Ni več dom, toda tiste stene so mi ljube. Na njih še zmeraj visijo slike nekoga, ki je nekdaj bil jaz. Nasmeh, ki ga več ne premorem. Kuhinja še diši po nedeljskih kosilih. Postelja še pomni krivino mojega mladega telesa. Na policah čakajo knjige, kasete in igrače. Zaman. Tiste stene so mi ljube, to
V otroštvu sem imela veliko časa za opazovanje in razmišljanje o življenju. Med tednom v toplem objemu babičinega vrta, med vikendom v naročju prostranih travnikov in gozdov.
Bled. Odet v bogato snežno odejo, kopa se v soncu, močnem zimskem soncu, pod njegovo svetlobo se snežni kristalčki bleščijo. Držim moža za roko. "Škoda, da ni nobenega vnuka z nama. Lahko bi labodom dali kruh. Zdaj bom to opravila sama oziroma midva," žalostno sklenem.
Mogoče bom še kakšno januarsko kolumno posvetil spominom ali statistikam prejšnjega leta, saj me miselno analiziranje cele vrste stvari preprosto zabava. Zabava precej bolj kot na primer sestavljanje novoletnih zaobljub, ki se mi zdijo, milo rečeno, smešne in za tiste, ki jih dejansko jemljejo resno
Piše se leto 2018. Leto, za katero so napovedani komercialni poleti na Luno, roboti, ki pomagajo bolnikom pri dvigovanju in obračanju, in leto, ko naj bi svet počasi zavzeli električni avtomobili, tisti na dizel pa naj bi odšli v pozabo.
