Številke za katerimi so trpeči

Letos bo minilo že 77 letih od konca druge svetovne vojne. V tej strašni vojni je na krut način življenje izgubilo 60
milijonov ljudi. Temu je potrebno dodati še 6 milijonov ljudi, ki so bili pobiti v povojnih pobojih. Pred vojno je na svetu
živelo dve milijardi ljudi. Torej je svet zaradi te vojne izgubil štiri odstotke svojega prebivalstva.
 
Slovenija je v obdobju druge svetovne vojne in v neposrednem obdobju po tej vojni izgubila nekaj manj kot 100.000 svojih
prebivalcev, kar je v relativnem merilu skoraj devet odstotkov. Podatke črpam iz več virov zato so nekatere številke zaokrožene. Uradno objavljeni podatki drugih avtorjev navajajo 6-7 odstotkov. Problem je v tem, ker število prebivalcev
lahko ocenimo na podlagi popisa iz leta 1931. Naslednji popis je bil predviden za leto 1941, ki ga ni bilo. Poleg tega je
bila takrat ozemeljska organizacijska enota Dravska banovina ustanovljena 3.10.1929, ki se je kasneje tudi spreminjala.
Posebej pa drugi avtorji po mojem v obseg žrtev vedno ne umeščajo Primorske.

Dokaj zanesljivi podatki so o padlih partizanih in borcih jugoslovanske vojske, ko je bila partizanska vojska reorganizirana
v Jugoslovansko vojsko, po 1. 3. 1945. To število je 28.765. 4.635 je bilo ubitih pripadnikov zalednih enot in simpatizerjev
partizanskega gibanja in gibanja OF. V celoto se štejejo tudi ubiti dezerterji iz partizanskih enot, ustreljeni zaradi
disciplinskih postopkov in obsojenih na smrt po hitrem postopku, ki so bili pripadniki partizanskih enot.
 
Ubitih je bilo tudi 127 pripadnikov vojske Kraljevine Jugoslavije ob napadu 6. 4. 1941 ob samih spopadih in vračanju proti
domu po kapitulaciji te vojske, ki jo je z Jugoslovanske strani po pooblastilu podpisal armadni general Danilo Kalafatović.
Sem sem prištel tudi zajete, ki so umrli v taboriščih, kot zajeti oficirji in vojaki (npr. v Grčiji). V tem številu so zajeti vsi tisti, ki so imeli domači naslov v Dravski banovini, kar pomeni da ni možna opredelitev tega podatka po nacionalnosti. Seveda je v  to skupino vštetih tudi 82 ubitih partizanov s strani domobrancev ob napadu na Makoše in 69 padlih pripadnikov Pohorskega bataljona na Osankarici, za katere četniki trdijo, da so bili njihovi.

Kolaboracijske enote so beležile izgube 15.778 svojih pripadnikov. Tu je seštevek domobrancev (vse tri struje, torej tudi
PPKM), plave garde (četniki več struj, najbolj znana je KVVD), krščanskih legionarjev, vaških straž, črne roke (pripadniki
te organizacije so likvidirali med 500 in 1000 ljudi, ki so po njihovem mnenju sodelovali z OF), nemških in italijanskih vojakov, ki so imeli slovenske korenine (okrog 5000 od teh jih je umrlo v bojih na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze in se v
gornje število ne upoštevajo, se pa upoštevajo v skupno število padlih). Nadalje prištevam tudi osumljene vohunstva in
likvidirane v partizanskih enotah in tudi šestnajst obsojenih v kočevskem procesu. 55.000 ljudi je civilnih žrtev, ki so bili ubiti na različne krute načine, po oceni z jugovshodne Slovenije okrog 500 v koncentracijskem taborišču Jasenovac in drugih ustaških koncentracijskih taboriščih (Danica v Koprivnici, Đakovo v Slavoniji, Hrušćica pri Travniku, Jadovno pri Gospiću, Jasenovac, Jastrebarsko, Kerestinec, Pag (Slano), Sisak, Sremska Mitrovica, Staro sajmište pri Zemunu, Stara Gradiška). Med civilne žrtve se šteje tudi umrle v nesrečah z orožjem, predvsem z eksplozivi.

Med drugo svetovno vojno je v Sloveniji padlo 6320 vojakov nemških okupacijskih enot. Nemcev in Avstrijcev je bilo okrog
3250, ostali so bili državljani drugih držav v nemških uniformah (Ukrajincev, Čerkezov, Sudetskih Nemcev, Madžarov, Slovakov, Čehov, Poljakov, Francozov in tudi državljanov Kraljevine Jugoslavije). Podatki o padlih pripadnikih vojske Kraljevine Italije so različni. Razpon je velik od 800 do 1600. Padlih v enotah Madžarske okupacijske vojske in enot NDH so še manj znani. V Prekmurju sem tako dobil podatek, da je bilo na naših tleh ubitih šest vojakov Kraljevine Madžarske.

