"Urednikov z mesijanskimi kompleksi, ki čutijo dolžnost ljudem pojasnjevati, kaj zdravnik ali politik misli, se je treba bati."

Piše: Tino Mamić

Slovenske politike in novinarje, ki so s posmehovanjem protikoronskim ukrepom in spodbujanjem nezakonitega zbiranja ljudi v času pandemije pripomogli k izjemnemu porastu okuženih, bi morali postaviti pred sodišče. Poimensko so Marjan Šarec, Tanja Fajon, Luka Mesec, Igor Kadunc, Manica Janežič Ambrožič in mnogi drugi sokrivi, da se Slovenija na koronski lestvici okuženih nezadržno vzpenja dan za dnem. Trenutno (28. oktobra popoldne) smo po številu okužb na število prebivalstva na 41. mestu, saj se je okužilo že 26.000 Slovencev. Ko to berete, je število gotovo že višje.

PRVI V EVROPI

Če bi upoštevali resnične podatke o številu okuženih – strokovnjaki z Instituta Jožef Štefan ocenjujejo, da je okuženih 60.000 ljudi – pa bi se povzpeli na prvo mesto v Evropi. Pravzaprav na drugo, če upoštevamo Andoro, državico na 12 kvadratnih kilometrih, ki ima tako kot druge žepne državice in kolonije še višji delež okuženih. Na svetovni lestvici pa bi to pomenilo 5. mesto, za Andoro, Bahrajnom, Katarjem in Arubo. Daleč pred Švedsko, Združenimi državami Amerike in Belgijo, o katerih imajo naši mediji toliko povedati. No, ja, tudi v drugih državah je realno število okuženih bržkone višje, zato Slovenija mogoče ne bi bila ravno prva v Evropi.

A trije odstotki okuženih so vendarle številka, ki zahteva premislek. Posebno zato, ker imajo države v naši soseščini podobne ukrepe, pa število okuženih vendarle ne narašča niti približno tako hitro kot pri nas. Zakaj smo torej na koronalestvici prehiteli Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško ter se vse bolj oddaljujemo od njih? Zato, ker v sosednjih državah nimajo tako uničevalne opozicije, ki bi ob pomoči medijev spodkopavala protikoronske ukrepe.
264 mrtvih ljudi je visok davek. Pa če so bili ti ljudje še tako stari in onemogli zaradi drugih bolezni. Zato je nabiranje političnih točk levice ob pomoči medijev na temo epidemije sprevrženo dejanje. Sramotno.

SADOVI POLLETNE KAMPANJE

Hvala Bogu, ja, pisanemu z veliko, saj v naši državi nihče ne verjame v Zevsa, so tudi glavni mediji začeli opažati, da je vrag vzel šalo. Da ljudje umirajo in da se korona neustavljivo širi. In so zadnje dneve o protikoronskih ukrepih začeli poročati bolj konstruktivno in spodbudno. A žal je za to prepozno. Več kot pol leta prepozno. Prepozno je za 264 mrtvih, kolikor jih je umrlo do današnjega jutra. Prepozno za novih nekaj deset babic in dedkov, ki jih bo umrlo zaradi korone v prihodnjih dneh.

Tudi če bi bilo vse, kar pišejo najhujši kritiki o Janezu Janši, res, je drža politične opozicije neprimerljiva v svetovnem prostoru. Ne politiki ne mediji vladi po izvolitvi niso dali 100 dni miru. To se je v Sloveniji zgodilo prvič v zgodovini. To je nedostojno, nevljudno in nedemokratično. A tudi pritlehno, saj je bila država v izrednem stanju. Vsaka opozicija v vsaki demokratični državi v času izrednih razmer omeji svoje javno delovanje ali celo povsem utihne. V Sloveniji pač ne.

Politična opozicija je bolezen spremenila v politiko. Vedoč, da to lahko pomaga k širjenju smrtonosnega virusa. To so zelo dobro vedeli tudi Šarec, Fajon, Mesec, Kadunc, Janežič Ambrožičeva in njihovi tovariši. A so vztrajno, tudi med počitnicami, med ljudmi širili skeptičnost do protikoronskih ukrepov in spodbujali nezadovoljstvo zaradi njih, vključno s pozivanjem na redne demonstracije.

