Protislovja marksizma ...
... ali kako smo Slovenci 75 let živeli v temeljni zmoti - 9. del

Piše: Boštjan M. Turk*

Ob koncu leta 2021 primerjave, stare dobro stoletje, naravnost kličejo po tem, da se jih vnovič uporabi. Idejna baza koalicije KUL – na to se ves čas sklicujejo – sloni na marksizmu, točneje na njegovem revolucionarnem izročilu – nasilju.

Leninova teza, da je zgolj vsesplošna katastrofa ta, ki šele omogoči prevzem oblasti (revolucijo), je dobila v Sloveniji domovinsko pravico. To so smo videli v javnem govoru Kula. Ta se je glasil: slabše za narod, bolje za nas. KUL in njegove marionete (Pop TV, RTV Slovenija do nedavnega) so od začetka koronakrize uveljavljali eno načelo: storiti vse, da bi najtežjo zdravstveno preizkušnjo, kar jih sploh pozna slovensko stoletje, izkoristili za prevzem oblasti. Smo v vojni, a potrebujemo še revolucijo, v obliki državljanske vojne.

Tako je učil Lenin. Čim več žrtev, tem bolje za nas. Enako je bilo tudi v letih, kjer so se idejni očetje Kula učili mrtvaške dialektike: 1941–1945. Kulu je implementacija te logike sicer uspela, a posledice ostajajo. Najprej je tu pet tisoč mrtvih. Če bi mediji kot najbolj neposredna transmisija narodne tragedije, ki sliši na ime KUL, ravnali drugače, bi bilo to število vsaj prepolovljeno.

A cirkus gre naprej: v nedavni oddaji Pogovor z opozicijo na nacionalni RTV je Lidija Hren po dolgih letih vzpostavila standard novinarske objektivnosti. To se ni zgodilo prvič: v letu 2004 je v soočenju Anton Rop – Janez Janša prav Lidija Hren vztrajala na enakem naboru vprašanj, kot smo jim bili priča v zadnji Tarči. Ko je RTV nehala spuščati meglo, so ljudje lahko videli – in na volitvah spregovorili. Sam bi si želel, da je ta oddaja na voljo na internetu: analitikom bi obudila prenekateri spomin.

Pred naslednjimi volitvami se stvari jasnijo, kajti negativna selekcija prihaja do vrhunca: upamo si trditi, da v tem trenutku ni nikogar, ki bi v ozadju Kula določal strategijo. Vse je prepuščeno čisti inerciji. Dobro da ti ljudje ne vodijo države, sicer bi živeli v stanju nenehne katastrofe.

V luči prihodnjih dogodkov je treba še enkrat obuditi spomin na to, kako je vlada Marjana Šarca sploh nastala in kje je bila klica razkroja. Razumeli bomo, da bodo volitve 2022 v najslabšem možnem primeru zgolj ponovitev fiaska Kula iz leta 2018.

Pojdimo po tej sledi: 17. avgusta 2018 je bil v državnem zboru za enajstega predsednika vlade Republike Slovenije izvoljen Marjan Šarec. Čez slab mesec, 13. septembra 2018, so poslanci potrdili novo vlado v sestavi LMŠ, SD, SMC, Desus, SAB in projektne partnerice Levice. Bila je to prva manjšinska vlada v zgodovini RS, vzpostavljena po rednih volitvah.

Vlada je bila odvisna od podpore Levice. Ta je tudi parafirala Sporazum o sodelovanju koalicijskih strank. Kako pomembna je bila Levica, pove dejstvo: ko se je enkrat odločila, da vlade ne bo več podpirala, je kot posledica odstopil njen predsednik Šarec. To je konkretno sovpadalo s predlogom Levice o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, s čimer se ostale koalicijske stranke niso strinjale. Vir: "Zaradi nestrinjanja s predlogom zakona o ukinjanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, pri katerem bi morebitno izgubo krili z državnim proračunom, je 27. januarja 2020 odstopil minister za finance. Nekaj ur kasneje je odstopil tudi predsednik vlade Marjan Šarec" (wikipedia).

