Novinarji z daljšim stažem in (naj)boljšim zgodovinskim spominom smo videli ter doživeli že številne vzpone in padce na slovenski poslovno-politični sceni, od Draška Veselinoviča, ki je leta 2004 v hudih osebnih mukah zapuščal prostore Ljubljanske borze na Slovenski 56, do malo novejše zgodbe predsednika uprave Petrola Tomaža Berločnika, med Šarčevo vlado zamenjanega "menedžerja leta", toda to, kar je včeraj uprizarjal Robert Golob, do 17. novembra še predsednik uprave Gen-I, samo zato, ker mu država ne podarja že četrtega mandata na vrhu te državne družbe, je tragikomedija zase.

Robert Golob

Čeprav gre tudi pri Golobu zgolj za klasično in že neštetokrat videno stanje duha državnih direktorjev, ki se na direktorsko funkcijo prerinejo skozi politiko ene politične opcije (kar je pri Golobu, še zlasti v primerjavi z Veselinovičem* in Berločnikom, toliko bolj izrazito, neposredno in direktno, saj je bil Golob pred prihodom na Gen-I, v času vladavine LDS, kar dvakrat državni sekretar za energetiko, potem pa dvakrat podpredsednik političnih strank - Jankovićeve Pozitivne Slovenije in Stranke Alenke Bratušek ter je še vedno predsednik lokalne Liste Roberta Goloba iz Nove Gorice, čeprav, tako lokalni viri, se Golob na novogoriški občini pokaže zgolj takrat, ko gre za njegove osebne interese), in so tam, na direktorskih funkcijah že predolgo, ko na oblast pride druga politična opcija, kar je pri nas sicer sila redko (zato so travme pri Golobu & Co, toliko hujše in še bolj dramatične), pa se prek političnih prijateljev, številnih uslug in tako ali drugače preplačanih medijev razglašajo za neodvisne ter nepolitične strokovnjake, je pri Golobu, sodeč po včerajšnji tiskovni konferenci, zaznati še nekaj več, stopnjevano formo tega stanja, znano tudi kot tako imenovani božji kompleks (The god complex). Ko se ne morete začuditi, kako nizko padejo, ko padajo, čeprav bi lahko bilo vsakomur jasno, da če prideš s politiko, potem s politiko tudi odideš ...

Sicer je pa Robert Golob, tudi glede na svoj politični in družinski pedigre, tipičen predstavnik tako imenovanih "rdečih direktorjev" nove, milenijske generacije, čeprav so pod modernejšo obleko isti kot stari. Pijani od moči in državnega denarja, se vedejo, kot da so državne firme njihova privatna last, skoraj 90 odstotkov svojega časa pa porabijo za obrambo ter oklepanje svojih položajev. Nenazadnje, tudi njegovo včerajšnjo gledališko predstavo v Stari Elektrarni je plačala državna firma, in šel je celo tako daleč, da je na to tiskovno konferenco pripeljal zaposlene v Gen-I, torej njegove podrejene uslužbence, da so mu tam ploskali. Neverjetno. A kot pravi, on tako ali tako najbolje od vseh vse, kaj je dobro za ljudi.

Ne samo da si je Golob včerajšnjo tiskovno konferenco zrežiral kot gledališko predstavo firme, ki jo vodi, podobno tistim iz Silicijeve doline, kjer se je skušal prikazati kot Steve Jobs slovenske energetike in kjer je on Gen-I in Gen-I je Golob, in če on gre, to podjetje propade (?!), kar se ni zgodilo niti Applu, ko je Jobs prehitro umrl za rakom, Golob je včeraj tudi pokazal, da ne priznava niti zapisanih osnovnih korporacijskih standardov, kjer imajo lastniki, v tem primeru država, vso pravico izbrati upravo, ki to podjetje vodi. Dejstvo, da je bil Golob nekoč delničar Gen-I in leta 2011 svoj - za denar - delež prodal državi, ostal pa direktor, mu še ne daje pravice do dosmrtne direktorske funkcije, čeprav se on zdaj vede, kot da je to njegova malodane ustavna pravica. Pri tem da odgovornost za kadrovanje v državna podjetja seveda prevzema aktualna politika, o tem ni nobenega dvoma, računi za početje politike pa se izstavljajo na volitvah, ne na tiskovnih konferencah Roberta Goloba.

Tako namreč funkcionira parlamentarna demokracija.

Mimogrede, Golob je na včerajšnji tiskovni konferenci tudi večkrat vidno izgubil živce, bilo je že na robu dobrega okusa ter (z mešanico jeze, besa in samovščečnosti) nenavadno za to raven razprave ad personam žalil nadzornike, Slovenski državni holding in posamezne politike. Toda opozoriti je treba še na nekaj - na Golobove javno dostopne številke, ker se je tako hvalil okoli poslovne in siceršnje uspešnosti Gen-I:

- Glede na letne prihodke podjetja (Golob je govoril o treh milijardah, so pa bistveno manjši, dobri dve milijardi v letu 2021), je zlasti nizek dobiček, niti 15 milijonov evrov na več kot dve milijardi evrov prihodkov?!

