Piše: Sebastjan Jeretič

Leta 1998 sem se s kolegi prvič podal na volitve. Na lokalnih volitvah v Piranu smo nastopili z Listo mladih in dosegli dobrih deset odstotkov ter odlično tretje mesto za nepremagljivima LDS in ZLSD. S prijateljem Patrickom Vlačičem sva postala občinska svetnika in vstopila v koalicijo.

Mlada zanesenjaka radikalno levih pogledov, predvsem pa povsem zelena glede realne politike. Ko sva prišla na pogajanja za mesta v odborih in komisijah, sem na drugi strani čutil strah, kaj vse bova zahtevala. Končno smo dosegli neverjetno visok rezultat za takratna razmerja v občinskem svetu.

Stari mački na drugi strani so naju samo gledali, ko sva polna sama sebe zahtevala odbor za kulturo, šport in druge podobne pozicije, za katere je bilo včasih sploh težko dobiti kandidate. Še bolj šokirani so bili, ko sem na prvo mesto postavil zahtevo, da postanem član komisije za vprašanja italijanske narodnosti. "To je eno od ključnih vprašanj za multikulturnost in demokratičnost naše lokalne skupnosti," sem takrat filozofsko dodal.

Lahko si samo mislim, kako so se po sestanku krohotali. No, v drugem mandatu sem precej bolj izkušen seveda sedel v odboru za urbanizem, komisiji za stavbna zemljišča in podobnih organih. Na tistem začetku politične poti pa sem dejansko videl izjemno vlogo, ki jo pri nas igra spoštovanje narodnih skupnosti, ter zelo resno opravljal moje naloge v komisiji.

Te dni je bilo precej govora o vlogi poslancev italijanske in madžarske narodne skupnosti v državnem zboru. Govorilo se je o njuni ustavni vlogi, o nenapisanih pravilih in podobno. Vse razprave so bile usmerjene v prikazovanje oziroma dokazovanje, da bi morala kot poslanca imeti omejen okvir delovanja. Da nista enakopravna poslanca in da njun glas v nekaterih primerih ne bi smel šteti.

Ni prvič, da se je odprla takšna razprava. Leta 1996 je na volitvah zmagala Koalicija Slovenija, v kateri so bile tri desne stranke, ki so dobile 45 glasov, medtem ko so leve stranke in Zmago Jelinčič Plemeniti skupaj dobili 43 glasov. Pri takratnem oblikovanju vlade je bila sicer bolj razvpita vloga Cirila Pucka, ki je prestopil na levo in s tem Janezu Drnovšku prinesel ključni 46. glas. No, preden je njegov glas postal ključen, pa sta svoj vlogo odigrala tudi oba poslanca narodnih skupnosti, ki sta bila prvi jeziček na tehtnici.

Takrat so številni predstavniki desnice odprli celo razpravo o ustavnih spremembah, ki bi omejile vlogo teh dveh poslancev in ukinile njuno enakopravnost. Govorilo se je o krivici, saj imajo pripadniki narodnih skupnosti dvojni glas. Volijo namreč lahko svojega predstavnika v parlamentu in hkrati oddajo svoj glas tudi pri volitvah ostalih 88 poslancev.

Odziv levice na te razprave je bil jasen: to je fašizem. Poslanca narodnih skupnosti sta enakopravna ostalim in njuna vloga ne sme biti omejena z ničemer. Dejstvo, da imajo pripadniki narodnih skupnosti dvojni glas, je pozitivna diskriminacija, ki izpostavlja pomen teh avtohtonih narodnih skupnosti za našo multikulturnost, pluralnost in strpnost. Ta ustavna rešitev je bila celo primer, s katerim smo se hvalili v Evropi, in Slovenija je veljala za državo, ki ima najbolje urejen politični sistem za zaščito narodnih skupnosti. To je bila svetla točka naše ureditve.

Kako zanimivo se obrača zgodovina? Danes te fašistične poglede v slovenskem političnem prostoru izraža koordinator Levice Luka Mesec. Pred glasovanjem o razrešitvi predsednika državnega zbora je namreč v ponedeljek izjavil:

"Opozicija jih ima 43, ostala dva sta pa poslanca manjšin. Tridesetletna parlamentarna praksa in nekako ustavna funkcija teh dveh poslancev je, da ne smeta pretehtati pri tako pomembnih odločitvah. Upam pa, da današnji podpis 2,8 milijona evrov težke pogodbe med Zdravkom Počivalškom in madžarsko narodno skupnostjo ne bo koga prepričal."

Kako fašistična je ta izjava Luke Mesca? Najprej govori o "ustavni funkciji" teh dveh poslancev in jo degradira – pa naj v ustavi najde en sam stavek, ki govori o neenakopravnosti pri pomembnih odločitvah. Še več, uporabi izraz "poslanca manjšin". V dialogu s predstavniki italijanske narodnosti sem se naučil, da je zanje uporaba besede manjšina dejansko politična žalitev. Zato dosledno uporabljajo izraz narodna skupnost in ne manjšina, ki predvideva pomen njihove številčnosti in ne avtohtonosti. Pa se tu ne ustavi, temveč navrže še namigovanje na politično korupcijo. Cel niz korakov, ki bi jih v času, ko sem bil jaz mlad radikalni levičar, takoj označili za fašizem.

Pa Luka Mesec ni edini. Pavle Gantar, nekdanji predstavnik slovenske liberalne politike tudi iz časov tistega leta 1996, je za časopis Večer v ponedeljek dejal, da "manjšinska (sic!) poslanca v takšnih primerih ne bi smela imeti odločilnega glasu. Nikjer ni zapisano, ampak načeloma velja, da sta pri izrazito ideoloških političnih temah, kjer bi prevladal glas za ali proti, zadržana." Kaj za vraga pa je ideološkega pri izbiri predsednika državnega zbora? No, pustimo stati.

Na twitterju se jima je pridružil tudi eden od stebrov slovenske socialne demokracije Jernej Pikalo, ki je sicer vsaj uporabil izraz "poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti". Je pa zanimivo izpostavil, da bi njuna morebitna odločitev, da bosta jeziček na tehtnici, lahko "imela težke posledice za slovenske interese, posebej na lendavskem koncu".

Kaj je hotel s tem namigniti? Da bo morebitno enakopravno delovanje poslanca madžarske narodne skupnosti imelo posledice. In da bodo morali (patriotski?) socialni demokrati kaj narediti, da depolitizirajo madžarsko narodno skupnost.

No, depolitizirajo takrat, ko ne podpira levih.

Še bolj grozno se mi je zdelo, ko je v isti fašistični okvir vloge poslancev narodne skupnosti padel nekdanji poslanec Aurelio Juri, ki je sicer tudi sam pripadnik italijanske skupnosti in je hotel celo kandidirati kot njihov poslanec, pa za to ni dobil podpore.

Ko celo levi, antifašistični pripadnik italijanske skupnosti zagovarja omejeno vlogo njihovih poslancev, je jasno, da tu ne gre za ustavno vlogo, temveč za dnevno politikantstvo.

Enakopravna vloga poslancev narodnih skupnosti je svetla točka naše politične ureditve, ki Slovenijo uvršča med države z visoko stopnjo varovanja interesov narodnih skupnosti in s tem pluralnosti in multikulturnosti naše družbe.
Kje so časi, ko smo bili levičarji ponosni na to vlogo in kritični do fašističnih poskusov, da se ta vloga degradira? No, tokrat jima je v bran stopil liberalec Marko Pavlišič.

Zanimivo se obrača zgodovina.

(Sebastjan Jeretič je politični analitik, svetovalec za politični marekting in stalni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.