Vlada Marjana Šarca je bila odvisna od podpore Levice in je obstajala toliko časa, dokler je bila tu njena podpora. Levica je imela velik vpliv in je bila de facto del vlade, saj je parafirala tudi koalicijsko pogodbo. Še več: predlogi glede nacionalizacije podjetij so imeli leta 2018 veliko težo: če so bili izrečeni kot grožnja, je bila ta povsem realna. V koalicijski pogodbi se je to tudi jasno nakazovalo, zato je, kot je poročal POP TV, "koalicijska pogodba peterice strank pod vodstvom Marjana Šarca najprej razburila gospodarstvenike. Znani podjetnik Igor Akrapovič je na to dejal, da se je njegova družba odločila bilančni dobiček preusmeriti v bolj predvidljivo okolje. Kar je naletelo na porogljiv odziv poslanca Levice Mihe Kordiša". To je moč realnega socializma: leta 2018 je bila enaka kot leta 1945: uničiti vsako podjetniško pobudo.

Na volitvah leta 2022 se bo odigral isti scenarij. KUL ne more doseči 51 odstotkov, njegova relativna moč temelji zgolj na tem, da stopi v koalicijo z Levico. A spet smo pri istem problemu. Zakaj je padel Marjan Šarec? Zato, ker je bil predsednik manjšinske vlade. In drugače tudi ni moglo biti. Ko je Levica odrekla podporo vladi, se je vse sesulo kot hiša iz kart.

Vse se je namreč zgodilo zaradi izsiljevanja Levice, ki je ravnala na način Vladimirja Iliča Lenina: tem slabše za narod, tem bolje za nas. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je namreč sto tisočem Slovencem omogočalo kakovostno zdravstveno oskrbo. Levica je želela to zrušiti. Vendar je bila zgodba z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem šele uvertura v to, kar je sledilo. Levici v instrumentalizaciji "države proti ljudstvu" namreč ni uspelo. Zaradi odstopa Marjana Šarca tudi Kulu ni uspelo ponoviti lekcije uničevanja RS v krizi, kar je uspelo vladi Boruta Pahorja med letoma 2008 in 2011.

Na prihodnjih volitvah se bo – v najslabšem možnem primeru – ponovila zgodba iz 2018. leta. KUL bo imel več glasov kot demokratična opozicija, a brez Levice ne bo mogel sestaviti vlade. Vlada bo manjšinska in bo padla ob prvem preizkusu. Potem – če ne prej – bo vlado sestavljala SDS. Vmes pa bomo priča enakemu načinu delovanja, kot ga je razvil Vladimir U. Lenin, človek, ki je v imenu države nastopil proti svojemu ljudstvu. Kaj je počel in počne KUL? Enako. V imenu države želi nastopati – in je tudi nastopal – proti ljudem. Ne glede na to, da se ves čas sklicujejo prav na ljudstvo, ki naj bi jim podelilo nesmrtni mandat kot Leninu. Komu? Alenki Bratušek ali Bandellijevim avtomobilom? Odgovor prinesejo volitve. Eni imajo porscheje, drugi pa nimajo niti – za zdravnika.

Feljton "Protislovja marksizma": Sovjetska zveza ali država proti ljudstvu

Kdo je bil v resnici Vladimir Iljič Lenin, je razvidno iz prvega poglavja Črne knjige komunizma. Napisal jo je Nicolas Werth z naslovom "Nasprotja in nesporazumi oktobra". Boljšega vodnika po Leninovih antinomijah in paradoksih ne bi mogli izbrati. Ko se je bližala oktobrska revolucija, je popravil Marxovo tezo o državi, v kateri naj bi izbruhnila revolucija. Ker je minilo že več kot pol stoletja, odkar je mož, ki je doktrini posodil svoje ime, napovedal, da bo na Zahodu takoj izbruhnila revolucija – in se ni zgodilo nič, je bilo treba nekaj storiti, da bi komunistični projekt ostal verodostojen. Zato je Lenin izdal knjigo z naslovom Nacionalizem in vojna. (Lenin, 1949). V njej je prišel do sklepa, da na industrijskem Zahodu ne bo revolucije, na podeželskem Vzhodu pa bo. Javnost je opozoril na bistveno protislovje v Marxovem nauku in zanikal nezmotljivost svojega učitelja. Vendar so marksisti diplomatsko zamolčali očitno slabost svojega preroka. Ko je izšla Leninova knjiga, je namreč postalo jasno, da Marxov nauk zaradi sindroma napačnih napovedi ne šteje veliko.