Partizanska vojska in vojska Kraljevine Jugoslavije je še pred kapitulacijo (17.4.1941) na slovenskem ozemlju usmrtila 26 pripadnikov vojaških sil NDH, ki je bila ustanovljena pred kapitulacijo vojske Kraljevine Jugoslavije 10.4.1941. Vojsko NDH so sestavljali ustaši (več vrst), legionarji ni domobrani. Večina teh pripadnikov je bilo ubitih kasneje v bojih, ko so se hrvaške domobranske enote umikale na Koroško. Takrat ustaške vojske ni bilo več, saj je malo pred tem bila raorganizacija in so vsi postali domobrani. V tem številu se ne upošteva pobitih ob vračanju teh enot v Jugoslavijo po sporazumu britanskih sil v Pliberškem dvorcu 15. 5. 1945 ob drugi uri popoldne. (Hrvatje to danes pojmujejo kot Križni put in navajajo podatek od 50.000 do 500.000 ljudi). Med samo vojno so partizanske enote pogosto prehajale iz enega ozemlja na drugega in spopadi so se vršili na obeh straneh Kolpe in to je vzrok za nedorečenosti. Partizanske enote na teh območjih so bile sestavljene iz pripadnikov več nacionalnosti največ Hrvatov in Slovencev, pa tudi Bošnjakov (oz. Bosancev in Hercegovcev), Srbov in Makedoncev, ki so se umaknili pred Bolgarskim terorjem.  

V koncentracijskem taborišču Kampor na otoku Rabu je umrlo 4.641 Slovencev. V italijanskih taboriščih je bilo 36.200
Slovencev, v nemških 21.234, v madžarskem 688, v hrvaškem Jasenovcu 400. Od vseh jih je v taboriščih umrlo 12.380,
19.000 jih je bilo na prisilnem delu in v vojnem ujetništvu. 2949 jih je bilo ustreljenih kot talcev. To so navedbe Vlaste Nussdorfer. N terenu v Beli Krajini sem dobil podatek o 2000 ubitih slovencih v Jasenvocu od tega tudi 8 duhovnikov. Za te poboje je vedel tudi nadškof monisnjot (kasneje kardinal in blaženi) dr. Alojzij Stepinac.

Jugoslavija, kamor smo v tem času spadali, je imela pred vojno 15,5 milijona previjalcev in je v času vojne izgubila 1,6 milijona ljudi (nekateri navajajo 1,7 milijona), kar je 11 odstotkov svojega prebivalstva.  Ocenjuje se, da je bilo ubitih štiristo tisoč vojakov, ostale so bile civilne žrtve vključno z ujetniki, torej je civilnih žrtev 1,2 milijona (po nekaterih ocenah celo 1.4 milijona). Med 58 državami, ki so bile v to vojno vključene je le 8 držav imelo več žrtev kot Slovenija (Jugoslavije ne štejem) od tega štiri, ki so danes v Evropski uniji razen Nemčije, ki je vojno povzročila. Avstrija je imela manj žrtev kot Slovenija, čeprav je bila po vojni proglašena, kot prva žrtev nacističnega terorja in se ji delovanje v vojni priznava od 13. marca 1938 do maja 1945.

Šest milijonov ljudi je bilo v času druge svetovne vojne ubitih na Poljskem, od tega polovica Judov. Vojakov je bilo ubitih
dvesto petdeset tisoč vključno z odporniškim gibanjem, ki se je v zaledju razvilo po okupaciji te države s strani nemške in
sovjetske vojske. Pred vojno je imela poljska približno 35 milijonov prebivalcev, tretjina je bila Judov. Torej je Poljska izgubila 16,7 odstotka svojega prebivalstva. Ni znan delež pobojev med posameznimi nacionalnostmi v času šestletne vojne, čeprav je to obstajalo, kar sedanja Poljska oblast zanika in zakonsko prepoveduje navajanje teh izhodišč.
   
ZDA so imele pred drugo vojno 131 milijonov ljudi. V vojni je padlo štiristo dvajset tisoč ljudi ali tri promile. Večina padlih je bilo vojakov  (416 tisoč).
 
Največ umrlih, zaradi druge svetovne vojne, je bilo na območju nekdanje Sovjetske zveze. To je področje velikih, brutalnih
znanih bitk, hude ruske zime, ujetnikov, beguncev, osebnih maščevanj.
 
Ranjenih, osirotelih, zapuščenih, psihično prizadetih ni mogoče prešteti. Ravno tako ni mogoče oceniti materialne škode in
zaostanka razvoja civilne družbe zaradi te vojne.

Nürnberški proces
Po končani vojni so sile zmagovalk, ki smo jih imenovali tudi zavezniki, v Nemčiji organizirale sodni proces proti povzročiteljem teh hudodelstev. Tu je potrebno navesti, da je šlo za več sodnih procesov.

Pravne osove Nürnberškega procesa je bilo določilo kaj je nacizem in posledično tudi fašizem. Nemško ljudstvo je bilo
oproščeno simpatiziranja s tema sistemoma, čeprav so tu zanimive ugotovitve našega predvojnega vojaškega atašeja v Berlinu polkovnika Vladimirja Vavhnika (ambasador je bil Ivo Andrić), koi je navajal, da je 70 odstotkov Nemcev in 90 odstotkov Nemk pristašev Nationalsozialistishe Deutsche Arbeiterpartei (Nacionalsocialistična nemška delavska stranka). To je bila skrajna nacionalistična, fašistična in protidemokratična politična stranka, ki je delovala v Nemčiji v prvi polovici 20. stoletja. Njen predsednik je bil Adolf Hitler. Na Nürnberških procesih je bila stranka razglašena za zločinsko organizacijo in
prepovedana. Kaj pa danes?