Novinarji in uredniki velikih medijev se še vedno niso otresli vloge izpred 30 let, ko so bili družbeno-politični delavci, propaganda sekcija komunistične partije. Še vedno nosijo v sebi mesijanski kompleks in hočejo poučevati ljudi in jih usmerjati, da bodo prav mislili. Prepričani so, da morajo prav oni dvema milijonoma ljudi povedati, kaj je prav in kaj narobe. Kdo je dober in kdo je zloben. In to ne glede na svojo pomanjkljivo izobrazbo in kronično pomanjkanje novinarskega talenta. Kdor ne verjame, naj si pogleda kako tujo televizijo ali kupi katerikoli tuji dnevni časopis. Tudi če ne zna jezika, bo hitro videl, kako ubogi so slovenski mediji.

RDEČI NOVINARSKI CVET

Pismo cveta slovenske rdeče novinarske srenje, ki se je pojavilo v javnosti, je lep dokaz njihove obrtniške nespretnosti. Preprost slog, poln tujk, puhlic in visokoletečih besed brez konkretne vsebine. Kako da jih na novinarski fakulteti niso navadili niti osnov pisanja? Dolgovezno besedilo in kot klobase dolgi stavki, podobni tistim, ki so jih pisali poročevalci s partijskih kongresov za tovarniška glasila v nekem propadlem režimu.

Poskusimo si prebrati en stavek iz deklaracije 22 odgovornih urednikov največjih slovenskih medijev (vir).

"Seznam vseh tovrstnih incidentov - ti so po našem mnenju prebili vse meje sprejemljivega, ne koristijo nikomur, razen morda zelo partikularnim političnim interesom - je dokumentiran in o njih so bile obveščene tudi vse reprezentativne in relevantne mednarodne organizacije za zaščito svobodnega in neodvisnega novinarstva, ki je bilo ena od ključnih pridobitev slovenske osamosvojitve."

Če hočeš to latovščino razumeti, jo moraš prebrati dvakrat ali trikrat, in to polglasno, da na koncu ugotoviš vsa podredja. In to, kaj je umetnik hotel povedati.

Ne vem, kako ta rdeči novinarski šopek pripravlja svoje izjave. Vem pa, da v Združenju novinarjev in publicistov med sprejemanjem izjav večkrat preberemo vsak stavek in v debati besedilo nekajkrat preoblikujemo. Slogovno in vsebinsko. Novinar si pač ne more dovoliti, da bi napisal nekaj nerazumljivega. Naši rdeči kolegi se očitno podpisujejo brez vsake razprave. Enoglasno in enoumno.

V dolg(ovezn)i izjavi dvaindvajseterica ne pozove javnosti, naj se drži ukrepov, ki jih priporočajo zdravniki. Omeni pa, da je treba o smrtonosnem virusu poročati tako, da gledalec "dobi celovit vpogled v dogajanje, povezano s covidom-19". To v praksi pomeni sejati dvom o vsakem novem ukrepu Nacionalnega inštituta za javno zdravje in vlade. Oni so namreč "DOLŽNI (sic!) dogodke umeščati v širši kontekst in jih pojasnjevati".

Urednikov s takimi mesijanskimi kompleksi, ki čutijo dolžnost ljudem pojasnjevati, kaj zdravnik ali politik misli, se je treba bati.

NE PRVIČ NE ZADNJIČ …

Zgodovinarji nad tem nismo presenečeni. Slovenski levičarji namreč že zadnje stoletje ne izbirajo sredstev za uresničevanje svojih interesov in so pripravljeni za svoj vzpon žrtvovati tudi Slovenijo in Slovence. Tako so leta 1921 v beograjski skupščini prav slovenski liberalci podprli protislovensko prosrbsko unitarno ustavo. Vidovdanske ustave brez Slovencev iz nekatoliškega tabora ne bi bilo. Brez te ustave bi se zgodovina obrnila povsem drugače, saj so bile njene posledice v Sloveniji odpravljene šele julija 1991, po zmagi v osamosvojitveni vojni.