Vendar je Nacionalizem in vojna izumil nekaj novega. Odkritje ne sodi na področje znanosti ali filozofije. Spada med grozote, ki so se zgodile pozneje. Lenin je patentiral idejo, da je treba imperialistično vojno z vsemi sredstvi spremeniti v državljansko vojno. Šele državljanska vojna bi omogočila, da v imenu ljudstva prevzame oblast tisto, kar Đilas imenuje "novi razred komunistične buržoazije". Tako: "Sedanjo imperialistično vojno (pisano 1914, to je 1. svetovno vojno, op. B. M. Turk) spremeniti v državljansko vojno, to je edino pravilno proletarsko geslo, ki izhaja iz vseh pogojev imperialistične vojne med visoko razvitimi buržoaznimi deželami. Naj bi se v tem ali onem trenutku zdelo še tako težavno spremeniti to vojno v državljansko vojno, se socialisti vendar nikdar ne bodo odpovedali sistematičnemu, vztrajnemu, neutrudljivemu pripravljalnemu delu v tej smeri, odkar je vojna postala dejstvo."

Ob najhujšem nasilju, ki je poganjalo število mrtvih v milijone, je Lenin dobesedno zahteval stopnjevanje vojne z njeno konverzijo v splošen državljanski spopad vseh proti vsakomur. Ob tem se ni zavedal, da s tem na novo dezavuira Marxovo tezo o revoluciji, hkrati pa komunističen prevzem oblasti postavlja kot absolutno prioriteto. Ob tem je tudi jasno, da je od Lenina naprej komunizem zgolj oblastna doktrina, najbolj krvava v vsej zgodovini. Nobena ideologija vojne ni nikoli izkoriščala za to, da bi na njeni osnovi oblikovala novo vojno, ki bi ji eventualno omogočila zavladati nad vojaško in politično konkurenco. Da se vse to dogaja v imenu osvoboditve človeštva, je retorična groteska, po svoji neponovljivosti primerljiva z idejo o državljanski vojni, ki naj zraste iz predhodne morije svetovne razsežnosti.

Nacionalizem in vojna je postal učbenik krvavega aktivizma. Sredstvo za dosego oblasti vzbuja strahospoštovanje: to je teror, ki ga povzroča bratomorni spopad. To se je najprej zgodilo v Rusiji, nato pa v številnih državah v Evropi, Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Najbolj znan primer je Kitajska, v to kategorijo pa spada tudi Socialistična federativna republika Jugoslavija. Vzhodnoevropske države so izjema, ki potrjuje pravilo. Komunistični sistem je bil tam uveden s silo, z vojaško invazijo (1945). To je bila okupacija. Trajala je toliko časa kot režim, ki je izvajal agresijo, do leta 1991, ko se je sovjetska vojska umaknila.

Toda tu imamo spet novo protislovje. Nacionalizem in vojna se zavzema za to, da bi komunisti prišli na oblast z državljansko vojno. Državljanske vojne so se dogajale, vendar nikoli tam, kjer je kapitalizem dosegel najvišjo stopnjo. Zgodilo se je ravno nasprotno: vse državljanske vojne, ki so na oblast pripeljale komuniste, so potekale v državah, ki so bile v fazi srednjeveškega fevdalizma ali nerazvitosti. Poleg tega Lenin nikoli ni pojasnil, kako uskladiti idejo, da bi se morala državljanska vojna, ki sledi imperialistični vojni, zgoditi v državi, ki je na vrhuncu razvoja, to pa je bilo na zahodu, ter dejstvo, da je sam popravil Karla Marxa, ko je predlagal naslednje.

Revolucija bi morala izbruhniti na slabo industrializiranem vzhodu, saj se na zahodu ni zgodilo nič in se očitno tudi nič ne bo.

Toda v kolikšni meri je bilo ljudstvo, na katerega so se nenehno sklicevali klasiki marksizma, zlasti Lenin v svojih spisih, zares pripravljeni na revolucijo (in državljansko vojno), nam pove ta odstavek iz poglavja Nicolasa Wertha. Vnaprej je treba vedeti, da so bili ljudje izčrpani zaradi nenehne bede, vojne, revščine in lakote. Carska Rusija je bila na kolenih zaradi porazov na bojiščih in prelivanja krvi, ki so ga ti povzročili. Red in morala nista obstajala. Vse je razpadalo. Večino Rusije je sestavljalo kmečko prebivalstvo, sloj, ki je nevede izvedel revolucijo in jo plačal tako, da ga je Lenin odpeljal na vislice. Prisilna kolektivizacija kmetijstva je namreč pomenila njegov konec. Kar ni uspelo njemu, je uspelo njegovemu nasledniku Josipu V. Stalinu in njegovim naslednikom.