Poslovanje Gen-I, leto 2021, vir: Bizi

Eden od znanih slovenskih finančnikov, ki tudi ni politično obremenjen, mi razlaga, da gre pri Gen-I za "čisto arbitražo pri trgovanju z elektriko", pri čemer niti vodilni iz Gen-I menda ne znajo pojasniti svojih trgovalskih strategij. In da je Golob v bistvu "poslovni blefer" (ki mu je uspelo zaradi politično ekskluzivnih in monopolnih državnih energetskih pogodb znotraj Slovenije), ob njegovih uvodnikih pri letnih poročilih Gen-I pa se resnim finančnikom pojavlja nelagodje v želodcu. A se zna, Golob, "odlično hvalisati in peti slavospeve borni dobičkonosnosti Gen-I".

- Zato bi se Golobu v tujini, če bi bil Gen-I tuja delniška družba, glede na nizke dobičke kot menedžerju delničarji hitro odpovedali. Pri nas pa, ker je Gen-I državna družba, Golob uprizarja svoj šov. Pri tem so njegovi motivi popolnoma jasni: njegova mesečna plača namreč znaša okoli 40 tisoč evrov bruto. Zdaj pa preračunajte na zadnjih 15 let plus dodatnih pet!

Tone Krkovič

Eden od dramaturških vrhuncev Golobove predstave sredi Stare (ljubljanske) elektrarne (prostora in scene, ki nikakor ni bila izbrana naključno, saj Stara elektrarna, kjer domuje javni zavod Bunker, preverjeno sodi med legendarna zbirališča LDS-ove in Zaresove elite) je bil nastop Toneta Krkoviča, brigadirja Slovenske vojske, osamosvojitelja, nekdanjega sekretarja SDS, ki je zadnje čase menda obseden s tem, da bi bil na straneh slovenske zgodovine zapisan kot slavni general Rudolf Maister - kot general, osamosvojitelj in pesnik. A Tone Krkovič je zdaj že eno leto tudi uslužbenec Gen-I, kjer ga je zaposlil Golob, kmalu po tem, ko je oblast prišla vlada Janeza Janše.

Verjetno je vsakomur jasno, zakaj je Golob zaposlil Krkoviča, da bi si kot direktor državne družbe - tudi prek Krkoviča - zagotavljal most do aktualne oblasti. In ker Golobu to očitno ni uspelo, je tokrat Krkoviča brutalno izigral kot jokerja. Za generala je namreč precej ponižujoče, ko mora kot uslužbenec Golobove - sicer državne - firme stopiti na oder ter v obrambo svojega delodajalca (ki naj bi mu sicer dajal samo za 400 evro višjo plačo od generalove pokojnine) novinarjem in javnosti prodati neko (domnevno) pikantno zakulisno zgodbo, povezano z razvpitim podjetnikom Rokom Snežičem in generalnim sekretarjem SDS Borutom Dolancem (podrobno in avtentično na tej povezavi - vir: N1). Še dodatna lepotne težava Toneta Krkoviča pri tem je tudi ta, da je sam priznal, da je bil dejansko on tisti, ki je klical Snežiča, ne Snežič njega, kar pomeni, da je lobiral Krkovič, no, Snežič in Dolanc pa itak vse zanikata.

A bolj zanimivo je to, kar pravijo naši viri iz SDS, torej Krkovičevi strankarski tovariši: da je "Krkovič pripravljen iti zdaj tudi nad SDS", sicer "še ne na Janšo", in da že nekaj časa naokoli udriha tudi čez njihovega ministra za okolje in prostor Andreja Vizjaka.

Borut Dolanc

In ni jih malo, spet znotraj SDS, ki zatrjujejo, da je vse to, kar se jim dogaja v zadnjem času, v bistvu posledica funkcioniranja Boruta Dolanca. Ki za seboj, čeprav bi moral delovati v senci (kot nekoč veliki vzornik vseh generalnih sekretarjev političnih strank - Gregor Golobič na funkciji sekretarja LDS), zdaj podobno kot Brane Kralj, nekdanji generalni sekretar LMŠ, in Damir Črnčec, svetovalec LMŠ, kar pušča prstne odtise ...

* No, Draško Veselinovič je kasneje, med vlado Boruta Pahorja, na listi LDS, takrat že pod vodstvom Katarine Kresal, postal predsednik uprave Nove ljubljanske banke, toda razmeroma tudi hitro odstopil.