Slovenski levičarji so se vedli destruktivno tudi med drugo svetovno vojno. Zanetili in začeli so bratomorno vojno, zaradi katere je padlo manj kot 6000 okupatorjev in 99.000 Slovencev. Partizani so pobili več Slovencev kot okupatorjev. Natančneje povedano, povzeto po natančno preštetih žrtvah Inštituta za novejšo zgodovino. Partizani so pobili: 2000 domobrancev, 2500 partizanov, 12.000 vojaških ujetnikov v domobranskih uniformah in 10.000 slovenskih civilistov.

Zelo dobro pa se spominjamo tretjega primera destruktivnosti slovenskih levičarjev. Takoj po prvih demokratičnih volitvah so levičarski politiki in večinski mediji začeli kritizirati idejo o osamosvojitvi. Tednik Mladina je po volitvah vsak teden objavil "števec" z besedilom: Demos je na oblasti že 55 dni, kje je neodvisnost? Roko na srce, zgodilo se je, kar se danes zdi kot znanstvena fantastika. Demos je bil na oblasti 405 dni in v tem času iz jugoslovanske komunistične province ustvaril neodvisno državo. Mediji so po nekaj mesecih sicer družno s slovenskimi levičarskimi strankami začeli podpirati odcepitev in ključno pripomogli k uspehu referenduma. A vedli so se podobno kot danes. Stalno so glasno dvomili o uspešnosti cilja, vlado, ki je državo osamosvojila v enem letu, pa so razglašali za povsem nesposobno. Šli so tako daleč, da so politiki in mediji nekaj mesecev pred razglasitvijo neodvisnosti ustvarili projekt za razorožitev Slovenije. Samo predstavljamo si lahko, kaj bi se zgodilo junija 1991, če bi vlada prisluhnila medijem in levičarski opoziciji. Ta levičarska medijska in politična akcija je dejansko veleizdaja, ki ni bila nikoli kaznovana. Takratna drža večine medijev in levičarskih politikov je bila protinarodna, protidržavna in samouničevalna.

SAMOUNIČEVALNOST

Drža levičarskih medijev z RTV Slovenija in Pop TV na čelu ter politikov SD, LMŠ, Levice in SAB je tudi danes protinarodna, protidržavna in samouničevalna.

Samouničevalna je tudi za levi politični tabor. S svojo pritlehnostjo namreč ohranja in utrjuje položaj svojega najhujšega sovražnika Janeza Janše. Kaj si lahko namreč želi vsak vodja politične stranke? Da je njegova konkurenca čim slabša, čim bolj destruktivna, čim bolj nesposobna. Tanja Fajon in Marjan Šarec sta zato voditelja, kakršnih si Janša lahko samo želi. Tudi navadni ljudje namreč razumejo, da stranka, ki svojo kampanjo gradi na nasprotovanju ukrepov zoper epidemijo, ki jih predlagajo zdravniki, nima programa.

Je pa res, da se to ne opazi na volitvah. Mediji namreč pred vsakimi volitvami popravijo ugled levičarskih strank, ustvarijo nove obraze in se na Janšo spravijo v slogu, ki bi ga jim zavidal sam (zloglasni) Joseph Goebbels. In zgodba se na vsake štiri leta ponovi, vsakič v malo manj dovršeni različici.

Če pa tu in tam uspe na oblast priti Janši ali komurkoli drugemu iz nerdečega tabora, se mediji z vso silo zaženejo vanj, dokler ga ne spravijo dol. To jim je doslej uspelo vsakič. Medijska in politična levica za tak svetli namen namreč ne izbira sredstev. Levica zna odžagati tudi vejo, na kateri sedi.

Dokler bodo slovenski mediji v spregi z levo politiko, bo pač tako.

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.