Vendar je bil položaj – kar zadeva podporo boljševikom – v letu pred izbruhom državljanske vojne takšen: "Ali je nesporna radikalizacija mestnih in kmečkih množic pomenila, da so podlegle boljševizmu? To še zdaleč ni gotovo. Kar zadeva splošna gesla, kot sta delavski nadzor in vsa oblast sovjetom, jim delavski miličniki in boljševiški voditelji niso pripisovali enakega pomena. V vojski je boljševizem iz jarkov izražal predvsem splošno željo po miru, ki so ga že tri leta po začetku najbolj krvave vojne zagovarjali borci vseh držav. Kmečka revolucija je šla po samostojni poti, veliko bližje programu revolucionarnih socialistov, privržencev črne delitve, kot pa boljševističnemu programu, ki je zagovarjal nacionalizacijo zemlje in njeno obdelovanje v velikih kolektivnih enotah. Na podeželju so boljševike poznali le po zgodbah o dezerterjih, glasnikih razredčenega boljševizma, ki so prinesli dve čarobni besedi: mir in zemljo. Vendar pa še zdaleč niso bili vsi nezadovoljneži privrženci boljševiške stranke."

V nasprotju s splošno retoriko marksizma in leninizma, ki se je vedno sklicevala na mandat ljudstva – in zgodovine –, je bilo število neposrednih udeležencev vstaje skromno, ne bi moglo biti večje: "Nekaj tisoč garnizijskih vojakov, kronštadtskih mornarjev in rdečih gardistov ter nekaj sto boljševiških aktivistov iz tovarniških odborov. Nekaj prask in neznatno število žrtev sta dokazovala, da je bil pričakovani udar, ki je bil skrbno pripravljen in izveden brez odpora, izveden z lahkoto."

Paradoks oktobrske revolucije je vsebovan v formulaciji "državni udar", ki je realistično ime za vse komunistične ali marksistične revolucije, ki jih poznamo. Gre za skupino ljudi, ki si želijo moči in si prisvojijo absolutno oblast na račun velikega trpljenja celotne skupnosti. To se najpogosteje dogaja v državljanskih vojnah. Zato so vse revolucije po definiciji krvave in že zato objektivno nesmiselne. Vendar v nobenem od njih ne najdemo mandata, ki ga je njegovim izvajalcem dala zgodovina – in ljudje, na katere so se dosledno obračali.

Toda Lenin se je kot vodja oktobrskih boljševikov hitro razšel s to peščico zaveznikov in dejanskimi izvajalci revolucije. Leon Trocki je leta 1921 krvavo obračunal s kronštadtskimi mornarji, kar je še en dokaz načela sovjetskih (in drugih) komunističnih revolucij. Toda Lenin je s prisilno kolektivizacijo kmetijstva obračunal z razredom, ki je dejansko izvedel revolucijo. Drugi nasprotnik, ki ga je prav tako odstranil, so bili vsi tisti, ki so tvorili revolucionarno avantgardo, a so revolucijo jemali resno. Večina jih je bila zbrana v sovjetih. Nicolas Werth piše: "Moč sovjetom, najbolj priljubljeno geslo oktobra 1917 v Rusiji, je takoj postalo moč boljševiške partije nad sovjeti."

Tako je najslavnejša "revolucija" ponovno izničila marksistične teze, saj se v skladu z ugotovitvami nezmotljivih klasikov ne bi smela zgoditi. In potem se je zgodilo, vendar v nizu antinomij, ki so rusko družbo na začetku 20. stoletja obrnile na glavo. Revolucija se je dobesedno odrekla svojim ideološkim očetom in njihovemu suverenemu nasledstvu. Šlo je za družbeni preobrat, ki ni temeljil na zgodovinski dialektiki, temveč na nasilju ene skupine, ki je zlorabljala druge, da bi prevzela oblast. (Se nadaljuje)

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.