupno dobro, vseh državljanov. Spremembe, ki jih želimo, pa bomo dosegli le združeni, enotni v želji po boljšem življenju, ne glede na politične opredelitve. Menim namreč, da pravica ni ne rdeča, ne bela, ne roza, je zgolj in samo pravica za vse!!!

Še ena mojih pesmi, katera sodi prav k temu zapisu

KO SE ZASLIŠAL KRIK

Kot bi nebo
zakrilo s temnimi
oblaki, kot sam
prišel bi vrag,
pričelo vse
se tresti, grmeti
vse povprek.

Kot kregal bi
se Bog, nad
kriki lačnih ust,
da zmigal bi
se človek, potrkal
si na prsa,
začutil bolečino            
bi soseda, ki
mu le stena
večni ščit,
pred norci hladnih
in sebičnih src.

Ko v dnevu več
svetlobe ni,
noči prečute so
in ura več ne
kaže časa,
zaspal je čas
in v sobi se zavesa
ne odgrne več.

Le tema, mrak v
dušah še živi in
Božja sila, bori
v živi se podobi,
človeka lačnih ust,
po želji še
dostojnega in
mirnega življenja.

Le stene sobe
govorijo in
dihajo še s
svojimi trzljaji,
v špranjah
vseh teh
govorečih sten,
podijo se samo
še pajki.

Razpletajo si
pajčevino za
žuželke, da
ne bili bi lačnih
ust in ko odgrne
temna se zavesa,
na okno prileti
še ptica.

Ptica upanja,
da pela bi,
življenju, ki še
živi za stenami,
da prebudila ves
zaspan bi čas,
ki bil je brez besed,
svetlobe, ure
življenja je ljudi.

V temo bil zavit,
prinesla ptica
je privid, da v
lepšo bi prihodnost
zrli, čeprav še vedno
lačnih suhih ust,
med stenami čepeli.... avtor: romano r