V nastanitveni center novi in novi begunci prihajajo skoraj neprekinjeno, kljub temu so razmere pod nadzorom, vlada red, begunci so mirni in zadovoljni. Nekaj sto metrov naprej, pred avstrijsko mejo pa prizori groze. Begunci noč preživljajo na prostem, izčrpani kolapsirajo ...

Begunci, ki so včeraj z vlakom iz Hrvaške prispeli v Dobovo in nato takoj z drugim vlakom nadaljevali pot, so na Šentilj prispeli nekaj po deseti uri.

"To so res begunci," pravi eden od vojakov ob dolgi koloni, ki se vije pred šotorom, kjer opravljajo registracijo. Pet, šest, osemčlanske družine, starši, otroci, babice,  tete, strici ... Nekateri s torbo prtljage, drugi brez vsega. 

Upajo, da so že v Avstriji

"Madam, is this Austria?" ("Gospa, je to Avstrija?") me vpraša manjša, simpatična ženska. Iz Sirije je, njena angleščina je popolna, govori tudi francosko. Hodila je v zasebne šole, se šolala v tujini in delala v farmaciji. "Po tem, ko smo prišli v Makedonijo, je bilo v redu," mi odgovori, ko jo vprašam, kako je bilo na poti. "Prej je bilo grozno. Dve uri plovbe na čolnu pa sta bili najhujši v mojem življenju."

"Grozne zgodbe pripovedujejo ti ljudje," pove vojak, ki bi moral ta teden odpotovati na misijo na Kosovo, vendar je moral zaradi begunske krize ostati v Sloveniji. "Sirci so mirni in prijazni, Afganistanci velikokrat nasilni. Se pa med begunci najde toliko različnih ljudi, tudi Indijci, Pakistanci, Kitajci, Afričani ..."

Beri dalje...