Dolgo me ni bilo tukaj, zdaj sem - bil prispel znova v večnosti.
GEA COLLEGE mag. Za podobnost z resničnimi osebami se ne opravičujem. Študij ekonomije (v Sloveniji) ... Podobno bi lahko rekli; da so koncentracijska taborišča tabori ("kampi") - za prijetne počitnice in lepe spomine.
PERU Vse pogodbe, podpisane do danes, so neveljavne - saj smo bili nepismeni. Izjema res potrjuje pravilo. Govoril bom o Evropi. Pred nami so nepodpisane. Temu se reče delo.
Sam mislim, da v lopovščini, ki ji rečemo Slovenija - pravna država, moramo poskusiti povleči kakšno nit. Prepričan sem, da je politika v veliko primerih kazensko odgovorna za spodkopavanje vrednot kot so človeškost, zaupanje in razumevanje, sočut ... v naši zbanalizirano urejeni družbi, kjer je odgovornos za politična dejanja in neetiko prepuščena posamezniku, njemu pa je na voljo ... samomor? Bratuškovo (in lepo po vrsti, še ostale) bi tožil do konca sonca! Kje so pravniki, ki so bruckasti v tist laboratorij ob lublanc hodili molit; sam bom pravnik, ker verjamem v pravico, v ljudi, imel bom moč te pravice in resnice ne zadušiti. Je še kak neokužen pravnik, ki se ne slepi, da se Bratuškovi ne da naprtiti marsikatero težo dejanja, kot ekskluzivno njeno. Čas bi si morali vzeti in iti podobno kot se gleda za živila - od zemlje do vilica; kako gre pot . Kmalu bi ne le samu ugibali kateri konkretno pokvarjenci delajo škodo. Odgovor je kar za na grmado, tako je očiten, preprost in resničen
Sram me je, da živim v državi, kjer morajo že profesorji v javno kuhinjo po topli obrok, je na Facebooku zapisal Boris Krabonja, profesor zgodovine na Srednji ekonomski šoli Maribor.
V soboto je bil malo pred poldnevom namenjen v pekarno, ki je zraven javne kuhinje v Mariboru, kjer je opazil moža nekdanje sodelavke, ki je učila strokovne, ekonomske predmete. "Tudi če bi bila čistilka, bi me enako pretreslo. To niso več posamezni primeri, to postaja praksa, pa se vendarle ne zgodi nič nikomur," ogorčeno pripoveduje v pogovoru za MMC.
"Zahtevam, da gre denar za pomoči potrebne""Bilo me je tako sram … Kolegica, ki je bila sodelavka v službi z mano nekaj let, je že nekaj časa brezposelna, a to nikogar na svetu ne zanima. Nekaj časa prejemaš socialno podporo, a ta je minimalna. Sprašujem se, kam gredo davki, ki jih plačujem od svoje plače? Zahtevam, da gre denar za ljudi, pomoči potrebne."
"Sistematično ubijajo ljudi""Sistematično ubijajo ljudi za ceno tega, da bodo mašili luknje, govorijo
Ne bom pameten.
Ne bom bezljal.
http://www.upworthy.com/l-ron-hubbards-great-grandson-spills-the-family-secrets-on-how-scientology-started-eek?c=ufb1
KASTANJETE Kupil sem knjigo z zbranimi pesmimi nekega argentinskega pesnika. Tako lepe platnice ima, da ne vem kako naj jo postavim na polico.
Kadila sta marijuano.
Kot dva psa smo se srečali trije.
Mlaj je, vse dobivamo v hrbet,
Sonce bi moralo vstati v čelo,
vendar jaz sem šele na poti gor,
Onadva se že vračata.
Čez en čas pes res priteče mimo
po vseh štirih, kar je za prave pse značilno.
S korakom ne zaostajam.
Enkrat me je oče vprašal,
če sem letel.
Kar nekaj let prej sem ga:
Veš ati, jaz sem do sedaj
(imel sem recimo 8 let)
zagotovo prehodil več kot ti,
v svojem življenju,
že
mi je steklo, kje vse sem hodil, koliko vrhov,
(ki sva jih skupaj, kar sem zamolčal)
in da v šolo vsak dan peš ...
Ti pa se v službo voziš z avtobusom.
Dokler nisem utihnil.
Lej trava se zamaje, če stopim s poti.
Mimo se spusti kolesarka.
To sploh ni vrh,
Preval je, pa še to, če pretiravam ...
tu se že spustiš, ni;
da imaš enega za gor,
drugega pa za dol.
In zdaj, ko še kar hodim naprej
je pred mano senca, ki sem jo že prehodil.
V tišini se spuščam, da dospem
sončno površino v dolini,
ker vmes se mi zdi, da se ne vidi
puh puh
Kot hoja
Imel sem odprte oči, na koncu.
V pesmi so ostale črke,
v meni pa čuden občutek
brez vretenc.
(To bo prerokba.)
Ne vem zakaj sem mislil
o težkih ladjah in ledeno mrzlih severnih morjih,
o zimskem viharju, o možeh tam gor,
v visokih valovih,
kjer motorji sicer zmrznejo
in so matice, tudi premajhne
za rokavice, tam so, kjer ne smeš umreti,
ker ta ladja, je le ena od vseh, ki
imajo cilje.
Bil sem mižal pred ogledalom,
kjer mi je strigla lase
in se ustrigla, med prsta, ful hitr.
Nisem znal reči nič,
presenetila me je, rekel sem
A je hudo?
Rekla je ahhh neee,
ampak se ni nasmejala.
bzzz
hecno,
še nikoli se niso
vrata odprla tako težko ...
no, vsaj stopničke so vedno iste
kot tic-tac bonbončki
ki se svetlikajo ...
kako čudovite so
si rekla
in vstopila
kdo pa je tu doma ...
kakšne skrivnosti ima
skrite pod pazduho ...
O, nek revež, ki je
na smrt bolan in ga
pestijo neznosne bolečine
(verjetno si zagledala
škatlico protibolečinskih tablet
za konje, na psihi)
ali pa kak gusar
kakor Jaz
si rekla, Agrrrh.
jaz sem tu doma ...
sem se potiho oglasil
iz premočene postelje
kdo pa si
sem nadaljeval
ah nič nič
ti kar bodi ...
kaj te zelo boli
si me vprašala
s sočutjem, ki ga
še nisem poznal
zdaj ne, zdaj sanjam ...
veš, kadar sanjam, svet
ne boli
kje pa sva ...
te nerodno vprašam
jaz sem na Valiumu
in to bo verjetno tvoj dom
si sklepala
ne verjamem
moja spalnica ima okna
in vrata niso debela jeklen
meter in pol
tla se dotikajo postelje ...
Valium je res čudovit
si rekla
in kakor spuhtela si
tresoč sem se zbudil
Bila je potem sobota opoldne
v velebla