Ljudje ne znamo biti pošteni do sebe. Človek že od rojstva  s seboj prenaša greh egoizma in tega greha se je zelo težko znebiti.

Ego nam ne dovoli, da bi uresnučili dušo in zaživeli kot umetniki. Ne želi, da bi obrnili list osebne zgodovine, se izrazili in veselo proslavili sami sebe. Večinoma ego zanika našo sposobnost, da živimo, vemo in vidimo. Namesto, da bi nas povezal v seloto, nas raje razkosa, na koščke, na nepomembne vloge, ki jih vsak dan igramo. To pogosto zamenjujemo za svoje lastno bistvo.

Običajno šele ob globokem razočaranju ali padcu začnemo raziskovati vzrok našega trpljenja. Ego ima različne preobleke,.. ko ga odkrijemo, obelodanimo, lahko zaživimo iz duše, ki se skriva za to parado junakov ega.

Ko spoznamo sebe, moramo najprej ugotoviti,..kdo nismo, da bi lahko bili to, kar smo. Precej verjetno nismo to, kar mislimo, da smo. Enačimo se s svojim egom, kar je precej narobe. Ne sme biti izgovor: "sem pač takšen/na, kakšen/na sem!, ..in se ne smemo izmikati vsem spremembam.

Ego je zelo zapleten,  rad ždi v svojem gnezdu protislovja in ločenosti in .. ločuje nas od nas samih, .. tako da zaradi njega živimo .. razstrojeno; mislimo eno, čutimo drugo in delujemo v skladu z nečim tretjim.

To sem tudi kdaj pa kdaj  pri sebi tako neskladnos opazila, kadar sem mislila "ja", čutola "ne" in rekla čisto nekaj tretjega.

Da bi se znebili slabega dela samopomembnosti, si moramo izdelati lastni načrt,...in ga uresničiti.

Ljudje se znamo spremeniti na bolje. Vsi smo lahko kos pomembni nalogi, da se osvobodimo pisanih mask ega.. ....