Knjiga Tvegano iskanje resnice je izbor misli velikega teologa in Slovenca, kritičnega misleca in humanista ter iskalca resnice in večne resnice Vekoslava Grmiča (1923 - 2005), ki bi letos praznoval 90 let.
Grmič je zapustil velikanski opus, ki obsega okrog 1200 književnih enot. Del tega gradiva je objavil v štiriindvajsetih knjigah. Prva tiskana Med vero in nevero je izšla leta 1968, za zadnjo leta 2005 pa je že pripravil izbor člankov in razprav, izšla pa je na novo urejena in naslovljena Poslednji spisi. Misli o sodobnostiže po njegovi smrti. Zaradi dolge časovne oddaljenosti od izida prve tiskane knjige in tudi zadnje so njegova besedila vse manj dostopna širšemu bralstvu, niso pa nič manj aktualna, kot so bila ob izidu posamezne knjige. Njegova kritična razmišljanja o Cerkvi, družbi, politiki in kulturi, etičnosti odločanja in ravnanja, o temeljnih vprašanjih človekovega bivanja, o njegovem odnosu do presežnega Boga in druga se še vedno berejo, kot da bi bila sveže napisana.
Misli zbrane v knjigi Tvegano iskanje resnice so vzete iz naslednjih njegovih knjig: Mali teološki slovar, MD, Celje 1973, 114 strani; Iskanje in Tveganje, I. in II. del ter III. in IV. del, SDD, Ljubljana 1979, 250 strani; Življenje iz upanja, Ljubljana, SDD, Ljubljana 1981, 290 strani; Humanizem, problem našega časa, Trst, Tržaški tisk, Trst 1983, 298 strani; V duhu dialoga za človeka gre, DZS, Ljubljana 1986, 312 strani; Kristjan pred izzivi časa, Mariborski tisk, Maribor 1992, 227 strani; Moja misel, Založba Unigraf, Ljubljana 1995, str. 232; Iskanje resnice, Založba Unigraf, Ljubljana 1997, 216 strani; Izzivi in odgovori, Založba Unigraf, Ljubljana 2000, 224 strani; Misli iz šole življenja, Založba Unigraf, Ljubljana 2003, 232 strani; Poslednji spisi. Misli o sodobnosti, Založba Unigraf, Ljubljana 2005, 151 strani (Knjiga je izšla po smrti; spise sta uredila Srečko Reher in Mitja Hribar).
Odlomek iz knjige:
- Glej tudi geslo TEOLOGIJA (Feministična teologija)
Celibat se je pričel odločilneje uveljavljati šele v dvanajstem stoletju. Takrat se je zopet začela izpostavljati cerkvena institucija, ki je lahko tudi nekako vojaško urejena, saj opravlja z ljudmi, ki nimajo nekih obveznosti do družine, žene in otrok. Zato lahko predstojniki ravnajo z duhovnikom, kot bi bil vojak, kar pomeni, da ga lahko prestavljajo s fare na faro. Nekaterim to koristi, saj se lahko kot celibaterji - ne da bi jim bilo treba skrbeti za družino - veliko bolj posvetijo duhovniškemu poslanstvu. So pa med duhovniki tudi taki, ki nimajo te karizme, takim pa celibat ne koristi pri dušnopastirskem delu. Številni bi lahko bili izredno dobri duhovniki, če bi se lahko poročili. Če bi Cerkev uvedla svobodno obliko celibata - da bi bili nekateri poročeni, drugi pa neporočeni -, bi se morala kot institucija organizacijsko popolnoma preoblikovati in se nujno v določenih segmentih demokratizirati.
Pereče vprašanje v Katoliški cerkvi pa danes ni samo celibat, ampak tudi žensko duhovništvo. Če so ženske v zadnjih stotih letih zasedle prav vsa odgovorna mesta v civilni družbi, bo to postopoma privedlo tudi do sprememb v Cerkvi, tako kot je v Anglikanski in Protestantski. Celibat bi moral postati prostovoljna izbira tudi zato, da bi lahko ženskam omogočili, da bi postale katoliške duhovnice. Da ne bi mogle postati, ni nobenih teoloških razlogov. Jezusa so spremljale tudi učenke in te so bile pogumnejše kot pa učenci, ki so se na veliki petek v strahu poskrili, razen Janeza, ki je edini med moškimi - skupaj z ženskami - stal pod križem. Kristus se je tudi najprej prikazal ženskam: Mariji Magdaleni in drugim. Nobene razlike ni delal med moškimi in ženskami! Če ni teoloških osnov za to, da ženske ne bi mogle postati duhovnice, so pa sociološki in tradicija. Dokler je bila ženska zapostavljena v družbi, je bila tudi v Cerkvi.
O avtorju:
Rodil se je 4. junija 1923 v Dragotincih pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Bil je šesti od sedmih otrok. Po osnovni šoli v Sv. Juriju je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, končal pa jo je na Ptuju. Po študiju teologije v Ljubljani je bil leta 1950 posvečen v duhovnika in istega leta je šel na Vransko za kaplana, do leta 1968 pa je bil tam župnik. Leta 1961 je doktoriral s temo Teološke vsebine strahu v eksistencializmu in naslednje leto je začel predavati dogmatiko na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1968 je bil posvečen v škofa, njegovo geslo je bilo Oznanjuj evangelij. S škofovskim posvečenjem je postal pomožni škof Maksimiljana Držečnika in začel predavati na novih oddelkih Teološke fakultete v Mariboru. Po Držečnikovi smrti leta 1978 je postal kapitularni vikar. Škofijo je vodil do imenovanja novega škofa Franca Krambergerja leta 1980. Pomožni škof dr. Grmič ni hotel več biti, do leta 1993 pa je ostal profesor na fakulteti. Leta 2002 je prejel srebrni častni znak svobode R Slovenije, bil pa je tudi častni občan Maribora.
Umrl je 21. marca 2005 v Mariboru, kjer je tudi pokopan.
Dela:
1961 - Teološka vsebina strahu v eksistencializmu
1969 - Med vero in nevero
1970 - Krščanska osebnost
1971 - Duhovniški sodelavci (M. Držečnik, V. Grmič), Smrt Boga - smrt človeka (V. Grmič, F. Rode)
1973 - Mali teološki slovar
1975 - Teologija v službi človeka (V. Grmič, J. Rajhman), Iskanje in tveganje, 3. in 4. del, Iskanje in tveganje, 1. in 2. del
1978 - Vprašanja našega časa v luči teologije (V. Grmič, J. Rajhman)
1979 - Resnica iz ljubezni
1981 - Življenje iz upanja
1983 - Humanizem, problem našega časa
1986 - V duhu dialoga
1987 - Družba in socialistična morala
1988 - Christentum und Sozialismus
1992 - Kristjan pred izzivi časa
1995 - Moja misel
1997 - Iskanje resnice
2005 - Poslednji spisi
Objavil je tudi več sto razprav v domačih in tujih publikacijah.
Jun 01, 2015